Jedro

Toženka se ne more uspešno sklicevati na zapisnik inšpekcijskega organa, iz katerega izhaja, da mora toženec najprej odstraniti zarast, šele nato pa je dolžna urediti strugo mlinščice. V odškodninsko pravnem smislu ni njeno dolžno ravnanje v ničemer pogojeno s poprejšnjo odstranitvijo zarasti, saj ji le-ta njene izpolnitve ne onemogoča.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati od prisojenega zneska 1.542.255,00 SIT zakonske zamudne obresti od 9.2.2000 do plačila in se v presežku obrestni del tožbenega zahtevka zavrne. V ostalem delu pa se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba prve stopnje. Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača 1.542.255,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.091.400,00 SIT za čas od 22.7.1997 do plačila ter od 450.855,00 SIT za čas od 12.1.2000 do plačila in mu povrne pravdne stroške v znesku 232.487,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Pritožnica navaja, da ni jasno, kako je sodišče lahko zaključilo, da je tožnik dejanski lastnik parcel št. 349 in 350, če o tem ni nobenega dokaza v spisu. Nadaljnje pritožbene navedbe se osredotočajo na vprašanje odškodninske odgovornosti. Pritožnica navaja, da za vzdrževanje javnega dobra skrbi upravljalec, čeravno se toženka ni nikoli branila, da bi vzdrževala mlinščico, vendar pa bi moral tožnik poprej odstraniti priobrežno zarast. Šele potem bi namreč lahko toženka očistila strugo mlinščice. Vnovič se sklicuje na zapisnik o inšpekcijskem pregledu, iz katerega po eni strani izhaja, da mora tožnik odstraniti grmičevje in ostalo rastje ter na dopis Ministrstva za okolje in prostor, iz katerega izhaja, da tega ni storil. Na podlagi teh listin tudi oporeka ugotovitvi izvedenke, da je bila drevesna zarast odstranjena pozimi ali spomladi 1993. Poleg tega se sklicuje na ugotovitev izvedenke, da tudi same korenine rahljajo tla travnika ter povečujejo prepustnost struge in puščanje vode na travnik. Podrejeno pa pritožnica ugovarja še izračunu travniških površin, višini škode ter teku zamudnih obresti. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbene navedbe, ki sodišču očitajo, da je brez slehernega dokaza zaključilo, da je tožnik dejanski lastnik parc. št. 349 in 350, so neutemeljene. Ni namreč potrebno dokazovati nespornih dejstev (214.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Lastništvo navedenih dveh parcel v postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo nikoli sporno, ravno nasprotno: toženka je v odgovoru na tožbo celo izrecno potrdila, da je tožnik lastnik v tožbi navedenih parcel. Obravnavana zadeva je odškodninski spor in se zato presoja po pravilih odškodninskega prava. Pravno relevantna dejstva se torej osredotočajo ob naslednjih vprašanjih: prvič, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja; drugič, da je škoda sploh nastala; tretjič, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter četrtič, da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode (pri čemer je povzročitelj tisti, ki mora dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde). Toženkin poglavitni ugovor tako pred sodiščem prve stopnje kot v pritožbenem postopku je, da bi moral tožnik odstraniti zarast ob bregu mlinščice ter bi bila šele potem toženka dolžna očistiti njeno strugo. V odškodninskopravnem smislu ima navedena trditev lahko pravno težo le v primeru, če bi tožnikova neaktivnost toženki onemogočila, da izpolni svoje dolžno ravnanje. Ker je sodišče prve stopnje po izvedbi dokaza z izvedencem ugotovilo, da bi lahko toženka navkljub rastju ob bregu mlinščice očistila njeno strugo, je odgovor na vprašanje, ali je tožnik zarast odstranil ali ne, za obravnavano zadevo nepomemben. Pritožnici pa kaže ob tem pojasniti še, da njena obveznost skrbeti za strugo mlinščice ni nastala z aktom inšpekcijske službe Ministrstva za okolje in prostor ter z njim tudi ni mogla biti zmanjšana. Navedena dolžnost namreč izhaja že iz temeljnega načela odškodninskega prava neminem laedere (prepoved povzročanja škode iz 16.člena Zakona o obligacijskih razmerjih), po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, čemur je potrebno dodati, da je ravnanje lahko tako aktivno kot pasivno. Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo zoper glavni del terjatve zavrnilo (353. čl. ZPP). Utemeljena pa je pritožba v delu, ko opozarja na tek zakonitih zamudnih obresti. Sodišče je namreč ocenjevalo višino nereparirane materialne škode po cenah v času sojenja. Iz tega razloga lahko tudi zamudne obresti tečejo šele od izdaje sodbe dalje. V nasprotnem primeru bi bil tožnik neupravičeno obogaten, saj bi bila njegova terjatev dvakrat revalorizirana. Zato je bilo potrebno pritožbi v tem delu ugoditi ter izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se začetek teka obresti določi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (4. točka 358. člena ZPP). Pritožnica je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (glede dela stranskih terjatev). O pritožbenih stroških je zato pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 2. odst. 165. čl. v zvezi s 3. odst. 154. čl. ZPP.