Jedro

Z izvršitvijo civilnopravne sankcije odvzema premoženjske koristi storilcu kaznivega dejanja preneha terjatev, ki jo ima oškodovanec do storilca kaznivega dejanja, in sicer do višine denarnega zneska, ki ustreza tej premoženjski koristi.

Izrek

Pritožbi prvega tožnika in druge tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku tč. II izreka delno spremeni, tako da spremenjena v tem delu glasi: Tožena stranka R. Š. je dolžna tožnikoma M. N. in J. Š. plačati zakonske zamudne obresti od 5,798.000,00 SIT od 28. 6. 2003 dalje do 31. 12. 2006 in od 24.194,63 EUR od 1. 1. 2007 do 3. 7. 2008. V presežku, to je za še zahtevanih 24.194,63 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 24.194,63 EUR od 3. 7. 2008 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem delu se pritožba prvega tožnika in druge tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvi tožnik in druga tožnica ter tožena stranka krijejo vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe tretje tožeče stranke B. B. & A. K. d. o. o. postopek glede nje ustavilo (točka I izreka uvodoma navedene sodne odločbe), zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna M.N. in J. Š. plačati 24.194,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5,798.000,00 SIT od 28. 6. 2003 dalje do 31. 12. 2006 in od 24.194,63 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo, kakor tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati M. N. 24.194,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5,798.000,00 SIT od 28. 6. 2003 dalje do 31. 12. 2006 in od 24.194,63 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo (točka II izreka) ter odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 828,54 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnika M. N. in J. Š. (v nadaljevanju: tožnika) uvodoma navedeno sodbo izpodbijata v celoti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravdnega postopka. Predlagata, da se pritožbi ugodi in sodba spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, stroške postopka pa naloži toženi stranki, oziroma, da se sodba razveljavi, zadeva pa vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Tožnika navajata, da zahtevata plačilo na podlagi več temeljev, in sicer zaradi ničnosti samega posla, neupravičene obogatitve in na odškodninski osnovi. Naslovno sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožba pravočasna in da je toženec na podlagi dveh pravnih osnov dolžan tožnikoma vrniti darilo oziroma neupravičeno prejeto korist, tožbeni zahtevek pa je zavrnilo predvsem iz razloga, ker je toženec v celoti poravnal obveznost do države in bi morala tožnika zahtevati plačilo od R. S. (v nadaljevanju: RS) in ne od toženca. Sodba je v delu, s katerim je odločeno, da je bil toženec dolžan vrniti tožnikoma neupravičeno korist samo do dne 3. 7. 2008, nepravilna in nezakonita. Tožnika namreč od RS nista nikdar prejela zneska, ki sta ga plačala tožencu. Naslovno sodišče v okviru materialnopravnega vodstva tudi niti ni zahtevalo, da bi se tožnika opredelila do tega dejstva, niti ju v zvezi s tem ni zaslišalo. Prav tako pa nobena od strank tega postopka ni nikoli trdila, da naj bi bila tožnika s strani RS že poplačana. RS in toženec sta sospornika in solidarno odgovorna za plačilo vtoževanega zneska, kar velja še zlasti v času po 3. 7. 2008, in sicer toženec na podlagi določil Obligacijskega zakonika (OZ), kot je naslovno sodišče že ugotovilo, RS pa na podlagi 248. člena Kazenskega zakonika (KZ). Pravna narava sosporništva omogoča konkretno postopanje tožnikov, ki zahtevata poplačilo od tožene stranke. Nevarnost, da bi tožnika (na procesno dopusten način) dosegla (materialnopravno nedopustno) sodbo ali izvršbo zoper oba solidarna dolžnika v celoti, je mogoče preprečiti z ustreznim oblikovanjem izreka sodbe. Tožbeni zahtevek v razmerju do toženca je torej povsem utemeljen, dopusten in dovoljen – tudi če je tožena stranka nedovoljeno prejeto korist dne 3. 7. 2008 predala RS. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem sodišča, da zahtevek ni utemeljen, ker je toženec nedovoljeno prejeto korist 3. 7. 2008 predal RS. S takim ravnanjem je toženec izpolnil zavezo do države iz KZ, ni pa izpolnil svojih zavez do tožnikov iz naslova odškodninske odgovornosti, neupravičene obogatitve in zaradi ničnosti posla. Vračilo premoženjske koristi tretji osebi ne pomeni, da je toženec razbremenjen svojih zavez do tožnikov. Za ekskulpacijo in razbremenitev obveznosti toženca v razmerju do tožnikov iz razloga, ker je toženec državi vrnil premoženjsko korist, ne obstoji nobene pravne podlage. Pritožba pri tem opozarja, da KZ v 96. členu določa, da mora storilec (toženec) vrniti samo prejeto korist, brez zakonskih zamudnih obresti. Tožnika pa sta zahtevala poleg glavnice še plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jima gredo po obeh pravnih temeljih. Toženec ni nikoli zatrjeval, da bi RS plačal kakršnekoli zakonske zamudne obresti, temveč samo 24.194,63 EUR glavnice. RS ne glede na določilo 248. člena KZ ne more vrniti poleg glavnice še zakonskih zamudnih obresti (vsaj za obdobje od dne 28. 6. 2003 do 3. 7. 2008). Tožnika pa sta upravičena skladno s 87. členom OZ in 193 členom OZ tudi do zakonskih zamudnih obresti. Od RS materialnopravno ne moreta biti v celoti poplačana, zato sta na podlagi 395. člena OZ še vedno upravičena od toženca zahtevati poleg glavnice tudi zakonske zamudne obresti. Tudi zaradi tega je sodba nepravilna in nezakonita. Ne glede na zgoraj navedeno, da je bila tožba vložena pravočasno in preden je toženec plačal RS glavnico, pa je bila tožba potrebna in sta tožnika upravičena do povračila vseh pravdnih stroškov tega postopka, ne glede na končni uspeh.

