Jedro

Napačno je stališče, da državni tožilec, ki se zoper razveljavljeno sodbo ni pritožil, na novi glavni obravnavi sploh ne bi smel spremeniti obtožnice. Nova glavna obravnava se po razveljavitvi sodbe namreč opravlja po pravilih, ki veljajo za prvostopenjski postopek. Ker smejo stranke na njej po 2. odstavku 397. člena ZKP navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, sme tožilec med glavno obravnavo, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v (prejšnji) obtožnici navedeno dejansko stanje, na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico (1. odstavek 344. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni F.S. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 06.04.2001 obsojena J.C. in F.S. spoznalo za kriva kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ-94 in jima na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazni, prvemu osem mesecev zapora, drugemu pa šest mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi zagovornika obsojenih J.C. in F.S. kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega F.S. dne 21.11.2001 zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena (pravilno bi bilo po 2. točki 1. odstavka 420. člena) v zvezi z 9. in 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 2. odstavku 370. člena (prav bi bilo po 1. točki 1. odstavka 420. člena) ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da je bila obtožba prekoračena ter da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, obenem pa da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju ter da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Hkrati je Vrhovnemu sodišču predlagal, da na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži oziroma prekine.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnik po vsebini ne uveljavlja kršitve po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, marveč tisto iz naslednje točke iste določbe. Ta kršitev pa ni podana, saj ne gre za tako spremembo obtožbe po razveljavitvi prejšnje prvostopenjske sodbe, zoper katero se državni tožilec ni pritožil in nedovoljeno dodajanje očitkov, temveč za prilaganje ugotovitvam na glavni obravnavi, tako da spremembe obtožbe pomenijo zgolj konkretizacijo vloge obsojenega F.S. Za navedbo v zahtevi, da bi ob dovoljenih spremembah opisa dejanje ne bilo več kaznivo, po mnenju vrhovnega državnega tožilca v podatkih spisa ni nobene podlage. V delu, v katerem zahteva sodbi očita kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, po vsebini uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ne more biti podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zagovornika obsojenega F.S. za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega F.S. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 371. člena ZKP. Po vložnikovem mnenju je prvostopenjsko sodišče ravnalo napak, ko ni vzelo za podlago prejšnje obtožnice, temveč tisto spremenjeno na glavni obravnavi dne 06.04.2001. Pravilno je naziranje v zahtevi, da se po 354. členu ZKP sodba sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici in da sodišče prve stopnje, ki je dobilo zadevo v sojenje, po 1. odstavku 397. vzame za podlago prejšnjo obtožnico. Napačno pa je vložnikovo stališče, da državni tožilec, ki se zoper razveljavljeno sodbo ni pritožil, na novi glavni obravnavi sploh ne bi smel spremeniti obtožnice. Nova glavna obravnava se po razveljavitvi sodbe opravlja po pravilih, ki veljajo za prvostopenjski postopek. Po 2. odstavku 397. člena ZKP smejo na njej stranke navajati tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze. Če tožilec med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v (prejšnji) obtožnici navedeno dejansko stanje, sme na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico (1. odstavek 344. člena ZKP). Na glavni obravnavi dne 06.04.2001 je državni tožilec tako tudi ravnal, sodišče pa je sprejelo sodbo, v kateri je opis kaznivega dejanja popolnoma identičen tistemu iz spremenjene obtožnice.

Po 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je obtožba prekoračena takrat, kadar med dejanjem, opisanim v obtožbi, in onim, ki ga je sodišče sprejelo v sodbo, ni podana objektivna in subjektivna identiteta. Zato je očitno, da v procesnem položaju, ko je sodišče v izrek izpodbijane pravnomočne sodbe v celoti povzelo opis kaznivega dejanja, ki je enak tistemu iz obtožnice, podana pa je tudi subjektivna identiteta, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zato je zahteva, kolikor zatrjuje nasprotno, neutemeljena.

