Jedro

Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu opravilo zgolj en narok za glavno obravnavo, na katerem je tožniku s sklepom določilo rok za odgovor na navedbe in dokazne predloge tožene stranke. Tožnik je v roku na navedbe tožene stranke odgovoril in predlagal dokaze, sodišče prve stopnje pa novega naroka za glavno obravnavo, na katerem bi njegove navedbe in dokazne predloge obravnavalo, ni opravilo, ampak je izdalo izpodbijano sodbo, s katero je odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Opisano ravnanje je v nasprotju z načeloma kontradiktornosti in neposrednosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati 8.394,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila in 5.285,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 5. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo ter povrniti stroške tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. S sklepom je odločilo, da se sprememba tožbe z dne 10. 6. 2010 ne dopusti (1. točka izreka sklepa) in tožniku naložilo, da je dolžan toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške tega postopka v višini 30,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila pod izvršbo (2. točka izreka sklepa).

Zoper navedeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 388. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da spremembo tožbe dopusti ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka vse do 28. 5. 2010 ni trdila, da bi tožnik moral zoper toženo stranko vložiti še posebno tožbo zaradi nezakonitosti odločbe z dne 31. 3. 2009. Sodišče prve stopnje je na naroku tožniku dovolilo, da na prejeto vlogo odgovori, nato pa zaključilo obravnavo, ne da bi odločilo, da je spor zrel za razsojo in ne da bi tožnika opozorilo na možnost, da bo odločilo po stanju spisa in brez soglasja pravdnih strank, da v zadevi lahko odloči brez oprave glavne obravnave. Tožnik je s svojo pravočasno vlogo prerekal navedbe tožene stranke in naslovnemu sodišču predlagal izvedbo dokazov, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Do 28. 5. 2010 med pravdnima strankama ni bilo sporno, da naj tožnik ne bi uveljavljal sodnega varstva zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 3. 2009, in ker to dejstvo med pravdnima strankama ni bilo sporno, tožniku ustreznih trditev in dokazov ni bilo treba navesti. Prav zato je šele z vlogo v roku, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, lahko odgovoril na navedbe tožene stranke in s tem v zvezi predlagal dokaze. Navedenega sodišče prve stopnje ni omogočilo, zato je kršilo načelo kontradiktornosti in je neenako obravnavalo pravdni stranki. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je sodišče prve stopnje to tožnikovo vlogo upoštevalo. Tožnik opozarja, da sodišče ne more postopati tako, da stranki postopka določi rok, da se izjasni o navedbah nasprotne stranke, nato pa ne upošteva eventualnih novih dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, v delu, ko je zavrnilo spremembo tožbe, kršilo določilo 4. in 5. člena ZPP. Napačno je zaključilo, da je predmet te tožbe samo razlika v plači, saj je temelj takšnega stanja nezakonito stanje, zaradi katerega tožnik ni mogel napredovati. O tem bi moralo zavzeti stališče in odločiti o zahtevku za obdobje od 1. 10. 2006 do 31. 3. 2009. Zaradi navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ključnega spornega vprašanja. Njegovo stališče, da je tožena stranka ravnala zakonito, ker je postopala po odločbi z dne 1. 9. 2003, je pravno nevzdržno. Glede na določbe Pravilnika o napredovanju delavcev zaposlenih v zdravstvu (Ur. l. RS, št. 41/1994 in nadalj.) bi namreč moral tožnik napredovati vsaj v letu 2006. Predmet te tožbe je nezakonito ravnanje tožene stranke in denarni zahtevek, glede katerega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) predhodnega postopka pred delodajalcem ne predvideva. Sodišče prve stopnje bi torej moralo vsebinsko odločiti o tem, ali je tožnik upravičen do napredovanja. Njegovo stališče, da tožnik zoper odločbo z dne 31. 3. 2009 ni zahteval sodnega varstva v 30 dneh, zaradi česar ne more odločati o njegovem zahtevku, je nepravilno. Ustavno sodišče RS se je že večkrat izreklo, da se preuranjena tožba ne sme zavrniti samo zaradi dejstva, da je bila vložena preuranjeno. Pravni pouk v navedeni odločbi je nezakonit, saj v zvezi z odločbo delodajalca, ki se nanaša na napredovanje ZDR roka ne predvideva. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo in sklepom bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik v tožbi navedel, da je v skladu s Pravilnikom o napredovanju delavcev zaposlenih v zdravstvu izpolnil pogoje za napredovanje. Tožena stranka, ki je njegov delodajalec mu napredovanj ni priznala, zato tožnik v tem postopku vtožuje razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi mu morala biti izplačana, ob upoštevanju doseženih napredovanj.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu opravilo zgolj en narok dne 28. 5. 2010. Na tem naroku je tožniku s sklepom določilo rok, za odgovor na navedbe in dokazne predloge tožene stranke, ki jih je slednja podala v vlogi z dne 27. 5. 2010, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dan pred razpisanim narokom in izjasnitev glede, na naroku prejete, odločbe z dne 31. 3. 2009 in povratnice. Tožnik je v roku na navedbe tožene stranke odgovoril in predlagal dokaze (vloga z dne 10. 6. 2010). Ob upoštevanju načela kontradiktornosti (5. člen ZPP), po katerem mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, je bilo takšno ravnanje sodišča prve stopnje, ko je tožniku dalo možnost, da se izjavi o trditvah in dokazih tožene stranke, pravilno in zakonito. S tem, ko pa je glavno obravnavo na tem naroku tudi zaključilo, pa je dejansko tožniku to možnost odvzelo in s tem bistveno kršilo pravila pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker po prejemu tožnikove vloge novega naroka ni opravilo je ravnalo tudi v nasprotju z načelom neposrednosti (4. člen ZPP). Sodišče namreč ne more samo izven naroka odločati o trditveni in dokazni ponudbi pravdnih strank. O tožbenem zahtevku lahko odloči zgolj na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja, samo, če zakon tako določa, lahko sodišče o tožbenem zahtevku odloči na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov (4. člen ZPP). V skladu z določbo drugega odstavka 291. člena ZPP senat lahko sklene, da konča glavno obravnavo tudi tedaj, če je potrebno priskrbeti še kakšen spis, v katerem so dokazi, potrebni za odločitev, ali če je treba počakati na zapisnik o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik, pa se stranke odpovejo obravnavanju teh dokazov. V obravnavani zadevi ni šlo za tak primer, zato je bilo ravnanje sodišča prve stopnje nezakonito.

