Jedro

Pravice razpolaganja z zemljiščem ni mogoče izkazati zgolj s pogodbo, sklenjeno po Stanovanjskem zakonu za upravljanje večstanovanjske hiše.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 24.9.2001, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave M.-P. z dne 6.11.2000. S to odločbo je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za gradnjo nadstreška nad stopnicami in vhodom v večstanovanjski objekt na zemljišču parc. št. 1073/2 in 1071/2, k.o. M. (v izmeri 4,10 m x 4,40 m, višine 3,6 m, kovinske konstrukcije, z enokapno streho z naklonom 10 stopinj in z žlebovi za odtekanje meteorne vode in kritino iz valovitega poliestra). Tožena stranka je ugotovila, da tožeča stranka kot investitor ni izkazala pravice razpolaganja z zemljiščem.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Navaja, da je večstanovanjski objekt, kjer naj bi se opravil poseg, stanovanjska hiša v lasti etažnih lastnikov. Po 8. členu Stanovanjskega zakona (SZ) so stopnišča skupni prostori. Skupni prostori so po 3. odstavku 12. člena SZ v solastnini vseh etažnih lastnikov, pri čemer je solastniški delež vsakega etažnega lastnika sorazmeren vrednosti njegovega stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši. Glede na določbe 1. odstavka 62. člena Zakona o urejanju prostora in drugih posegov v prostor (ZUN) je za priglasitev nameravanih del potrebno tudi dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal in glede na to, da gre za solastnino, je razpolaganje z zemljiščem mogoče izkazati le s soglasjem etažnih lastnikov. Tožbeni ugovori, da sodi gradnja nadstreška v obseg nalog upravljanja vešstanovanjske hiše, je neutemeljen, saj je gradnja nadstreška poseg v prostor, za katerega je skladno z določili ZUN potrebno ustrezno upravno dovoljenje in ne gre za storitve vzdrževanja niti obratovanja stanovanjske hiše v smislu ureditve 24. člena SZ. Odločitev o gradnji je odločitev, ki presega upravljanje, zato je skladno s 3. odstavkom 31. člena SZ potrebno soglasje solastnikov. Tega pa po podatkih upravnih spisov tožeča stranka ni predložila, saj predložene listine ne morejo nadomestiti soglasja.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke in ugodi zahtevku za izdajo dovoljenja za priglasitev del postavitve nadstreška. Zatrjuje, da sodi gradnja nadstreška pri vhodu in nad stopnicami večstanovanjske hiše v okvir njenega upravljanja (24. člen SZ), saj je nadstrešek namenjen zaščiti pred vremenom in varuje tudi zdravje, saj preprečuje telesne poškodbe. Stopnišče je skupni prostor in za upravljanje tega soglasje vseh lastnikov ni potrebno.

Tožena stranka na pritožbi ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Upravni postopek se je končal pred uveljavitvijo Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki v zvezi s presojo v upravnem postopku dokončnih postopkov ne določa izjem glede uporabe materialnega prava. Zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na 62. člen ZUN, ki je v času odločanja v upravnem postopku urejal dovolitev priglašenih del, in na določbe SZ, ki so tudi po presoji pritožbenega sodišča pomembne za odločitev v obravnavani zadevi, ko gre za nameravani poseg na zemljišču, na katerem stoji objekt v etažni lastnini.

Po določbah 62. člena ZUN je eden od pogojev za dovolitev priglašenih del, da investitor izkaže pravico razpolaganja z zemljiščem. Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopni upravni organ tožečo stranko pravilno z dopisom z dne 10.10.2000 pozval, da v določenem roku (15 dneh) predloži dokazila o pravici razpolaganja z zemljiščem (seznam lastnikov, njihov lastniški delež in njihova soglasja), takratni pooblaščenki tožeče stranke (R.J.M.) pa je bil poziv za predložitev dokazil dan še pred tem, 23.8.2000, ko je bila v upravnem postopku zaslišana. Predložene listine (fotokopija prve strani zemljiškoknjižnega izpiska; zapisnik zbora lastnikov stanovanj z dne 16.4.2000, list s 14 podpisi podpore potrditvi letnega plana upravnega odbora), tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izkazujejo pravice razpolaganja, saj iz njih, kot sta pravilno navedla tožena stranka in sodišče prve stopnje, ni razvidno niti število vseh stanovalcev in njihovih lastniških deležev niti ne potrjujejo okoliščine, da bi bila gradnja nadstreška konkretno predstavljena na zboru lastnikov z dne 16.4.2000. Pritožbeni ugovor, da je tožeča stranka nastopala v izvrševanju upravljanja po 24. členu SZ in da zato soglasje lastnikov sploh ni bilo potrebno, na drugačno odločitev ne more vplivati. Že tožena stranka in sodišče prve stopnje sta pravilno pojasnila, da pridobitev upravnega dovoljenja za dovolitev posega v prostor po določbah ZUN, kar je predmet zahtevka tožeče stranke, presega storitve upravljanja, kot so določene v SZ. Pogodba, sklenjena za izvajanje stanovanjskih storitev, ki je v upravnih spisih, v 3. členu pooblašča tožečo stranko le, da v postopkih pred upravnimi organi nastopa kot zakoniti zastopnik lastnikov.

Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja je nedopusten, ta pritožbeni razlog je po 5. odstavku 72. člena ZUS dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavni zadevi pa je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, za kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča bila podlaga v določbah ZUS.

Ker tožeča stranka ni navedla, v čem naj bi bil podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru razlogov iz 3. odstavka 72. člena ZUS, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, in ugotovilo, da takih kršitev ni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.