Jedro

Na podlagI trditev in dokazov sta upnika s stopnjo verjetnosti, ki je podana takrat, če je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka več od tistih, ki kažejo nasprotno, izkazala obstoj nedenarne terjatve.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III.Dolžnik mora v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti upnikoma njune pritožbene stroške v znesku 423,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika (I. točka izreka), dolžniku naložilo, da povrne upnikoma 782,04 EUR stroškov zavarovanja, v roku 8 dni od pravnomočnosti sklepa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka), v presežku zavrnilo zahtevo upnikov za povrnitev stroškov (III. točka izreka) in odločilo, da dolžnik nosi sam svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Dolžnik po pooblaščenki pravočasno pritožbeno izpodbija sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni, podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3.Uvodoma pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje o ugovoru dolžnika zoper izdano začasno odredbo že enkrat odločilo tako, da je ugovoru ugodilo, razveljavilo sklep o začasni odredbi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je po pritožbi upnikov to odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Sodišče prve stopnje v ponovnem odločanju ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja ter se ni v celoti opredelilo do vseh ugovornih navedb, ampak je na podlagi enakega stanja spisa, brez upoštevanja navodil sodišča druge stopnje, ugovor dolžnika zavrnilo. Napotila iz 362. člena ZPP vežejo sodišča prve stopnje v tem smislu, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišča druge stopnje, sicer pa je pri odločanju neodvisno. V tem delu se sklicuje na sklep VSL I Cpg 621/2019. Nadalje sodišču očita zmotnost ugotovitve o neutemeljenosti njegovega ugovora v delu, ki se nanaša na verjetnost obstoja terjatve. Sodišče je najprej ugotovilo, da sta čas in podlaga pridobljene lastninske pravice na nepremičninah in na poslovnem deležu za presojo, ali je terjatev izkazana z verjetnostjo, brezpredmetni, nato pa odločitev sodišča temelji na navedbah upnikov, da so nepremičnine in poslovni delež bili pridobljeni v času trajanja zakonske zveze med dolžnikom in pokojno, torej sodišče odločitev temelji ravno na času, v katerem so bile nepremičnine in poslovni delež pridobljeni. S tem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju in so posledično nejasni, in po 15. točki drugega ostavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi listinami. Predlogu za začasno odredbo so bili priloženi le redni izpiski iz zemljiške knjige in izpis seznama nepremičnin za dolžnika pri GURS-u, iz katerih ne izhaja, kdaj so nepremičnine bile pridobljene oziroma ali so bile pridobljene v času trajanja zakonske zveze, kot zmotno ugotavlja sodišče. Upnik ni izkazal zatrjevanega dejstva, da so bile nepremičnine pridobljene v času trajanja zakonske zveze dolžnika in pokojne, zato ni podan prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Dolžnik se v tem delu sklicuje na sklep VSL I Cp 813/2020. Upnik tudi ni izkazal zatrjevanega dejstva, da je bil poslovni delež v gospodarski družbi pridobljen v času trajanja zakonske zveze med dolžnikom in pokojno. Pritožbeno izpodbijani sklep sploh nima razlogov, zakaj in na kateri podlagi je sodišče odločilo, da je poslovni delež bil pridobljen v času trajanja zakonske zveze. Upnika tem delu nista zadostila dokaznemu bremenu. Nadalje sodišču očita zmotnost ugotovitve, da začasna odredba ne predstavlja prekomernega posega v njegovo lastninsko pravico in da lahko stranka prosto izbira, ali bo podala predlog za zaznambo spora ali začasno odredbo. Obširno pojasnjuje, da je terjatev, ki temelji na družinskem stvarnem pravu oziroma na institutu skupnega premoženja, mogoče učinkovito zavarovati z zaznambo spora. V tem delu se sklicuje na sklep VSL I Cp 878/2013 in sklep VSL I Cp 2304/2017. Nadalje sodišču očita zmotnost ugotovitve o neutemeljenosti njegovega ugovora v delu, ki se nanaša na verjetnost nevarnosti, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Meni, da ni pravilna odločitev sodišča, da sta upnika izkazala tovrstno nevarnost. V tem delu sodišče ni upoštevalo napotke sodišča druge stopnje, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in ni dokazno ocenilo navedb dolžnika. Sodišče je na podlagi neizkazanih navedb odločilo, da obstaja objektivna nevarnost, da bo dolžnik premoženje odtujil in da bo terjatev upnika onemogočena ali precej otežena. Tako upnik kakor dolžnik sta v zvezi z navedenim dejstvom predlagala zaslišanje prič, kar bi bistveno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, a jih sodišče ni zaslišalo. Tako ni jasno, kako naj bi upnika zgolj z navedbo in predlogom za zaslišanje prič izkazala objektivno nevarnost s stopnjo verjetnosti, saj predlagani dokazi niso bili izvedeni. Če bi sledili argumentaciji sodišča, bi bilo začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine mogoče izdati vselej, kadar je med strankama spor glede lastninske pravice na nepremičnini in upnik v zvezi s tem poda navedbe in dokazne predloge, kar pa ne drži. Upnika bi morala izkazati in ne zgolj pavšalno navesti konkretno nevarnost, da bosta v primeru uspeha v pravdi, kljub temu ostala brez svoje stvarne pravice. Upnika bi morala zatrjevati in dokazati okoliščine take narave in obsega, da so zmožne povzročiti nevarnost, tega pa nista storila. Pavšale navedbe upnikov, da naj bi dolžnik imel namen predmetno premoženje odsvojiti, je neresnično in neizkazano. Upnika nista predložila niti ene same izjave prič, ki bi navedeno potrdile, niti nista predložila enega samega oglasa ali ponudbe za prodajo gozda pri upravni enoti, sodišče pa predlaganih prič ni zaslišalo. Sodišče se sploh ni opredelilo in ni dokazno ocenilo pisne izjave A. A. z dne 21. 6. 2022, niti slednje ni zaslišalo. Prav tako se sodišče ni opredelilo do navedb dolžnika, da se ne more nevarnosti dokazovati z darilno pogodbo, ki je bila sklenjena 10. 6. 1999 in jo je sklenila celo pokojna sama. Pridobivanje izpisa seznama nepremičnin na GURS-u, ki sta ga pridobila upnika sama, in sploh ni izkazano, da bi ga pridobil dolžnik, ter sklenitev darilne pogodbe leta 1999, ki jo je podpisala tudi pokojna, ne pomenijo konkretizacije objektivne nevarnosti. Sodišče pa tudi ne pojasni, zakaj bi sklenitev darilne pogodbe pred 24 leti pomenila, da ima dolžnik sedaj namen nepremičnine odtujiti. Sodišče tudi ni odločilo o dokaznem predlogu dolžnika za zaslišanje priče A. A., s tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Njeno zaslišanje je pravno odločilno za ugotovitev dejanskega stanja, saj sta upnika trdila, da naj bi dolžnik ravno njej nameraval odsvojiti predmetne nepremičnine. Končno izpodbija odločitev o višini denarne kazni. Sodišče je pavšalno obrazložilo, da je glede na okoliščine primera, upoštevaje premoženjsko stanje dolžnika, ki je lastnik več nepremičnin, in glede na namen denarne kazni presodilo, da je denarna kazen v višini 10.000,00 EUR primerna. Meni, da je sodišče zmotno določilo najvišjo mogočo denarno kazen, odločitve ni obrazložilo, predvsem pa je določilo višino kazni v višini vrednosti spora, kar je najmanj neobičajno. Denarna kazen ne pomeni kaznovanje dolžnika, ampak vpliva na njegovo voljo, da bo upošteval obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova.

