Jedro

Zagovornica je pritožbo zoper prvostopno odločbo o prekršku vložila 8.7.1997, Senat za prekrške Republike Slovenije pa je o tej pritožbi odločal na seji 25.5.1998, tako da je poteklo do odločitve na drugi stopnji manj kot eno leto, zato o kršitvi 1.odst. 55.čl. ZP, ne glede na čas vročitve odločbe druge stopnje, ni mogoče govoriti, saj je odločba o prekršku postala pravnomočna že z dnem odločitve o pritožbi.

Ob ugotovljeni zavrnitvi preizkusa z alkotestom je povsem brez pomena, kje je kaznovani to storil, glede na to, da je potrebno dogodek, sestavljen iz treh prekrškov, obravnavati kot celoto.

Glede na to, da sta policista zahtevala preizkus z alkotestom takoj zatem, ko je kaznovani na javni cesti storil prekršek, je povsem brez pomena, kje je kaznovani svoje vozilo ustavil in ga zapustil. Dejstvo, da sta bila policista, ki sta odkrila prekršek, zaslišana kot priči, nista sodelovala kot uradni osebi v postopku o prekršku v smislu 1.tč. 1.odst. 186.čl. ZP (uradni osebi) ampak kot priči v smislu 122.čl. ZP.

Ker določeni posamezni kazni za prej navedena prekrška ne presegata zneska 100.000,00 SIT ob času vložitve zahteve za sodno varstvo dne 22.7.1998, je bilo zahtevo za sodno varstvo v tem delu s sklepom zavreči, ker po zakonu ni dovoljena.

Izrek

I. Zahteva zagovornice kaznovanega K.R. za sodno varstvo zoper pravnomočno odločbo Senata za prekrške Republike Slovenije z dne 25.5.1998 se glede prekrška opisanega pod 2. točko izreka odločbe o prekršku Sodnika za prekrške Ribnica z dne 26.6.1997 zavrne kot neutemeljena.

II. Zahteva zagovornice kaznovanega K.R. za sodno varstvo zoper pravnomočno odločbo Senata za prekrške Republike Slovenije z dne 25.5.1998, glede prekrškov pod 1. in 3. točko izreka odločbe o prekršku Sodnika za prekrške Ribnica z dne 26.6.1997, se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Sodnik za prekrške Ribnica je z odločbo o prekršku z dne 26.6.1997 spoznal K.R. za odgovornega za 3 prekrške in sicer: po 5. točki 1. odstavka 227. člena, po 36. točki 1. odstavka 226. člena in po 25. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP in mu po določitvi posameznih kazni po 32. členu Zakona o prekrških (ZP) izrekel enotno denarno kazen 45.000,00 SIT, za prekršek, opisan v 2. točki izreka, pa po 39. členu ZP še varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 3 mesecev. Senat za prekrške je z odločbo z dne 25.5.1998 pritožbi zagovornice kaznovanega K.R. delno ugodil tako, da je v odločbi o varstvenem ukrepu prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije trajanje varstvenega ukrepa skrajšal iz treh na dva meseca, v ostalem pa je pritožbo zagovornice zavrnil kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdil odločbo o prekršku organa prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo drugostopnega organa je dne 21.7.1998 priporočeno po pošti zagovornica kaznovanega K.R. vložila zahtevo za sodno varstvo s hkratno zahtevo za odložitev izvršitve odločbe, v kateri uveljavlja razloge iz 1. in 2. točke 203. člena ZP ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za sodno varstvo ugodi tako, da razveljavi odločbo o prekršku ter vrne zadevo v nov postopek ter ugodi zahtevi za odložitev izvršitve odločbe, v nadaljnjem postopku pa zoper obdolženega postopek ustavi in obdolženemu povrne vse stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

Vrhovno sodišče je zahtevo zagovornice kaznovanega K.R. za sodno varstvo deloma zavrnilo kot neutemeljeno, deloma pa jo zavrglo kot nedovoljeno.

Glede na določbo 202. člena ZP je zahtevo za sodno varstvo mogoče vložiti zoper odločbo izdano na drugi stopnji:

1.) če je izrečna za prekršek kazen zapora ali je izrečen varstveni ukrep prepovedi opravljanja samostojne dejavnosti ali poklica ali prepoved vožnje motornega vozila;

2.) če je izrečena za prekršek posamezniku oziroma odgovorni osebi denarna kazen nad določenim zneskom ali pravni osebi oziroma posamezniku, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, denarna kazen nad določenim zneskom;

3.) če je odločeno o premoženjskopravnem zahtevku ali o odvezti premoženjski koristi nad določenim zneskom.

Po odločbi 203.člena pa je odločbo izdano na drugi stopnji mogoče izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo:

1.) če je bila z odločbo prekršena materialna določba tega zakona ali predpis, ki določa prekršek (187. člen);

2.) če je bila v postopku o prekršku prekršena kakšna določba postopka iz 1., 2., 4., 8., 9. ali 10. točke 1. odstavka 186. člena tega zakona.

Glede na 5. odstavek 204. člena ZP se Vrhovno sodišče omeji pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo samo na preizkus tistih razlogov iz 203. člena tega zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve.