Sicer pa je potrebno upoštevati tudi določbo 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, kdaj lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlogah ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. V obravnavani zadevi že ta pogoj ni bil izpolnjen, zato sodišče prve stopnje ni moglo uporabiti pooblastil iz tega člena ZDSS-1. V skladu s pravilom, da je treba vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, ter da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja in da v individualnem delovnem sporu ni mogoče odločiti brez glavne obravnave, zgolj ob izpolnjenih predpostavkah, bi torej sodišče prve stopnje, po prejemu tožnikove vloge, moralo opraviti nov narok in na tem naroku med drugim obravnavati tudi dokazne predloge, ki jih je navedel tožnik v vlogi z dne 10. 6. 2010. Ker tega ni storilo, je ravnalo v nasprotju z načelom kontradiktornosti (5. člen ZPP) in načelom neposrednosti (4. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje spremembe tožbe ni dovolilo, ker je bila ta podana po tem, ko je bila glavna obravnava zaključena. Ker je sodišče prve stopnje tožniku nezakonito odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem s tem, ko je glavno obravnavo zaključilo in po prejemu njegove vloge z dne 10. 6. 2010 ni opravilo novega naroka, je pritožbeno sodišča razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o predlagani spremembi tožbe.

Z opisanim ravnanjem (neizvedbo naroka) je sodišče prve stopnje tožniku odvzelo možnost, da se pred sodiščem izjavi o vseh pravno relevantnih dejstvih in ponudi za svoje trditve ustrezne dokaze, zato je potrebno ugotoviti, da je podana bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik v pritožbi tudi uveljavlja, kar je razbrati iz njene vsebine. Navedene absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka, pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, zato je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP). Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve postopka, izvesti nov narok, na katerem bo moralo odločiti tudi o vseh dokaznih predlogih pravdnih strank in na to o tožnikovem tožbenemu zahtevku in predlagani spremembi tožbe ponovno odločiti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.