Jedro

V zadevi ni sporno, da nepremičnine predstavljajo odlagališče komunalnih odpadkov, zato po mnenju sodišča zatrjevanje tožeče stranke, da gre za kmetijsko zemljišče, ker je odlagališče skoraj v celoti zatravljeno, v zadevi ni relevantno. Iz upravnih spisov in zatrjevanja tožeče stranke namreč ne izhaja, da bi bilo odlagališče komunalnih odpadkov opuščeno in v skladu s predpisi sanirano tako, da bi namesto deponije komunalnih odpadkov nastalo kmetijsko zemljišče. Delna zaraščenost, ki jo zatrjuje tožeča stranka, za spremembo statusa zemljišča ne zadostuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS je s svojo odločbo št. ... delno ugodilo pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo Upravne enote A. št. ... z dne ... tako, da je odpravilo izpodbijano odločbo v delu 1. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za vračilo v naravi parc. št. 506/1, cesta v izmeri 302 m2 k.o. B. in zadevo v tem delu vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje, ostali del pritožbe tožeče stranke pa zavrnilo. Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločil, da se tam navedenim članom bivše agrarne skupnosti B. zavrne zahtevek za vračilo v naravi parc. št. 132/4, 178/16, 178/17, 178/18, 178/20, 178/23, 178/24, 178/29, 178/30, 178/32, 178/33, 178/35, 506/3, 511, 502, 503/1, 503/2, 503/3, 503/4, 503/5, 504, 506/1, 507, 509, 521, 522, 523/1, 523/2, 523/3, 534, 535/1, 535/2, 535/3, 138, 508/1, 497, 498, 499, 500, 501, 510, 512, 513, 514, 515, 517, 518, 519/1, 519/2, 519/3, 520, 524/1, 578/13, 133/1, 133/3, 133/4, vse k.o. B. in delov parcel št. 132/2, 132/3, 507 ter 537, vse k.o. B. in da zanje lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih (točka 1 izreka); ter da stroškov postopka ni bilo ( 2. točka izreka). V obrazložitvi odločbe Ministrstvo za okolje in prostor navaja da so navedbe tožeče stranke, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva v delu, ki se nanaša na zavrnitev vračila parc. št. 132/2, 132/3 in 132/4 k.o. B. neutemeljene. Predmetne parcele so v lasti fizičnih oseb, zato po določbi 3. odstavka 16. člena ZDen premoženja ni mogoče vrniti denacionalizacijskim upravičencem. Glede parc. št. 133/1, 133/3 in 133/4 k.o. B. pa navaja, da navedene parcele predstavljajo urejeno odlagališče komunalnih odpadkov. Odlagališče komunalnih odpadkov pa predstavlja zazidano stavbno zemljišče, ki se po določilih 2. odstavka 32. člena ZDen ne vrača, razen če je na njem zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Po določilih 2. točke 1. odstavka 19. člena ZDen pa nepremičnin ni mogoče vrniti tudi, če je neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij z področja energetike, komunale, prometa in zvez, ki so po zakonu izvzeta iz privatizacije. Na pritožbeno navedbo tožeče stranke, da bo odlagališče sanirano in ga v bodoče ne bo več, pa odgovarja z utemeljitvijo, da je po določbah ZDen potrebno ugotavljati obstoj ovir v času vračanja.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločbo Upravne enote A. št. ... z dne ..., saj je prepričana, da ni ovir, da se nepremičnine s parc. št. 132/2, 133/1, 133/3 in 133/4 k.o. B. ne bi vrnile v skupno last in posest tožeči stranki. V tožbi ponovno poudarja, da se omenjena zahteva nanaša na nepremičnine, kjer je urejeno odlagališče odpadkov. V zadevi ni sporno, da navedene nepremičnine predstavljajo smetišče, ki je skoraj v celoti že zatravljeno in da je iz tega razloga potrebno tako zemljišče šteti kot kmetijsko zemljišče, kar lahko sodišče ugotovi v naravi in tudi na orto posnetku. Ker gre dejansko za kmetijsko zemljišče za njegovo vračanje v last in posest ne more biti ovir. V zadevi sicer ni sporno, da so navedene nepremičnine v prostorskih aktih Občine A. opredeljene kot stavbno zemljišče, vendar je v času odločanja v naravi dejansko stanje drugačno, torej gre za kmetijsko zemljišče in kategorizacija v planih občine ni več pomembna. Stališče, da je stanje zemljišč v naravi v času uveljavitve Zakona o denacionalizaciji potrebno upoštevati ob ugotavljanju ovir za vračanje v naravi je naslovno sodišče zavzelo v primeru U 141/2006-13. Zaradi navedenega sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov izpodbijano odločbo odpravi v izpodbijanem delu in odloči, da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki v skupno last in posest nepremičnine s parc. št. 132/2, 133/1, 133/3 in 133/4, vse k.o. B..

