Jedro

Za sostorilstvo zadostuje, da sta sostorilca skupaj uresničila vse zakonske znake kaznivega dejanja. Ni treba, da bi posamezni sostorilec vse zakonske znake uresničil sam, zato tudi ni potrebna podrobnejša obrazložitev glede prispevka vsakega izmed obdolžencev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom III Kpd 12941/2014 z dne 25. 3. 2014 odredila pripor zoper obdolženega D. A. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je v sostorilstvu z obdolženim N. A. storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 12941/2014 z dne 27. 3. 2014 pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornica, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Navaja, da je sodišče sklep o odreditvi pripora oprlo zgolj na trditve iz kazenske ovadbe in posledično napačno zatrdilo, da je za obdolženega podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe. Zagovornica še navaja, da ponovitvena nevarnost ni podana, saj obdolženi ni povratnik, prav tako ni nagnjen k nasilnemu vedenju in agresivnosti. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in odpravo pripora zoper obdolženega, podrejeno pa nadomestitev pripora s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Zagovornica z izjemo navedbe, da naj bi sodišče kršilo določila ZKP, ko je sklep o priporu oprlo zgolj na trditve iz kazenske ovadbe, ne navaja konkretnih kršitev zakonskih določb. Zagovornica opozarja na okoliščine v zvezi z izvrševanjem pripora, ki ne morejo biti podlaga za ugotovitev nezakonitosti sklepa o odreditvi pripora. Nadalje v zahtevi izpodbija oceno glede načina in okoliščin, v katerih je obdolženec storil kaznivo dejanje, s tem pa uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zagovornica uveljavlja še nesorazmernost odrejenega pripora, vendar so v obeh sklepih tudi glede tega navedeni izčrpni razlogi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki v izjavi z dne 17. 4. 2014 vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zagovornica v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 371. členom ZKP in kršitev kazenskega zakona po 1. točki 420. člena ZKP v zvezi s 372. členom ZKP. V zahtevi ne pojasni, v čem naj bi bil kršen kazenski zakon, zato se Vrhovno sodišče do navedene kršitve ni moglo opredeliti. Zagovornica prav tako posplošeno uveljavlja bistveno kršitev določb 371. člena ZKP, ki jih sodišče glede na nekonkretizirane navedbe sploh ne more presojati. Konkretizirana je zgolj ena kršitev, in sicer zagovornica navaja, da je sodišče sklep o odreditvi pripora oprlo zgolj na trditve iz kazenske ovadbe, opis dejanja v njej pa ne daje zadostne podlage za zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženi storil kaznivo dejanje. Dežurna preiskovalna sodnica je glede zaključka o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec dne 22. 3. 2014 v sostorilstvu z N. A. hudo telesno poškodoval V. S., sicer navedla, da utemeljen sum izhaja iz kazenske ovadbe in njenih prilog, vendar je v nadaljevanju sklepa o odreditvi pripora obširno utemeljila obstoj utemeljenega suma, ki izhaja iz zapisnika o ogledu kraja dejanja z dne 22. 3. 2014, uradnega zaznamka o izjavi N. A., uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od dr. N. M., dr. B. K., H. K., A. R. in M. P., poškodbenega lista UKC Maribor za V. S. dne 22. 3. 2014, zapisnika o zasegu predmetov PP Maribor II z dne 22. 3. 2014 in uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja, čemur je pritrdil tudi zunajobravnavni senat (točka 3 sklepa preiskovalne sodnice in točka 6 sklepa zunajobravnavnega senata). Navedeno pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča daje zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma. Tako so navedbe zagovornice, da utemeljeni sum ni podan, neutemeljene.