4.Upnika v po pooblaščencu vloženem odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotujeta pritožbenim navedbam dolžnika, predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Predmet pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi za zavarovanje nedenarne terjatve.

6.Sodišče prve stopnje je s sklepoma z dne 9. 6. 2022 in dne 10. 6. 2022 ugodilo predlogu upnikov za izdajo začasne odredbe in izdalo začasno odredbo, s katero je dolžniku prepovedalo odtujitev in obremenitev spornih nepremičnin (I/1. točka izreka); odločilo, da se prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin zaznamuje v zemljiški knjigi (I/2. točka izreka); dolžniku kot družbeniku družbe prepovedalo odtujitev in obremenitev poslovnega deleža te družbe in odločilo, da se ta prepoved v korist upnikov vpiše v sodni register (I/3. točka izreka); določilo upnikoma rok 90 dni za vložitev tožbe zaradi ugotovitve, da v zapuščino po pokojni spadajo sporne nepremičnine in poslovni delež, ki predstavljajo skupno premoženje, in v spis vložitev dokazila o vloženi tožbi (I/4. točka izreka); določilo čas veljavnosti začasne odredbe, ki začne veljati takoj in velja še 30 dni po pravnomočni odločitvi zaključenega postopka (I/5. točka izreka); določilo da ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve (I/6. točka izreka) in za primer kršitve začasne odredbe dolžniku naložilo plačilo denarne kazni v znesku 10.o00 EUR (I/7. točka izreka).