Zagovornik obsojenega F.S. s podrobnim opisovanjem sprememb obtožnice in navajanjem besedila, ki ga je državni tožilec v opisu dejanja dodal oziroma izpustil, po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 10. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če je bil s pravnomočno sodbo prekršen 385. člen ZKP, ki določa, da se sodba ne sme spremeniti v obsojenčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije, če je podana pritožba samo v obsojenčevo korist. Po stališču vložnika bi v primeru, če sodišče ne bi upoštevalo besedila v opisu kaznivega dejanja, ki ga je v spremenjeni obtožnici na novo vnesel javni tožilec, in izpustilo tisti del opisa, ki ga spremenjena obtožnica ne vsebuje, celoten očitek obsojenemu F.S. zreduciral na to, da je vozil pred vozilom obsojenega J.C., kar pa ne pomeni kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ-94. Po 4. odstavku 397. člena ZKP je pri izrekanju nove sodbe sodišče vezano na prepoved, predpisano v 385. členu ZKP. Prepoved reformationis in peius je bila v 378. členu ZKP-77 urejena tako, da je bilo določeno, da se sodba, če je podana samo pritožba v obdolženčevo korist, ne sme spremeniti v njegovo škodo ter da v takem primeru sodišče ne sme obsoditi obdolženca po strožjem kazenskem zakonu in tudi ne na strožjo kazen, kakor je bil obsojen s sodbo sodišča prve stopnje. V mesecu juliju 1985 pa je stopila v veljavo novela ZKP-77, s katero je bil 378. člen spremenjen tako, da se je glasil enako kot sedanji 385. člen ZKP. V obrazložitvi predloga novele je bilo glede tega inštituta zapisano, da je bilo zaradi nejasnih določb prejšnjega ZKP potrebno določiti obseg prepovedi navedenega člena in da je s spremembo jasno določeno, da gre za ožjo prepoved, in v tem obsegu tudi za zavestno odstopanje od načela (materialne) resnice, ki se nanaša samo na kazensko sankcijo in pravno opredelitev, torej da ne gre za absolutno prepoved kakršnekoli spremembe sodbe v škodo obdolženca. Če bi zakonodajalec hotel, da bi ta prepoved učinkovala širše, bi ta institut opredelil tako, kot ga je na primer Zakon o kazenskem postopku Republike Hrvaške v 381. členu ZKP, ki določa, da se sodba ne sme spremeniti v škodo obdolženca, če je pritožba izjavljena samo v njegovo korist. Glede na takšno dikcijo je v slednjem primeru zato popolnoma jasno, da se sodba v novem sojenju v ničemer ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo.

Državni tožilec je potem, ko je ugotovil, da na novi glavni obravnavi izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, opis kaznivega dejanja spremenil tako, da je obsojencema očital, da sta kaznivo dejanje storila v organizirani skupini z najmanj eno točneje neugotovljeno moško osebo, ne pa moško osebo iz L., kot je bilo navedeno v prejšnji obtožnici. Dalje, da je obsojeni F.S. pred storitvijo kaznivega dejanja dne 01.04.1996 vzel najem pri O.r. d.o.o. L. kombinirano vozilo, iz obtožnice izpustil očitek, da sta se obsojeni J.C. s tem kombiniranim vozilom, obsojeni F.S. pa z osebnim avtomobilom peljala v bližino madžarsko slovenske meje v bližino mejnega prehoda H., besedilo, da je F.S. potem, ko je J.C. sprejel ilegalne prebežnike v vozilo, s svojim vozilom zaradi spremljanja in eventualnega obveščanja o policijskih patruljah ter nadaljnjega sprovajanja tujcev v notranjost države, vozil pred vozilom C., nadomestil z navedbami, da je obsojeni F.S. vozil pred vozilom C. z osebnim avtomobilom in tako nadaljnje spremljal in nadzoroval sprovajanje tujcev v notranjost države. Dejanje, kot je opisano v spremenjeni obtožbi, je v celoti ostalo v okviru istega življenjskega primera, pri čemer dejansko stanje za obsojenega F.S. ni neugodnejše. Spremembo opisa je treba obravnavati celovito in ne zgolj po posameznih segmentih. Ta presoja pa pokaže, da ne držijo trditve v zahtevi, da je bila sodba, ki je bila razveljavljena in zoper katero se državni tožilec ni pritožil, z izpodbijano pravnomočno sodbo spremenjena v obsojenčevo škodo. Zaradi takega opisa dejanja, ki pomeni zgolj natančnejšo konkretizacijo na novi glavni obravnavi ugotovljenih odločilnih dejstvih, sodišče ni prekršilo prepovedi reformationis in peius, saj je na ta način le jasneje opredelilo vlogo, ki jo je v okviru organizirane skupine pri storitvi kaznivega dejanja imel obsojeni F.S. Pravna presoja dejanja in kazenska sankcija pa sta v novi sodbi ostali nespremenjeni.