Toženec v odgovoru na pritožbo tožnikov navaja, da interpretacija tožnikov o sosporništvu in solidarnosti nima pravne podlage in da je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi še na podlagi določb drugega odstavka 87. člena OZ. Ni dvoma, da so tožeče stranke ravnale nepošteno, zato niso upravičene do vrnitvenega zahtevka. Zato predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena ter potrdi izpodbijana sodba, tožeči stranki pa naloži, naj toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Toženec pa se je pritožil zoper odločitev o stroških pravdnega postopka (tretji odstavek tč. II izreka) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in stroškovni del izreka sodbe spremeni, tako da tožnikoma naloži povrnitev vseh stroškov postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila. Pritožbo utemeljuje z navedbami, da je sodišče v tretjem odstavku tč. II izreka zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je nepravilno uporabilo določbe ZPP o stroških postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe oziroma sklepa o stroških. Pri odločanju o stroških je odločilno načelo uspeha in načelo krivde. Sodišče je najbrž storilo pravopisno napako, saj je po omembi tretjega odstavka 154. člena ZPP citiralo drugi odstavek tega člena. Tožnika sta v pravdi v celoti propadla, saj sta bila tako primarni kot podrejeni zahtevek v celoti zavrnjena, zato sta dolžna kriti pravdne stroške pritožnika v celoti. Pritožnik, kljub temu, da bi bil dajatveni zahtevek utemeljen do 3. 7. 2008, ni dolžan kriti stroškov postopka, saj ne more odgovarjati za tožnikovo opustitev spremembe tožbenega zahtevka iz dajatvenega v ugotovitvenega. Če tožnika nista spremenila tožbenega zahtevka tako, da bi mu sodišče lahko ugodilo, to seveda ne more iti na škodo pritožniku. Sodišče je dejansko odločilo, da pritožnik odgovarja za opustitev nasprotne stranke, kar je seveda logično zgrešeno. V obrazložitvi sodbe, ki se nanaša na stroške postopka, je zapisano naziranje sodišča, ki je procesnopravno kot materialnopravno popolnoma zgrešeno. Sodišče za takšno odločitev nima prav nobene pravne podlage, zato je sklep o stroških, vsebovan v sodbi, nezakonit. Ker sta tožnika v pravdi popolnoma propadla, sta dolžna v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP kriti svoje ter v celoti povrniti pritožniku njegove pravdne stroške.