Zastopnik tožene stranke Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka Občina A. v odgovoru na tožbo navaja, da so sporne parcele št. 133/1, 133/3 in 133/4 k.o. B. urejene kot odlagališče komunalnih odpadkov, na katero je javno podjetje Komunala A. daljše obdobje odvažalo komunalne odpadke in odpadni gradbeni material. Odločanje sodišča v primeru U 141/2006-13 ni primerljivo s primerom vračanja navedenih nepremičnin. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje glede odločitve o vračilu parc. št. 132/2, 133/1, 133/3 in 133/4 k.o. B..

Po določbi 3. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92-odl.US, 13/93-odl.US, 31/93, 24/95-odl.US, 20/97-odl.US, 65/98, 76/98-odl.US, 66/00, 11/01-odl.US, 54/02-odl.US in 18/05-odl.US, v nadaljnjem besedilu ZDen) premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da je parc. št. 132/2 v lasti C.C. iz A. in družbe D.D.D. d.o.o. iz A., vsakega do 1/2 deleža. Parcela je prešla v last fizičnih oseb skupaj s parcelama št. 132/4 in 132/3 na podlagi pogodb o odplačnem prenosu pravice uporabe z dne ... in ..., na sedanja, to je tretja, lastnika pa je prešla na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v A. z dne ... (na C.C. do 1/2) in prodajne pogodbe z dne ... (D.D.D. d.o.o. do 1/2). Upoštevaje navedeno tudi po mnenju sodišča obstaja ovira za vrnitev sporne parcele v naravi iz 3. odstavka 16. člena ZDen, saj je na sporni parceli vknjižena lastninska pravica fizične in civilne pravne osebe.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe pa tudi nedvomno izhaja, da je na parc. št. 133/1, 133/3 in 133/4 k.o. B. urejeno odlagališče komunalnih odpadkov E.. Iz potrdila Oddelka za okolje in prostor Občine A., ki je izdano na podlagi 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02-ZUP) in velja za javno listino, izhaja, da so sporne parcele v prostorskih sestavinah Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana Občine A. opredeljene kot zazidano stavbno zemljišče. V zadevi ni sporno, da navedene nepremičnine predstavljajo odlagališče komunalnih odpadkov. Iz izjave volje Občinskega sveta Občine A. z dne ... je tudi razvidno, da je na spornih parcelah odlagališče komunalnih odpadkov, zato po mnenju sodišča zatrjevanje tožeče stranke, da gre za kmetijsko zemljišče, ker je odlagališče skoraj v celoti zatravljeno, v zadevi ni relevantno. Iz upravnih spisov in zatrjevanja tožeče stranke namreč ne izhaja, da bi bilo odlagališče komunalnih odpadkov opuščeno in v skladu s predpisi sanirano tako, da bi namesto deponije komunalnih odpadkov nastalo kmetijsko zemljišče. Delna zaraščenost, ki jo zatrjuje tožeča stranka glede na navedeno, za spremembo statusa zemljišča ne zadostuje.

Po določilih 2. odstavka 32. člena ZDen se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da se v času vračanja na parcelah nahaja urejeno odlagališče komunalnih odpadkov, kar predstavlja oviro za vrnitev nepremičnine v naravi (2. odstavek 32. člena ZDen).

Glede ugovora tožeče stranke v zvezi z stališčem, ki ga je sodišče zavzelo v svoji sodbi opr. št. U 141/2006-13 z dne 16. 2. 2007 sodišče pripominja, da se stališče nanaša na drugačen konkreten primer. Stališče sodišča v tem primeru je bilo, da določba 2. odstavka 32. člena ZDen onemogoča vrnitev zazidanih stavbnih zemljišč v naravi, če so ta postala zazidana po podržavljenju. Z denacionalizacijo namreč ni mogoče posegati v obstoječo pravno razmerje, ki zadeva objekt na stavbnem zemljišču ne glede na to, da je v planskih aktih občine zemljišče opredeljeno kot gozd.

Iz vseh navedenih razlogov je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena in jo je sodišče zato zavrnilo v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, upoštevaje 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1, dejansko stanje je sicer med tožečo in toženo stranko sporno, v tožbi predlagani dokazi pa niso pomembni za odločitev.