7.Po prvem odstavku 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Po drugem odstavku istega člena mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Po tretjem odstavku 270. člena ZIZ pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

8.Dolžnik neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da upnika nista izkazala za verjetno, da terjatev obstoji ali da jima bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnika sta v predlogu za izvršbo trdila, da sta dolžnik in pokojna v času trajanja zakonske zveze pridobila nepremičnine tako, da je dolžnik z njunimi skupnimi denarnimi sredstvi kupil večje število nepremičnin, na katerih je dolžnik v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik do celote, zato nepremičnine predstavljajo skupno premoženje dolžnika in pokojne ter posledično do polovice sodijo v zapuščino po pokojni. V skupno premoženje dolžnika in pokojne ter posledično do polovice v zapuščino po pokojni pa spada tudi poslovni delež v gospodarski družbi, katerega imetnik je dolžnik v celoti, ki je bila ustanovljena v letu 2011, torej v času obstoja zakonske zveze med dolžnikom in pokojno. Z navedenimi trditvami sta upnika utemeljevala obstoj nedenarne terjatve. V dokaz svojih trditev sta hkrati s predlogom za izdajo začasne odredbe priložila redne zemljiškoknjižne izpiske za nepremičnine, seznam nepremičnin v lasti dolžnika pridobljen pri GURS-u in zapisnike izdane v zapuščinskem postopku po pokojni ter nato še z odgovorom na ugovor zgodovinske zemljiškoknjižne izpiske za nepremičnine in izpis iz poslovnega registra AJPES. Na podlagi navedenih trditev in dokazov sta upnika s stopnjo verjetnosti, ki je podana takrat, če je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka več od tistih, ki kažejo nasprotno, izkazala obstoj nedenarne terjatve, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo. Zato je neutemeljena pritožbena navedba dolžnika, da upnika nista zadostila dokaznemu bremenu. Ob že pojasnjenem se zapis sodišča prve stopnje, ki ga izpostavlja pritožba, da je konkreten čas in podlaga pridobljenih nepremičnin in poslovnega deleža brezpredmeten, nanaša zgolj na nadaljnjo določno konkretizacijo časa in pridobitve nepremičnin in poslovnega deleža in s tem na uporabo dokaznega standarda, ki je, kot je zgoraj že pojasnjeno, v postopku zavarovanja nižji, in ne na sam obstoj pravno pomembnih dejstev. Zato ni podano pritožbeno očitano nasprotje med razlogi in ni podana pritožbeno očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Poleg tega pa tudi ni podana pritožbeno očita bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja o razlogih sklepa o vsebini listin, in med samimi temi listinami. Iz navedenih razlogov pa je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na sklep VSL I Cp 813/2020.

9.Dolžnik neutemeljeno pritožbeno izpostavlja, da upnika nista izkazala za verjetno, da obstoji nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Upnika sta v predlogu za izvršbo in nato ponovno tudi v odgovoru na ugovor trdila, da je dolžnik upnikoma večkrat pred pričami povedal, da bo sporne nepremičnine odtujil hčerki ali tretji osebi, poslovni delež pa prodal ali podaril. Trdila sta, da bi v primeru odtujitve nepremičnin in poslovnega deleža upnika izgubila stvarnopravno pravico, ki jo kot dediča pokojne matere zasledujeta na tem premoženju in bi imela le obligacijskopravni zahtevek, ki pa nima enake kvalitete kot stvarnopravna pravica. Upnika sta z navedenimi trditvami zadostno pojasnila obstoj objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev njune terjatve onemogočena ali precej otežena. V dokaz svojih trditev hkrati s predlogom za izdajo začasne odredbe in odgovorom na ugovor predlagala tudi zaslišanje štirih prič in lastno zaslišanje. Dolžnik je v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi zgolj pavšalno zatrjeval, da so v tem delu navedbe upnikov neresnične in ni konkretno zanikal trditev upnikov o njegovih izjavah glede namena odtujitve nepremičnin in poslovnega deleža gospodarske družbe, pomanjkljive trditvene podlage pa ni mogoče nadomeščati z dokazi, ki jih je dolžnik sicer predlagal. Zato tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ni utemeljen. Ob obrazloženem dolžnik neutemeljeno pritožbeno uveljavlja, da upnika v tem delu nista zadostila dokaznemu bremenu ter sodišču prve stopnje neutemeljeno pritožbeno očita, da je s tem, ker ni izvedelo dokazov in se ni do njih opredelilo, zmotno ugotovilo dejansko stanje in storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Bistvo te postopkovne kršitve je namreč v tem, da ima odločba takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, kar pa v konkretnem primeru ni podano.

