Jedro

Plačilo plače, nadomestilo plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja je vezano na obstoj delovnega razmerja. Če delavec ne uveljavlja ugotovitve obstoja delovnega razmerja, ne more uspešno zahtevati denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, za obdobje, ko ni ugotovljen obstoj delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v tč. 1 izreka tako, da se zahtevek za plačilo 102.781,20 SIT s pp zavrne, pritožba tožnika se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožniku 102.781,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila, zahtevek za plačilo plače od marca 1993 do vključno junija 1996 z zakonitimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo (1. tč. izreka). Zahtevek tožnika na izplačilo 425.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska v višini 8.862,50 SIT je zavrnilo (2. tč. izreka). Zahtevek tožnika na izplačilo zneska 45.619,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila je zavrnilo (3. tč. izreka). Zahtevek na plačilo 80.894,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (4. tč. izreka). Sklenilo je, da tožnik nosi svoje stroške postopka (5. tč. izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje v zavrnilnem delu iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da mu je direktor tožene stranke dne 22.5.1991 izdal neutemeljen sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki je bil potrjen tudi z odločbo delavskega sveta, zaradi česar se je obrnil na Sodišče združenega dela v Ljubljani, ki je z odločbo opr. št. S 1255/91 z dne 9.1.1992 ugodilo njegovi zahtevi in ugotovilo, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in da traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja vključno z osebnim dohodkom in drugimi pripadajočimi denarnimi zneski z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih zneskov do plačila. Odločba je bila potrjena z odločbo Sodišča združenega dela RS opr. št. Sp 465/92 z dne 23.4.1992. Kljub pravnomočni odločbi tožena stranka ni plačala prejemkov tožniku, zato je zahteval povračilo teh prejemkov za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do avgusta 1992, čemur je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ugodilo s sodbo opr. št. II Pd 1888/94 z dne 6.7.1994. Ker tožena stranka kljub pravnomočni sodbi oz. odločbi Sodišča združenega dela v Ljubljani, ki je ugotovilo, da njegovo delovno razmerje pri toženi stranki še traja, ni plačala nadaljnje izgube na zaslužku na podlagi te sodne odločbe, je tožnik s tožbo 7.6.1996 zahteval še izgubo za zaslužku za čas od 1.9.1992 do 1.7.1996. Zahteval je tudi plačilo otroškega dodatka, plačilo regresa za letni dopust ter poračun invalidnine. Tožena stranka po pravnomočnosti sodbe opr. št. S 1255/91 tožnika ni pravilno pozvala na delo in tožnik poziva sploh ni prejel. Zato tudi ni imela podlage za izdani sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 25.8.1992, vročitve tega sklepa pa tudi ni opravila v skladu z zakonitimi predpisi. Tako sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku ni bil nikoli zakonito vročen in mu delovno razmerje še vedno traja. Iz izvedenega dokaznega postopka - zaslišanja priče R. B. izhaja, da je bil tožnik v avgustu 1992 doma in so imeli kontakte z njim preko radioamaterjev. Zaradi vojne se od aprila 1992 ni mogel vrniti. Vse do leta 1999 ni bil v Sloveniji. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku le za izgubo na zaslužku za čas do marca 1993 in svoje stališče utemeljilo s tem, da tožnik ni vložil predloga za izvršbo, po katerem je pravna oseba dolžna vrniti delavca na delo v 6-ih mesecih od dneva, ko je dobil pravico na delo. O vseh ostalih okoliščinah pa sodba nima razlogov. Sodba ni upoštevala odločilnih dejstev, zlasti tega, da je bila v kritičnem času vojna v Bosni. Če tožnik zaradi vojnih razmer ni vložil predloga za izvršbo, kljub temu, da ga je tožena stranka pozvala na delo, pravnomočna sodba ni prenehala veljati in je sodišče nanjo vezano. Sodišče bi moralo tako ugotavljati le to, ali je bil poziv pravilno vročen tožniku in ali je bil sklep o prenehanju dela tožniku vročen pravilno v smislu zakonitih predpisov. Tožnik še pojasnjuje, da se je potem, ko je lahko prišel v Slovenijo, javil pri toženi stranki, da bi ga sprejela na dela, vendar tožena na to ni pristala. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je oprlo svojo odločitev na določbe Zakona o izvršilnem postopku, po katerem bi moral tožnik po določbi 230. člena vložiti v roku 6-ih mesecev predlog za izvršbo za vrnitev na delo k toženi stranki. Za uporabo prisilnih sredstev pa ni bilo nobene potrebe, saj je tožena stranka pravnomočno sodbo Sodišča združenega dela v Ljubljani opr. št. S 1255/91 prostovoljno izvršila. Ker osebna vročitev ni bila mogoča, je poziv za vrnitev na delo in sklep o prenehanju delovnega razmerja nabila na oglasno desko. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožnik in tožena stranka sta podala odgovora na pritožbi, v katerih prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in predlagata njeno zavrnitev. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je neutemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Na podlagi navednega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče in katere očita pritožba, da je dejansko stanje popolno ugotovilo, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu zahteval izplačilo plače, otroškega dodatka in invalidnine za čas od septembra 1992 do julija 1996 in regres za letni dopust za leto 1993, 1994, 1995 in 1996, to je v obdobju po pravnomočnosti odločbe Sodišča združenega dela opr. št. S 1255/91, potrjeni z odločbo Sodišča združenega dela RS opr. št. Sp 465/92. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik ni bil reintegriran v delovno razmerje in tako delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko v vtoževanem obdobju ni obstajalo. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu tudi ne zahteva ugotovitve obstoja delovnega razmerja za sporno obdobje, temveč le plačilo zneskov v zvezi z delovnim razmerjem. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbe 230. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIZ - Ur. l. SFRJ, št. 20/78 - 27/90), ko je na podlagi določbe, da delavec lahko vloži predlog za izvršbo, po katerem ga je pravna oseba dolžna vrniti nazaj na delo in mu znova zaupati delo oz. delovne naloge v 6-ih mesecih od dneva, ko je pridobil pravico to predlagati, za obdobje 6-ih mesecev po pravnomočnosti priznalo nadomestilo plače. Iz navedene določbe namreč ne izhaja, da je delavec po določbi 230. člena ZIZ v delovnem razmerju pri delodajalcu še 6 mesecev po vročitvi pravnomočne odločbe. Navedeno obdobje je le dano na razpolago delavcu, da predlaga izvršitev pravnomočne sodne odločbe. Delavec - v našem primeru tožnik izvršitve pravnomočne odločbe opr. št. S 1255/91 ni predlagal v navedenem času in tako delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno.

