Jedro

Stečajni upravitelj tožnice bi moral prijavo toženke šteti zgolj kot obvestilo o pobotu, ker ima tožnica sama nasprotno terjatev do toženke. Če stečajni upravitelj pobotane terjatve ne prizna, je ne more prerekati (ker se ne prijavlja), pač pa mora vložiti tožbo za izterjavo svoje terjatve, kar je v konkretnem primeru tudi storil. Vprašanje obstoja toženčeve pobotne terjatve se ne obravnava v okviru stečajnega postopka, pač pa zgolj v pravdi, v kateri se brani plačilu terjatve, ki jo od njega zahteva stečajni dolžnik, kar je primer v konkretni pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v II., III. in IV. točki razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaradi umika tožbe za znesek 26.237,40 EUR razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122213/2011 z dne 26. 8. 2011 v prvem odstavku izreka in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v znesku 10.539,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2011 do plačila ter da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 50.777,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pobotni ugovor zavrnilo (II. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122213/2011 z dne 26. 8. 2011 je vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 10.539,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2011 dalje do plačila ter za izvršilne stroške v tretjem odstavku izreka v višini 263,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2011 do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.863,59 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala, da sodišče izpodbijani del sodbe v celoti razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba toženke je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala, naj jo zavrne kot neutemeljeno. Prav tako je priglasila pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnica nima prav v delu pritožbe, kjer izpodbija odločitev sodišča glede ugotovitve, da je tožena stranka uspela izkazati, da je svojo obveznost do tožnice plačala z asignacijami. V tem delu so razlogi sodišča prve stopnje pravilni in se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje nanje v izogib nepotrebnemu ponavljanju.

6. Pritrditi pa je potrebno razlogom pritožbe v delu, ko sodišču prve stopnje očita, da si je napačno tolmačilo določbo 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je namreč nepravilno zaključilo, da je s tem, ko je toženka najprej terjatev prijavila v stečaju in jo je upravitelj prerekal, potem pa ni vložila tožbe, izgubila terjatev do tožnice in je iz tega razloga pobotni ugovor zavrnilo. Če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, so podani pogoji za pobot teh terjatev po zakonu in gre za predpravdno pobotanje. Obe terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani (261. člen ZFPPIPP).

7. V konkretnem primeru tožeča stranka zatrjuje, da ima terjatev do toženke na podlagi pogodbe za dela na prenovi Š. – strojne inštalacije. Na drugi strani pa tožena stranka zatrjuje, da ima terjatev do tožeče stranke zaradi tega, ker je angažirala druge izvajalce, kar je zaračunala tožeči stranki, česar pa tožeča stranka ni plačala. Prav tako ji pripada pogodbena kazen zaradi začetka stečaja nad toženo stranko, ki je odstopila od pogodbe, vse v skupni višini 50.777,00 EUR (kar presega terjatev tožeče stranke do tožene). Obe terjatvi bi torej v skladu z določbami ZFPPIPP do višine tožničine (ki je nižja in sicer 10.539,60 EUR) z začetkom stečaja veljali za pobotani. Tožena stranka pa zaradi tega, ker je kljub temu prijavila svojo terjatev, ne more trpeti negativnih posledic. Stečajni upravitelj tožnice bi moral prijavo toženke šteti zgolj kot obvestilo o pobotu, ker ima tožnica sama nasprotno terjatev do toženke (261. člen ZFPPIPP). Če stečajni upravitelj pobotane terjatve ne prizna, je ne more prerekati (ker se ne prijavlja), pač pa mora vložiti tožbo za izterjavo svoje terjatve, kar je v konkretnem primeru tudi storil. Vprašanje obstoja toženčeve pobotne terjatve se ne obravnava v okviru stečajnega postopka, pač pa zgolj v pravdi, v kateri se brani plačilu terjatve, ki jo od njega zahteva stečajni dolžnik, kar je primer v konkretni pravdi (glej tudi VSL I Cpg 98/2013). Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS 67/93 in nadaljnje spremembe, v nadaljevanju ZPPSL), ki je veljal pred ZFPPIPP, je vseboval enako določbo glede pobota ob pričetku stečajnega postopka (117. čl. ZPPSL) in občna seja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je dne 16. 12. 1997 sprejela načelno pravno mnenje, iz katerega izhaja, da je pobotanje po (tedaj veljavnem drugem odstavku 117. člena ZPPSL) izvenpravdno pobotanje po sili zakona. Stečajni dolžnik bo moral tožiti stečajnega dolžnika za svojo terjatev, slednji pa se bo branil, da je njegova obveznost do stečajnega dolžnika prenehala. Sodišče pa bo ugotovilo, ali je to res. Če bo ugotovilo, da je ob začetku stečajnega postopka res imel tudi dolžnik stečajnega dolžnika zoper slednjega terjatev dovolj visoko za pobotanje celotne terjatve stečajnega dolžnika, bo tožbeni zahtevek zavrnilo, ker vtoževane terjatve ni več. Če pa bo ugotovilo, da terjatev stečajnega dolžnika ni prenehala s pobotanjem, ker njegov dolžnik ni imel zoper njega nobene terjatve, bo tožbenemu zahtevku ugodilo. Glede na navedeno je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ko je pobotni ugovor toženca zavrnilo iz razloga, ker ni vložil tožbe na ugotovitev terjatve. Sodišče druge stopnje še pripominja (kar je že poudarilo), da gre v konkretnem primeru za izvenpravdno in ne za procesno pobotanje (ki v skladu z določbo četrtega odstavka 324. člena ZPP zahteva tričlenski izrek). Pritožbeno sodišče opozarja še, da v primeru pobotnega ugovora (tako procesnega kot predpravdnega) odloča sodišče le do višine terjatve tožeče stranke.

8. Glede na vse navedeno je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotavljalo trditev, povezanih s pobotom in višje sodišče glede na naravo stvari in okoliščin samo ne more dopolniti postopka, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti v izpodbijani II., III. in IV. točki izreka sodbe ter v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP).

9. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ob pravilni uporabi materialnega prava glede izvenpravdnega pobotanja ob začetku stečajnega postopka ugotovi, ali so trditve tožene stranke v zvezi s pobotnim ugovorom utemeljene in upoštevaje vse navedeno odloči o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

10. Ker je sodišče druge stopnje sodbo v večjem delu razveljavilo, je pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).