10.Pritrditi je sicer dolžniku, da je sodišče prve stopnje o ugovoru dolžnika zoper sklep o začasni odredbi že enkrat odločilo tako, da je ugovoru ugodilo, razveljavilo sklep o začasni odredbi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je po pritožbi upnikov to odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Neutemeljeno pa dolžnik sodišču prve stopnje očita, da je pri ponovnem odločanju kršilo postopkovna pravila iz 362. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ, saj se je skladno s pravili ZIZ in ob upoštevanju dokaznega bremena opredelilo do vseh pravno odločilnih ugovornih navedb in navedb upnika v odgovoru na ugovor, kar je tudi bil napotek sodišča druge stopnje. Ob obrazloženem je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tudi na sklep VSL I Cpg 621/2019.

11.Sodišče prve stopnje je glede višine izrečene denarne kazni v znesku 10.000,00 EUR pojasnilo, da je upoštevalo premoženjsko stanje dolžnika, in sicer, da je solastnik več nepremičnin (gozdov) in gospodarske družbe. Navedlo je razloge za svojo odločitev, ti razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek dolžnika o pavšalnosti obrazložitve višine denarne kazni, s tem pa tudi ni podana postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Višino denarne kazni je določilo v skladu s prvim in tretjim odstavkom 226. člena ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ. Drži, da je denarna kazen namenjena zagotovitvi spoštovanja sodne odločbe in ne kaznovanju dolžnika. Vendar pritožnik zgolj s ponovljeno ugovorno trditvijo, da spoštuje sodne odločbe, ne more izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora glede višine denarne kazni. Ob spoštovanju sodne odločbe namreč do izvršitve denarne kazni ne pride.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da upoštevaje pravno ureditev ZIZ in Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) prepoved odtujitve in obremenitve po ZIZ in zaznamba spora po ZZK-1 predstavljata dve ločeni pravni sredstvi za zavarovanje nedenarne terjatve, pri čemer se skladno s prvo alinejo 1. točke prvega odstavka 79. člena ZZK-1 zaznamba spora o pridobitvi pravice dovoli na podlagi tožbe oziroma predloga, vloženega proti imetniku vknjižene lastninske pravice, s katero tožnik oziroma predlagatelj postopka od sodišča zahteva, da ugotovi obstoj njegove lastninske pravice na nepremičnini, ki jo je pridobil po pravilih skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze. Predmetni predlog za izdajo začasne odredbe pa je bil vložen, sklep o začasni odredbi pa izdan pred vložitvijo tožbe (267. člen ZIZ). Zato so utemeljeno zavrnjene ugovorne navedbe, ki so ponovljene tudi v pritožbi, da bi upnika lahko svojo nedenarno terjatev učinkovito zavarovala že z zaznambo spora. Iz navedenih razlogov je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sklep VSL I Cp 878/2013 in sklep VSL I Cp 2304/2017.

13.Ob obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. in 239. členom ZIZ.

14.Dolžnik krije sam svoje pritožbene stroške, saj mu ti niso bili neutemeljeno povzročeni, ker s pritožbo ni bil uspešen (šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ).

15.Ker sta upnika obrazloženo odgovorila na pritožbene navedbe dolžnika, je stroške odgovora na pritožbo šteti kot potrebne izvršilne stroške (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je (ob upoštevanju opredeljene vrednosti predmeta) kot potrebne stroške pritožbenega postopka upnikoma priznalo: za pritožbo 400 točk po 7. točki tar. št. 31 v zvezi s tar. št. 19 (ne priglašenih 500 točk), 8 točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena (ne priglašenih 10 točk), to je ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena) 244,80 EUR, zvišano za 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena v znesku 53,86 EUR, kar skupaj s sodno takso za pritožbo v znesku 125,00 EUR znaša 423,66 EUR. Ni pa priznalo stroškov priprave vloge, ker je to opravilo že zajeto v nagradi za pritožbo. Dolžnik tako mora v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti upnikoma njune pritožbene stroške v znesku 423,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/3