Jedro

V zadevi ni sporno, da tožnik za gradnjo obravnavanega lesenega objekta na betonskem podstavku ni pridobil gradbenega dovoljenja, prav tako tudi ne, da njegova tlorisna površina (18,36 m2) presega maksimalno dovoljeno tlorisno površino, ki jo je v času gradnje (2004) veljavni pravilnik določal za lopo kot enostavni objekt (15 m2).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje lesenega objekta na betonskem podstavku, zgrajenega na zemljišču parc. št. 5887 k.o. ... Naložila mu je, da takoj po prejemu odločbe ustavi nadaljnjo gradnjo (1. točka izreka) in ga do 6. 11. 2013 odstrani ter vzpostavi prejšnje stanje (2. točka izreka), saj se bo v nasprotnem primeru začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (4. točka izreka). Za objekt so bile na podlagi prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izrečene prepovedi (3. točka izreka), poleg tega pa še odločeno, da mora tožnik takoj po izvršitvi odrejenega dejanja iz 2. točke izreka obvestiti pristojnega inšpektorja (5. točka izreka), da posebni stroški v postopku niso zaznamovani (6. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (8. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnik za gradnjo predmetnega objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja, čeprav bi ga moral tako po predpisih, veljavnih v času gradnje, kot tudi po sedanjih predpisih. Toženka ugotavlja, da obravnavano območje ureja Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola (PN 35/89 in naslednji, v nadaljevanju Odlok), sklicuje pa se tudi na lokacijsko informacijo, ki jo je predložil tožnik, iz katere izhaja, da na kmetijskih območjih ni dovoljena postavitev enostavnih objektov.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pritrjuje ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da predmetna gradnja ni bila dovoljena po predpisih, ki so veljali v času graditve, to je leta 2004. Predmetni objekt namreč ne izpolnjuje pogojev za uvrstitev med objekte za lastne potrebe - lope, saj presega dovoljeno tlorisno površino 15 m2, ne izpolnjuje pa niti pogojev, določenih za kmečko lopo, saj ni zgrajen znotraj grajenega območja kmetije, pogojno pa tudi znotraj pogojno zazidljivega območja kmetije, in se pri tem sklicuje na 20. člen Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja ter o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik). Kot nepomembne ocenjuje okoliščine, za kakšne namene se uporablja predmetni objekt in kako je urejen, iz katerega razloga je tožnik pričel s predmetno gradnjo in s čim se tožnik ukvarja ter zakaj je pri objektu prišlo do odstopanj od dovoljenih dimenzij. Pritrjuje ugotovitvi toženke, da bi moral tožnik za obravnavani objekt pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje tudi po sedaj veljavni zakonodaji in se pri tem sklicuje na 3.a člen ZGO-1 ter Odlok, po katerem je enostavne objekte mogoče postavljati le na območju stavbnih zemljišč.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je občinski odlok v neskladju z zakonom, zato je neveljaven. Meni, da v njegovem premeru prvi odstavek 3. člena ZGO-1 ne pride v poštev, ker ima lokacijsko informacijo. Navaja, da je kmečko lopo postavil v dobri veri, saj lokacijska informacija v točki 6.2. dovoljuje takšno gradnjo. V objektu nihče ne biva, niti stalno, niti občasno, in tudi nikoli ni, saj ni primeren za bivanje ter ni priključen na infrastrukturo. Namenjen je shranjevanju manjših in večjih orodij, kmetijske mehanizacije, obleke in obutve za delo, stolov, klopi za delovni počitek in kemičnemu WC-ju. Zaradi sušnih poletnih dni si je uredil rezervoarje za shranjevanje deževnice s strehe. Vse to potrjuje, da je namenjen izključno za kmetijsko rabo, samooskrbo s sadjem, zelenjavo in orehi. Sklicuje se tudi na predlog Odloka za regulacijo pomožnih objektov na kmetijskih zemljiščih in prilaga njegov osnutek. Predlaga ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 se gradnja novega objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Izjema je določena le za gradnjo enostavnih objektov (tretji odstavek 3. člena ZGO-1, po spremembi ZGO-1B prvi odstavek 3.a člena istega zakona). Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru take gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

V zadevi ni sporno, da tožnik za gradnjo obravnavanega lesenega objekta na betonskem podstavku navedenih izmer ni pridobil gradbenega dovoljenja, prav tako tudi ne, da njegova tlorisna površina (18,36 m2) presega maksimalno dovoljeno tlorisno površino, ki jo je v času gradnje (2004) veljavni Pravilnik določal za lopo kot enostavni objekt (15 m2). Tožnik ne oporeka niti temu, da ni izpolnjen pogoj iz 20. člena Pravilnika glede načina gradnje za gradnjo kmečke lope kot enostavnega objekta, ker se objekt ne nahaja znotraj območja kmetije. Prav tako ne oporeka ugotovitvi toženke, da je gradnja predmetnega objekta na navedenem zemljišču v nasprotju z veljavnim Odlokom. Glede na navedeno se sodišče strinja z razlogi izpodbijane odločbe, iz katerih izhaja, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskih ukrepov zaradi nelegalne gradnje, prav tako pa tudi z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe, v kateri je pritožbeni organ zavrnil ugovore, ki jih tožnik ponavlja v tožbi. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene navedbe o neutemeljenosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje in pritrjuje ugotovitvi upravnega organa druge stopnje o nepomembnosti namembnosti objekta in vzrokov, zaradi katerih je prišlo do gradnje in odstopanj od dovoljenih dimenzij.

Ker tožbeni ugovor o neskladnosti občinskega predpisa z zakonom ni obrazložen, ga sodišče ne more preizkusiti, osnutek odloka, ki ga tožnik prilaga tožbi, pa ne more biti podlaga za odločanje.

Ker so za odločitev pravno nepomembne tudi ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).