V navedenem zakonitem obsegu je Vrhovno sodišče presojalo v zahtevi zagovornice za sodno varstvo uveljavljane kršitve materialnih določb ZP in ZTVCP ter kršitev postopka iz 8. točke 1. odstavka 186. člena ZP.

Zagovornica v zahtevi uveljavlja kršitev Zakona o prekrških, češ da organa prve in druge stopnje nista pravilno uporabila določbe 1. in 3. odstavka 55. člena ZP, ker da je vodenje postopka o očitanih prekrških zastaralo, glede na to, da je od storitve prekrškov pa do prejema odločbe druge stopnje preteklo več kot eno leto. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ugovor zastaranja postopkov o prekršku ni utemeljen. Zagovornica je pritožbo zoper prvostopno odločbo o prekršku vložila 8.7.1997, Senat za prekrške Republike Slovenije pa je o tej pritožbi odločal na seji 25.5.1998 tako, da je poteklo do odločitve na drugi stopnji manj kot eno leto, zato o kršitvi 1. odstavka 55. člena ZP, ne glede na čas vročitve odločbe druge stopnje, ni mogoče govoriti, saj je odločba o prekršku postala pravnomočna že z dnem odločitve o pritožbi. Glede na čas storitve očitanih prekrškov, to je 29.4.1997, ko je začel teči enoletni relativni zastaralni rok, je bil predlog za uvedbo postopka o prekršku vložen 8.5.1997, prvostopni organ Sodnik za prekrške Ribnica je po izvedenem dokaznem postopku izdal odločbo 26.6.1997, na vloženo pritožbo zagovornice pa je drugostopni organ izdal odločbo 25.5.1998, tako da v nobenem primeru, to je tudi v času od izdaje odločbe na prvi stopnji in odločbe izdane na drugi stopnji ni potekel enoletni relativni zastaralni rok in zato ni podana kršitev 3. odstavka 55. člena ZP.

Prav tako ni podana kršitev ZTVCP. Zagovornica v zahtevi trdi, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti ZTVCP glede na to, da prekrška opisana pod točko 2. in 3., nista bila storjena v cestnem prometu in se ne nanašata na kaznovanega kot voznika v cestnem prometu, pač pa le kot na občana izven cestišča in ga zato ni bilo mogoče kaznovati po navedenih zakonitih določilih. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje glede prekrška, opisanega v 2. točki izreka prvostopne odločbe, ZTVCP uporabljen pravilno. Ob ugotovljeni zavrnitvi preizkusa z alkotestom je povsem brez pomena, kje je kaznovani to storil, glede na to, da je potrebno dogodek, sestavljen iz treh prekrškov, obravnavati kot celoto. Kaznovani je bil, ko je bil zaloten pri prekršku, opisanem pod 1. točko, zasledovan po policistih do izstopa iz svojega osebnega avtomobila pred stanovanjskim blokom, v katerem stanuje. Glede na to, da sta policista zahtevala preizkus z alkotestom takoj zatem, ko je kaznovani na javni cesti storil prekršek, je povsem brez pomena, kje je kaznovani svoje vozilo ustavil in ga zapustil. Zato tudi kršitev določb ZTVCP v zvezi s krajem storitve očitanega prekrška ni podana.

Tudi kršitev postopka iz 1. točke 1. odstavka 186. člena ZP ni podana. Dejstvo, da sta bila policista, ki sta odkrila prekršek pod točko 2. izreka prvostopne odločbe, zaslišana kot priči, nista sodelovala kot uradni osebi v postopku o prekršku v smislu 1. točke 1. odstavka 186. člena ZP (uradni osebi) ampak kot priči v smislu 122. člena ZP. Zanju tako določbe o izločitvi po 77. in 78. členu ZP ne pridejo v poštev, saj se te določbe nanašajo na osebe, ki opravljajo kakšno uradno dolžnost v postopku o prekršku. Policista, zaslišana kot priči v postopku o prekršku, nista nastopala v postopku kot uradni osebi ampak kot priči zaradi razjasnitve dejanskih okoliščin.

Po povedanem Vrhovno sodišče ugotavlja, da glede prekrška opisanega pod 2. točko prvostopne sodbe, niso podane uveljavljane kršitve ZP in ZTVCP. Zato je v tem delu s sodbo skladno s 4. odstavkom 204. člena ZP zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede prekrškov pod 1. in 3. točko izreka prvostopne odločbe pa je bilo zahtevo za sodno varstvo zagovornice zavreči kot nedovoljeno, ker je bila vložena zaradi prekrškov, zaradi katerih sta bili določeni denarni kazni za prekršek pod 1. točko 10.000,00 SIT, za prekršek pod 3. točko pa 15.000,00 SIT - tolarjev, glede katerih po 2. točki 202. člena ZP zahteve za sodno varstvo ni mogoče vložiti. Z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 35/97), ki velja od 28.6.1997 dalje, je bila 2. točka 202. člena spremenjena tako, da je bil denarni znesek zvišan na 100.000,00 SIT. Ker določeni posamezni kazni za prej navedena prekrška ne presegata zneska 100.000,00 SIT ob času vložitve zahteve za sodno varstvo dne 22.7.1998, je bilo v tem delu zahtevo za sodno varstvo skladno z 2. odstavkom 204. člena ZP, s sklepom zavreči, ker po zakonu ni dovoljena.