Pravica do izplačila plače in nadomestila plače je vezana na obstoj delovnega razmerja, kot je to določeno v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je veljal v spornem obdobju. Tako 49. člen določa, da delavcu pripada za delo osebni dohodek, 50. člen, da delavcu pripada nadomestilo osebnega dohodka med odsotnotjo z dela, pod pogoji in v višini določeni z zakonom in splošnim aktom oz. kolektivno pogodbo. Tudi izplačilo regresa za letni dopust je po določbah kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti bilo vezano na obstoj delovnega razmerja, prav tako pa izpačilo invalidnine in otroškega dodatka. Ker delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, tožnik tudi ni upravičen do plače, nadomestil plač, regresa, otroškega dodatka in poračuna invalidnine za sporno obdobje.

Za odločitev v tem individualnem delovnem sporu po presoji pritožbenega sodišča ni pomembno kdaj in na kakšen način je bil tožnik pozvan na delo ter kdaj in na kakšen način mu je bil vročen sklep o prenehanju delovnega razmerja iz razloga, ker v tem sporu sodišče ne presoja zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, niti ne obstoja delovnega razmerja, temveč le zahtevek za izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja. Zato na pritožbene navedbe tožnika v zvezi z navedenimi vprašanji ne odgovarja.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi določbe 4. tč. 358. člena ZPP in zahtevek tožnika v celoti zavrnilo iz razloga, ker tožnik v vtoževanem obdobju ni bil delavec tožene stranke in zato tudi ni bil upravičen do prejemkov iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbene postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel.