Jedro

S sklicevanjem na naknadno obdolženčevo pripravljenost podati svoj zagovor (obsojeni se je v preiskavi in na glavni obravnavi odpovedal zagovoru) se je pritožba pravzaprav sklicevala samo na nov razpoložljiv dokaz. Sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ocenjuje take nove dokaze v sklopu svoje presoje, ali se pritožba utemeljeno sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, sodišče druge stopnje torej novih dejstev in dokazov ni dolžno obvezno upoštevati na ta način, da bi zaradi njih nujno moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, obsodilo A.B. in B.C. zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 245. člena KZ SFRJ vsakega na kazen 1 leta in 6 mesecev zapora, v to kazen pa obema tudi vštelo pripor, A.B-ju pa poleg tega še izreklo varnostni ukrep izgona tujca za dobo desetih let, medtem ko je z isto sodbo C.D. iz razloga po 3. točki 350. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil skupaj z imenovanima isto kaznivo dejanje kot sostorilec. Sodišče druge stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, zavrnilo pritožbe obt. A.B., njegovega zagovornika in zagovornikov obt. B.C. ter sodbo sodišča prve stopnje v njenem obsodilnem delu potrdilo, sočasno pa je ugodilo pritožbi javnega tožilca in s sklepom isto sodbo v njenem oprostilnem delu, nanašajočem se na C.D. razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Zagovornik obs. A.B. je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v kateri se uvodoma sklicuje na vse razloge iz 427. člena ZKP. Podrobneje navaja, da so bile kršene pravice obdolženca na glavni obravnavi in tudi v pritožbenem postopku. Potem, ko se je obs. A.B. odločil uporabiti pravico, da se ne zagovarja, bi sodišče vendarle bilo dolžno ga vprašati, ali ima kakšno pripombo ali vprašanje v zvezi z izjavami drugih zaslišanih oseb. Pravice obdolženca je kršilo tudi sodišče druge stopnje, ker na zahtevo v zagovornikovi pritožbi imenovanemu ni omogočilo, da bi se zagovarjal. Pravice obdolženca so bile kršene tudi zato, ker mu ob razširitvi obtožnice na C.D. ni bilo omogočeno, da se o tem izjasni. Sodbe tudi ni moč opreti na nestrokovnem ali na nepravilno ugotovljenem načinu najdenih prstnih sledov. Obs. A.B. so bili prstni odtisi podtaknjeni, ni mu bilo omogočeno, da bi se o njih izjavil. Identifikacija je bila izvršena šele naknadno, njeni rezultati pa so nezanesljivi, saj je ugotavljanje sledov na plastiki težko izvedljivo. Zakaj je mnenje o identifikaciji dalo Ministrstvo za notranje zadeve, ne pa kdo drug? Očitno je podana kršitev 374. člena ZKP. Še vedno je tudi sporno, ali je KZ SFRJ še v veljavi; zagovornik sam je o tem vprašanju celo že sprožil ustavni spor. Predlaga, naj se pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje, poleg tega pa naj se obsojencu tudi odloži oziroma prekine prestajanje kazni.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Sklicevanje zagovornika v uvodu zahteve na "vse razloge po 427. členu ZKP" je brezpredmetno. Glede na to, da se zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe sme vložiti le zaradi kršitev zakona ali pravic obdolženca, ki so izrecno naštete v 1. do 3. točki 427. člena ZKP in glede na to, da sodišče na podlagi vložene zahteve ne more po uradni dolžnosti preizkušati, ali je podana katera od teh kršitev, ima pavšalno sklicevanje zahteve na vse razloge enak pomen, kot če ne bi bil naveden noben razlog. Zahtevo je skratka bilo mogoče preizkušati le toliko, kolikor v nadaljnjih svojih izvajanjih skuša tudi konkretno obrazložiti, v katerem delu in zakaj presoja ali postopek sodišča prve ali druge stopnje naj ne bi bila pravilna. Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe s svojo splošno pripombo, da naj bi bilo sporno, ali se KZ SFRJ sploh sme uporabljati v Republiki Sloveniji kot veljavni zakon, ne uveljavlja sprejemljivega razloga za vložitev izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo. Namreč, po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije št. 1/91-I z dne 25.6.1991) se v Republiki Sloveniji do izdaje ustreznih predpisov smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Po tej ustavno-pravni določbi, (ki je tudi sicer v sodbah sodišč prve in druge stopnje izrecno omenjena), uporaba KZ SFRJ v Republiki Sloveniji do izdaje novih predpisov ne more biti izključena zgolj zato, ker gre za predpis, ki ga je sprejela Zvezna skupščina bivše SFRJ, torej za poprejšnji zvezni predpis. Obstoji sicer možnost, da ima ta zakon tudi kakšno takšno določbo, ki je v nasprotju z ustavnim redom Republike Slovenije, vendar o takih vprašanjih ob splošni pripombi zahteve, ki brez kakšnih podrobnih argumentov skuša doseči izločitev iz uporabe celotnega zakona, ni mogoče odločati.

V zakonu o kazenskem postopku (- za ta zvezni zakon sama zahteva izrecno označuje, da se v Republiki Sloveniji še vedno sme uporabljati po omenjeni ustavno-pravni določbi -) ni predvideno, da bi se z zahtevo za izredni preizkus pravnomočne sodbe moglo izpodbijati poleg uporabe prava tudi ugotovljeno dejansko stanje. Z uveljavljanjem, da so ugotovitve o najdenih prstnih odtisih nezanesljive (- iz nerazumljive dobesedne navedbe v zahtevi o "nestrokovnem ali nepravilno ugotovljenem načinu najdenih prstnih odtisov" ni moč sklepati, da bi to merilo še na kakšne druge pomanjkljivosti) in da sodišče ni pravilno ocenjevalo verodostojnosti podanih zagovorov soobdolžencev, zahteva prikazuje dejansko stanje kot zmotno in nepopolno ugotovljeno ter se tako opira na razlog, ki po zakonu ni predmet izrednega preizkusa pravnomočne sodbe.

Pri uveljavljanju v zahtevi, da naj bi bile kršene pravice obdolženca na glavni obravnavi, zahteva očitno nepravilno razlaga nekatere pravice. Očitki, češ da so bile obdolženčeve pravice na glavni obravnavi prekršene, ker ga sodišče potem, ko ni podal svojega zagovora, ni povpraševalo in pripravilo do tega, da bi se izjasnil o izpovedbah drugih zaslišanih oseb, so nesprejemljivi. V začetnem delu zapisnika o glavni obravnavi je navedeno, da je bil obdolženec v skladu z določbo 314. člena ZKP poučen o pravicah, da sme navajati dejstva in predlagati dokaze v svojo obrambo, da sme postavljati vprašanja soobtožencem, pričam in izvedencem ter da sme tudi podajati pripombe in pojasnila glede njihovih izpovedb, iz nadaljnje vsebine zapisnika pa je še razvidno, da je bilo obdolžencu in njegovemu zagovorniku tudi v resnici omogočeno podajati pripombe in izjave na izpovedbe drugih zaslišanih oseb ter jim postavljati vprašanja. Iz zapisnika o glavni obravnavi tudi ni videti, da bi stranke imele kakšne pripombe na njegovo vsebino ali na sploh na vodenje glavne obravnave. Za očitke o kršitvah pravic obdolženca na glavni obravnavi, ki so v zahtevi zopet navedeni pavšalno brez vsakršnega podrobnejšega prikaza, torej ni najti nobene opore. Tudi trditve v zahtevi, da so bile kršene pravice obdolženca še zato, ker mu ni bila pravočasno vročena obtožnica zoper naknadno obtoženega C.D. in mu zato tudi ni bila dana možnost izjaviti se o njej, so nesprejemljive, saj gre za pravice, ki so kvečjemu lahko šle imenovanemu soobtožencu, ne pa tudi drugim.

Povsem nesprejemljivo je izvajanje zahteve v tej smeri, da bi potem, ko se je obs. A.B. v preiskavi na glavni obravnavi odpovedal zagovoru, sodišče druge stopnje moralo nujno upoštevati predlog iz zagovornikove pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, da naj se odredi novo sojenje in zasliši obdolženca, ki pa bi se sedaj zagovarjal. S sklicevanjem na naknadno obdolženčevo pripravljenost podati svoj zagovor, se je zagovornikova pritožba pravzaprav sklicevala samo na nov razpoložljiv dokaz. Stranke imajo sicer pravico v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, vendar pa sodišče druge stopnje novih dejstev in dokazov ni dolžno obvezno upoštevati na ta način, da bi zaradi njih nujno moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in odrediti novo sojenje. Sodišče druge stopnje pač ocenjuje take dokaze v sklopu svoje presoje, ali se pritožba utemeljeno sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Kolikor obramba tudi po izrečeni sodbi sodišča druge stopnje še vedno meni, da bi obsojenčevo naknadno zaslišanje lahko pripeljalo do drugačne ocene, s tem smiselno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, le-to pa se, kakor je bilo obrazloženo, z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe ne more uveljavljati.

Nerazumljiv je očitek v vloženi zahtevi, da naj bi bila v postopku pred sodiščem druge stopnje kršena določba 374. člena ZKP. Te določbe, ki se nanaša na izvedbo obravnave pred sodiščem druge stopnje, sodišče v danem primeru ni uporabilo, marveč je na drugi stopnji razsodilo na seji senata. Glede na to, da obravnava pred sodiščem druge stopnje tudi ni obvezna, torej v nobenem primeru ne pride v poštev možnost, da bi lahko bila storjena kršitev omenjene določbe.

Spričo ugotovitve, da zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ne navaja nobenih utemeljenih razlogov iz določbe 1. do 3. točke 427. člena ZKP, jo je bilo treba v skladu z določbami 221. in 229. člena ZKP (v zvezi z določbo 4. člena prej omenjenega ustavnega zakona Republike Slovenije) zavrniti. Ob odločanju o zahtevi senat vrhovnega sodišča tudi ni ugodil predlogu za prekinitev oziroma odložitev izvršitve pravnomočne sodbe, saj za to niso obstajali nobeni upravičeni razlogi.