Jedro

Posestne meje s parcelacijo zajetih parcel se leta 1967 niso ugotavljale v mejnem ugotovitvenem postopku, ki ga je uvedel šele Zakon o zemljiškem katastru (Ur.l.RS št. 16/74 in 42/86). Takratna določitev posestnih mej s parcelacijo torej ne more biti ovira za izvedbo postopka za ureditev mej po določbah člena 131 do 139 ZNP.

Sicer pa tudi sporazum strank v mejnem ugotovitvenem postopku po določbah Zakona o zemljiškem katastru ne more pomeniti negativne procesne predpostavke za obravnavanje predloga za ureditev meje v nepravdnem postopku. Ni torej podlage za zavrženje predloga za ureditev meje, ampak ga je vselej potrebno meritorno obravnavati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9.12.1994 zavrglo predlagateljev predlog za določitev meje med predlagateljevima parcelama štev. 109 in 110/1, vl. št. 120 k.o. P. in parcelo nasprotne stranke štev. 110/3 vl. št. 676 k.o. P. Meja med parcelama je bila že leta 1967 določena v mejnem ugotovitvenem postopku, kar izključuje sedanjo sodno urejanje meje. S sklepom z dne 16.12.1994 pa je prvostopno sodišče izvedencu B.K. odmerilo nagrado oziroma izvedenino v znesku 26.945,00 SIT.

Zoper navedena sklepa se pritožuje predlagatelj. Proti sklepu o zavrženju predloga za ureditev meje smiselno ugovarja zaradi bistvene kršitve določb nepravdnega postopka in meni, da je mejo treba urediti v sodnem postopku po določilih členov 131 do 139 ZNP. Nasprotna stranka si namreč lasti del predlagateljevega zemljišča, meje pa brez sodelovanja nasprotne stranke ni mogoče urediti. Predlagatelj priznava meje iz leta 1967, vendar za ponovno postavitev odstranjenih mejnikov ni soglasja nasprotnih udeležencev. Zoper sklep o odmeri izvedenine pa predlagatelj ugovarja, češ da je honorar nesorazmeren glede na obseg opravljenega dela in predlaga njegovo zmanjšanje.

V dopolnitvi pritožbe predlagatelj opozarja na namerno odstranitev mejnikov s strani nasprotnih udeležencev ter na njihove posege proti predlagateljevemu zemljišču. Pritožba je utemeljena.

Ni pravilno stališče prvostopnega sklepa z dne 9.12.1994, da je bila meja med spornimi parcelami določena leta 1967 v mejnem ugotovitvenem postopku, kar naj bi izključevalo sodno določitev meje. Iz naznanilnega lista štev. 8/67 in skice načrta je razvidno, da je leta 1967 prišlo do parcelacije zemljišč, ko je z delitvijo tedanjih parcel 109 in 110/1 nastala nova parcela štev. 110/3 k.o. P. Posestne meje s parcelacijo zajetih in novonastale parcele pa se leta 1967 niso ugotovile v mejnem ugotovitvenem postopku, kot zmotno meni prvostopno sodišče. Mejni ugotovitveni postopek je namreč uvedel šele Zakon o zemljiškem katastru (Uradni list RS št. 16/74 in 42/86), medtem ko je bila sporna parcelacija že leta 1967, ko predpisi takega postopka niso predvidevali. Takratna določitev posestnih mej parcel štev. 109, 110/1 in 110/3 k.o. P. s parcelacijo torej ne more biti ovira za izvedbo postopka za ureditev mej po določbah členov 131-139 Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list RS št. 30/86).

Pripomniti je še, da tudi sporazum strank v mejnem ugotovitvenem postopku po določbah členov 11-17 Zakona o zemljiškem katastru ne more pomeniti negativne procesne predpostavke za obravnavanje predloga za ureditev meje v nepravdnem postopku. Člen 131 ZNP namreč procesnih predpostavk ne opredeljuje. Predlog je torej potrebno vedno meritorno obravnavati.

V obravnavanem primeru meja med spornimi parcelami ni urejena, zato je potrebno predlog za ureditev meje v tem postopku vsebinsko obravnavati. Z zavrženjem predloga je zato prvostopno sodišče kršilo določbe Zakona o nepravdnem postopku, ki urejajo postopek za ureditev mej, zaradi česar je bilo treba pritožbi ugoditi, sklep z dne 9.12.1994 razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (člen 380 točk 3 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).

Utemeljena je tudi pritožba predlagatelja proti sklepu z dne 16.12.1994, ki odmerja izvedenino izvedencu B.K. Predlagatelj trdi, da je priznani honorar nesorazmeren. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče namreč od izvedenca ni zahtevalo specifikacije opravljenega dela in nagrade zanj. Tako tudi v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, kakšno delo je izvedenec opravil, v kolikšnem obsegu in kako je bila ugotovljena višina izvedenine. Manjkajo torej razlogi, s pomočjo katerih bi bilo mogoče sklep sploh preizkusiti. Zato je prvostopno sodišče z izdajo tega sklepa storilo bistveno kršitev določb postopka po členu 354/2 točka 13 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP.

Pritožbi proti temu sklepu je bilo torej treba ugoditi, ta sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (člen 380 točka 3 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP).

V nadaljnjem postopku naj torej prvostopno sodišče izvede postopek za ureditev meje po pravilih iz člena 136 ZNP, stroške izvedenca pa naj odmeri potem, ko prejme natančne podatke o vsebini in obsegu s strani izvedenca opravljenega dela.