Pritožba prvega tožnika in druge tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Bistvena nesporna dejstva in bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih tožnika s pritožbo ne izpodbijata, so: tožnika sta 27. 6. 2003 tožencu izročila svoj denar, in sicer skupaj 5,798.000,00 SIT za darilo za protiuslugo za uspešno sklenitev pogodbe ter kasnejšo pridobitev vseh upravnih dovoljenj za začetek gradnje proizvodnih obratov, kar predstavlja 25 % od vsote, ki jo je toženec zahteval; toženec je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju K 314/2005 z dne 14. 6. 2007 spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega sprejemanja daril po 247/1 in 2 KZ, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba (preizkusna doba 2 leti) in v njej določena kazen (8 mescev) zapora; kazensko sodišče je na podlagi čl. 247/IV KZ odredilo odvzem sprejetega darila v višini 5.798.000,00 SIT oziroma sedaj 24.194,63 EUR; v času vložitve tožbe ukrep odvzema premoženjske koristi še ni bil realiziran, toženec pa je dokazal, da je 3. 7. 2008, torej pred zaključkom tega pravdnega postopka Okrajnemu sodišču v Kranju plačal 25.989,31 EUR, kar predstavlja nadomestilo za odvzeto premoženjsko korist (24.194,63 EUR) in povprečnine (1.500,00 EUR) kazenskega postopka.

Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje odločitev o zavrnitvi tako primarnega kot podrednega tožbenega zahtevka za plačilo zneska 24.194,63 EUR, torej glavnice, ne pa tudi za zavrnitev celotnih zahtevanih zakonskih zamudnih obresti od glavnice, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, je civilna sankcija v kazenskem pravu. Razlog za njen odvzem je v splošnem načelu o nedovoljeni razpolagi s premoženjem, ki je pridobljeno na protipraven način. Za oškodovanca iz tega načela izhaja pravica, da sme od storilca ali drugega prejemnika zahtevati povrnitev vse tiste koristi, ki je bila pridobljena na njegovo škodo; za sodišče pa pomeni dolžnost, da premoženjsko korist storilcu kaznivega dejanja ali drugemu prejemniku vzame, če oškodovanec sam tega ne zahteva. Nesporno je, da tožnika v kazenskem postopku nista priglasila premoženjskopravnega zahtevka. Varstvu oškodovanca, da z odvzemom premoženjske koristi po uradni dolžnosti ne bi bil prikrajšan za poplačilo premoženjskopravnega zahtevka, so namenjene določbe 97. čl. KZ. Namen le-teh je, kot izhaja tudi iz komentarja zakonika, tudi preprečiti, da bi ista premoženjska korist bila dvakrat odvzeta z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka in uporabo določb tega člena. Tretji odstavek 97. člena KZ določa, da oškodovanec, ki ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, lahko zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti, če je pravdo za ugotovitev svojega zahtevka začel v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za odločbo, s katero je bila premoženjska korist odvzeta, najpozneje pa v dveh letih od pravnomočnosti te odločbe, in če v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti. Odvzem premoženjske koristi je subsidiarna terjatev. Kot je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 499/2007, tovrstna denarna terjatev nastane s storitvijo kaznivega dejanja; plačilo zneska, ki ustreza premoženjski koristi, pa ni neka druga terjatev, temveč gre za isto terjatev, ki jo ima oškodovanec, le subsidiarna je. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikoma, da sta RS in toženec sospornika in solidarno odgovorna za plačilo vtoževanega zneska, še zlasti po 3. 7. 2008. Solidarna odgovornost RS v zvezi z vtoževano terjatvijo ne izhaja iz nobene zakonske določbe in kot je že zgoraj obrazloženo, gre zgolj za subsidiaren odnos glede na določila KZ o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Ker je toženec 3. 7. 2008 plačal državi nadomestilo za odvzeto premoženjsko korist v znesku 24.194,63 EUR, je terjatev v tem znesku do toženca ugasnila, zato je delno, glede tega glavničnega zneska, pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je toženec izpolnil svojo obveznost 3. 7. 2008 in da tožnikom ni več dolžan plačati zneska glavnice. Sodišče druge stopnje se strinja z oceno oziroma pojasnilom prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožnika po obvestilu toženca o realizaciji kazenskega ukrepa tožbeni zahtevek skladno z določbo tretjega odstavka 97. čl. KZ spremeniti v ugotovitvenega in šele nato (od države) zahtevati poplačilo (glavnice) iz odvzete vrednosti. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnika v smislu drugega odstavka 87. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) nista bila nepošteni stranki, ki do vrnitve darila ne bi bili upravičeni, pa se pritožbeno sodišče strinja s tožnikoma, da sta upravičena skladno s 87. čl. in 193. čl. OZ do zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.798.000,00 SIT od 28. 6. 2003 do 31.12.2006 in od 24.194,63 EUR od 1. 2. 2007 do 3. 7. 2008, saj je bil toženec glede na to, da je terjatev nastala že 28. 6. 2003, že od takrat v zamudi z vrnitvijo navedenega zneska in je zato dolžan tožnikoma plačati zakonske zamudne obresti vse do 3. 7. 2008, ko je terjatev ugasnila. Sodišče prve stopnje je očitno pomotoma v obrazložitvi navedlo, da je o pravdnih stroških odločalo v skladu s tretjim odstavkom 154. čl. ZPP, saj je v nadaljevanju povzelo vsebino drugega odstavka tega člena. Ob sedaj spremenjeni odločitvi o tožbenem zahtevku je odločitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo okoliščine primera, in sicer da sta tožnika vse do takrat, ko je bil realiziran kazenski ukrep, upravičeno terjala tudi znesek glavnice od toženca, o stroških pravdnega postopka pravilna. Sodišče je tako utemeljeno priznalo tožnikoma stroške do vključno prejema toženčeve pripravljalne vloge z dne 11. 1. 2009, v kateri je predložil dokaz o realizaciji kazenskega ukrepa, od tedaj dalje pa toženi stranki in odmerjene potrebne stroške medsebojno pobotalo. Zato se ni moč strinjati s tožnikoma, da sta tožnika ne glede na končni uspeh upravičena do povračila vseh pravdnih stroškov, češ da je bila tožba potrebna. Prav tako pa tudi ne s tožencem, saj se po spremembi odločitve o tožbenem zahtevku izkaže, da je (sedaj) odločitev o pravdnih stroških pravilna in zakonita, saj je podlaga za njeno odločitev, ki sedaj pravilno upošteva delni uspeh tožeče stranke v pravdi, v drugem odstavku 154. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (358. člen ZPP) v prvem odstavku tč. II izreka delno spremenilo, tako da je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, in sicer v delu, v katerem tožnika zahtevata, da je toženec jima dolžan plačati zakonske zamudne obresti od 5,798.000,00 SIT od 28. 6. 2003 dalje do 31. 12. 2006 in od 24.194,63 EUR od 1. 1. 2007 do 3. 7. 2008. Pritožbo tožnikov v preostalem delu in v celoti pritožbo toženca pa je zavrnilo kot neutemeljeni in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP v zvezi z II. odstavkom 350. člena ZPP).

Tožnika sta v pritožbenem postopku uspela samo v manjšem delu – le delno glede zamudnih obresti, zato morata glede na doseženi uspeh v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka. Toženec z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispeval k rešitvi pritožbe, zato stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni in jih mora sam kriti. Prav tako mora sam kriti stroške v zvezi s svojo pritožbo, ker z njo ni uspel (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).