6. Glede ponovitvene nevarnosti zagovornica meni, da ni podana, saj obdolženi ni povratnik, nanj so vplivale slabe družinske razmere v preteklosti, pri čemer se trudi živeti zgledno družinsko življenje. Obdolženi ne ponavlja istovrstnih kaznivih dejanj, niti ne kaže nagnjenosti k nasilnemu vedenju, prav tako ni odvisnik od alkohola in drog. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ponovitvena nevarnost v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora izkazana v zadostni meri. Preiskovalna sodnica je v točki 6 sklepa navedla tako objektivne (način storitve kaznivega dejanja, ko je torej obdolženi s sostorilcem – svojim očetom pričel s pretepanjem oškodovanca v lokalu in mu nato, ko je slednji uspel pobegniti iz lokala, celo sledil ter ga, potem ko sta ga z očetom dohitela, dotolkel do te mere, da je obležal na pločniku; in teža očitanega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, za katerega je predpisana kazen zapora od šestih mesecev do petih let), kot subjektivne okoliščine (nasilna narava obdolženca, ki izhaja iz načina storitve kaznivega dejanja in teže le-tega; obdolženi je povratnik, saj je bil že večkrat pravnomočno obsojen, med drugim tudi za dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe; od izvrševanja kaznivih dejanj ga niso odvrnile niti izrečene in že prestane zaporne kazni niti pretnje preklica pogojnih obsodb, zato ni mogoče realno pričakovati, da z izvrševanjem kaznivih dejanj v bodoče ne bo več nadaljeval). Vse navedene okoliščine so tudi po presoji Vrhovnega sodišča takšne narave in konkretizirane v takšni meri, da je na njihovi podlagi mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja z elementi nasilja. Nestrinjanje s presojo nižjega sodišča pa pomeni le uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Prav tako neutemeljene so zagovorničine navedbe, da je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu, zato bi moralo biti natančneje obrazloženo, kakšen je prispevek obdolženega k posledicam oškodovanca. Kot je v točki 6 svojega sklepa pojasnil že zunajobravnavni senat, za sostorilstvo zadostuje, da sta sostorilca skupaj uresničila vse zakonske znake kaznivega dejanja in tako ni potrebno, da bi posamezni sostorilec vse zakonske znake uresničil sam. Zato tudi ni potrebna podrobnejša obrazložitev glede prispevka vsakega izmed obdolženih k nastanku poškodb. Trditve zagovornice glede načina in okoliščin storitve kaznivega dejanja (način nastanka poškodb oškodovanca, soprispevek oškodovanca zaradi opitega stanja, družinske razmere obdolženca) predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri tem je še potrebno dodati, da gre za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitana kazniva dejanja.

8. Zagovornica prav tako meni, da je pripor za obdolženca neprimeren, saj se je obdolženemu v priporu psihofizično stanje poslabšalo, zato mora uživati pomirjevala, uspavala in antidepresive. Obdolženi je zbegan, v priporu se slabo počuti, v takšnem stanju ni sposoben ponavljati kaznivih dejanj, zato pripor ni sorazmeren ukrep. Zagovornica z drugačno oceno okoliščin glede obstoja ponovitvene nevarnosti ter nujnosti in neizogibne potrebnosti pripora, kot jih je sodišče ugotovilo v izpodbijanem sklepu, uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). V zvezi s tem očitkom je potrebno vložnici še pojasniti, da je primarni namen, ki ga zasleduje sodišče z odreditvijo pripora zaradi obstoja ponovitvene nevarnosti, zagotavljanje varnosti ljudi. Sodišče pa mora pri izbiri ukrepa za odpravo ponovitvene nevarnosti tudi upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim (drugi odstavek 192. člena ZKP). Pri tem upošteva sodišče potrebe in koristi obdolženca samo toliko, kolikor je mogoče z izbranim ukrepom odpraviti ponovitveno nevarnost in zagotoviti varnost ljudi. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno presodilo (točka 7 sklepa preiskovalne sodnice in točka 8 sklepa zunajobravnavnega senata), da je odreditev pripora edina možnost za odpravo ponovitvene nevarnosti, ki je ni mogoče odvrniti z drugimi milejšimi sredstvi. Zato v tem primeru morebitna potreba obdolženca, da ostane na prostosti, kjer bi se potrditvah zagovornice obdolženčevo psihofizično stanje izboljšalo, ne more pretehtati potrebe po zagotovitvi varnosti ljudi, zlasti oškodovanca(1).

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1) : Tako tudi sodba VS RS XI Ips 35377/2013-88 z dne 19. 9. 2013.