13. 10. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A. A. A., d.d., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavni pritožbi družbe A. A. A. A. zoper:

– sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 363/2002 z dne 2. 6. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U-348/2000 z dne 31. 1. 2002 in

– sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 364/2002 z dne 2. 6. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. 364/2000 z dne 31. 1. 2002

se zavržeta.

2.Ustavne pritožbe družbe A. A. A. A. zoper:

– sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 434/2002 z dne 26. 5. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U-359/2000 z dne 15. 1. 2002,

– sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 433/2002 z dne 26. 5. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru št. U-367/2000 z dne 15. 1. 2002,

– sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 292/2002 z dne 2. 6. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U-358/2000 z dne 10. 1. 2002,

– sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 325/2002 z dne 2. 6. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U-354/2000 z dne 11. 12. 2001,

– sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 366/2002 z dne 26. 5. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U-352/2000 z dne 31. 1. 2002 in

– sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 365/2002 z dne 26. 5. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. U-360/2000 z dne 31. 1. 2002

se ne sprejmejo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je zavrnilo tožbe pritožnice zoper odločbe Carinske uprave Republike Slovenije. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožničine pritožbe in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 22., 23., 24. in 25. člena Ustave. Navaja, da je v tožbah izrecno predlagala sklic glavne obravnave in zaslišanje dveh prič. Upravno in Vrhovno sodišče se naj ne bi izrekli o predlogu za sklic glavne obravnave. Meni, da dokazno gradivo, na podlagi katerega je bila izdana odločba v upravnem postopku, temelji na nezakonitem zapisniku, ki ni bil sestavljen ob izvedbi ustne obravnave. Upravno sodišče bi se tudi moralo opredeliti, zakaj je odločalo na nejavni seji. V nadaljevanju ustavne pritožbe podrobno pojasnjuje stališča v pravni teoriji o obveznosti izvajanja glavne obravnave pred Upravnim sodiščem. Pritožnica meni, da je Vrhovno sodišče odločalo arbitrarno in samovoljno, ker se ni izreklo o vseh kršitvah postopka, ki jih je uveljavljala.

B.-I.

3.Po prvem odstavku 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Po podatkih, ki jih je Ustavnemu sodišču poslalo Upravno sodišče, Oddelek v Mariboru, je bila pritožnici sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 363/2002 z dne 2. 6. 2004 vročena dne 18. 6. 2004, sodba Vrhovnega sodišča št. 364/2002 z dne 2. 6. 2004 pa dne 21. 6. 2004. Rok za vložitev ustavne pritožbe je začel teči 19. 6. 2004 oziroma 22. 6. 2004 in se je iztekel 17. 8. 2004 oziroma 20. 8. 2004. Ustavni pritožbi, vloženi 30. 8. 2004, sta očitno prepozni, zato ju je Ustavno sodišče zavrglo (1. točka izreka).

B. -II.

4.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem postopku. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.Z vidika kršitve 22. člena Ustave bi lahko bile relevantne navedbe pritožnice, da upravni organ ni izvedel ustne obravnave in ji s tem ni dal možnosti, da se izjavi o ugotovitvah, ki so bile podlaga za odločbo upravnega organa. Pritožnica v postopku pred upravnim organom ni predlagala izvedbe ustne obravnave, upravni organ pa je glede na 149. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – v nadaljevanju ZUP/86) ni bil dolžan izvesti. Ne glede na to je bila pritožnici dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so podlaga upravnega odločbi, kar sta ji že pojasnili Upravno in Vrhovno sodišče. Ta možnost je namreč lahko dana stranki na obravnavi, izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Izvedba ugotovitvenega postopka brez navzočnosti strank je mogoča tudi, če se stranki da možnost, da se izreče pisno.[1] Pritožnica je imela možnost, da se o ugotovitvah upravnega organa, ki so bile vsebovane v zapisniku in so bile podlaga odločbe, izreče pisno. Zato so očitki pritožnice neutemeljeni.

6.Z vidika 22. člena Ustave bi lahko bil relevanten tudi očitek pritožnice, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave. Vendar te domnevne kršitve ni uveljavljala v pritožbah zoper sodbe Upravnega sodišča. Po določbi 51. člena ZUstS je eden izmed pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnica pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi. Ker pritožnica tega ni storila, njenih navedb o kršitvi 22. člena Ustave, ker Upravno sodišče ni opravilo glavne obravnave, Ustavo sodišče ni moglo upoštevati.

7.Kolikor se očitek pritožnice glede glavne obravnave nanaša na postopek pred Vrhovnim sodiščem, pa je očitno neutemeljen, saj je Vrhovno sodišče dolžno opraviti glavno obravnavo samo, če po razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje samo odloči o stvari (77. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS). V obravnavani zadevi pa za tak primer ne gre.

8.Neutemeljeni so tudi očitki pritožnice o arbitrarnosti odločitve Vrhovnega in Upravnega sodišča glede njenih trditev o nezakonitosti zapisnika o ugotovljenem dejanskem stanju. Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče svoje odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Tako Upravno sodišče kot tudi Vrhovno sodišče sta pojasnili pritožnici, da zapisnik o naknadni kontroli blaga ni zapisnik, ki bi se sestavil na podlagi določb ZUP/86, ampak zapisnik, ki je bil sestavljen na podlagi Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 – v nadaljevanju CZ/76), zato se pritožnica ne more sklicevati na kršitev določb ZUP/86. Pritožnica pa ne zatrjuje, da bi bil zapisnik nezakonit z vidika določb CZ/76. Zato so njene navedbe neutemeljene.

9.Kršitev 23., 24. in 25. člena Ustave pritožnica ni utemeljila, zato jih Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

10.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka 55. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03–popr.)v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

[1]T. Jerovšek in drugi: Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Inštitut za javno upravo pri pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2004, str 86.