Z navedbo, da bi sodišče sicer moralo upoštevati spremenjeno obtožnico, vendar iz nje izpustiti besedilo, ki je bilo na novo vnešeno, in da bi to pokazalo, da bi se ravnanje obsojenega F.S. zreduciralo le na vožnjo pred vozilom C., kar pa sploh ni kaznivo dejanje, vložnik po vsebini ne zatrjuje kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, marveč bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 10. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Trditve, da bi sodišče ob nespremenjeni obtožnici moralo obsojenega F.S. oprostiti dejanja, ki se mu je očitalo, ker v ravnanju, kot je bilo opisano v prejšnji obtožnici, sploh ni šlo za kaznivo dejanje, vložnik zahteve niti ne obrazloži, saj ne pove, katerega zakonskega znaka naj bi ta opis ne vseboval. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, ko navaja, da je izrek sodbe s seboj v nasprotju in da iz konkretnega opisa dejanja v tenorju ne izhaja, da je obsojeni F.S. spravil druge čez državno mejo Republike Slovenije, kot je navedeno v abstraktnem opisu dejanja ter da sodba tudi nima razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je bil obsojenec tisti, ki je spravil druge čez državno mejo Republike Slovenije, s tem pa da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevano nasprotje v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe ni podano. Iz opisa dejanja je razvidno, da sta obsojena J.C. in F.S. v organizirani skupini, še z najmanj eno točneje neugotovljeno moško osebo spravila druge čez državno mejo Republike Slovenije, pri čemer je opisano, da je obsojeni F.S. najel vozilo, v katerega je nato J.C. v neposredni bližini slovensko madžarske meje v bližini mejnega prehoda H. sprejel v vozilo 10 iraških in 10 egiptovskih državljanov, ki so po navodilih neugotovljene moške osebe neposredno pred tem ilegalno prestopili državno mejo, in da je F.S. vozeč pred vozilom J.C. (od meje) spremljal in nadzoroval nadaljnje spravljanje teh tujih državljanov v notranjost države. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe pa je tudi pojasnjeno, da je obsojeni F.S. vozil pred vozilom J.C. z namenom, da tega opozarja na morebitne policijske patrulje. Tak opis vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ, za katerega je bil obsojen F.S. Zahteva navaja, da se v konkretnem opisu glede obsojenega F.S. v izreku sodbe navaja le njegovo ravnanje potem, ko so bili tujci že spravljeni čez državno mejo, ne pa delovanje pri samem spravljanju drugih čez državno mejo.

Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da je obsojeni F.S. storil kaznivo dejanje v organizirani skupini, pri čemer je šlo za vnaprejšnjo delitev vlog pri storitvi kaznivega dejanja. Izkazana je tudi obsojenčeva odločitev, da stori kaznivo dejanje, tako, da svoj prispevek k izvršitvi le-tega poveže s prispevki ostalih (dveh) sostorilcev, pri čemer je podano sostorilstvo izkazano tako v objektivnem kot tudi v subjektivnem smislu, saj je kaznivo dejanje v celoti jemal kot svoje. Zato zgolj s poenostavljeno trditvijo, kot jo je postavil vložnik, izpodbijane pravnomočne sodbe tudi s tega vidika ne more omajati.

S trditvami, da je protispisna navedba v obrazložitvi sodbe, da je dokazano, da je obsojenec najel sporno vozilo, da je sodišče v obrazložitvi sodbe zamolčalo, da priča O.F. na obravnavi F.S. ni prepoznal kot tistega, ki je dne 01.04.1996 pri njem najel navedeno kombinirano vozilo, in tudi ne kot osebo, ki je bila navedena kot dodatni voznik pri najemu vozila dne 20.02.1996, ter da zgolj dejstvo, da se v obeh primerih pojavlja oseba z imenom F., še ne pomeni, da gre za obsojenega F.S. ter da sodišče ni navedlo razlogov za svojo trditev, da pri aparatu gre za telefonski aparat, ki ga je v spornem obdobju uporabljal obsojeni F.S., vložnik zahteve po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, temveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. S temi navedbami vložnik zavrača ugotovitve v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je priča O.F. pojasnil povezavo med obema obsojencema pri najetju vozila v njegovi poslovalnici in da ni mogoče prezreti, da si je v zvezi s pogodbo z dne 20.02.1996, ki se je nanašala na najem osebnega avtomobila, ki jo je sklenil z obsojenim J.C., kot dodatnega voznika navedel "F.", in zabeležil, da se je ta pripeljal z osebnim avtomobilom, torej osebnim avtom, v katerem so na dan storitve obravnavanega kaznivega dejanja policisti ustavili obsojenega F.S. v R. Pritožbeno sodišče je tudi zapisalo, da navedene ugotovitve potrjujejo sklepe prvostopenjskega sodišča, da je "F." ravno obsojeni F.S. ter da si je slednji dne 01.04.1996 pri O. rent-a-car d.o.o. L. sposodil kombinirano vozilo C., kot je to izhajalo iz evidence, ki jo je sodišču predložil O.F. Ocenilo je tudi, da je krog sklenjen in ne dopušča nikakršnega dvoma o tem, da sta obsojenca sodelovala na način, kot je razviden iz opisa kaznivega dejanja v izreku napadene sodbe. Sodišče druge stopnje je ocenilo tudi, da ne gre za insinuacije in domneve prvostopenjskega sodišča, kot sta že v pritožbenem postopku zatrjevala zagovornika obeh obsojencev, temveč za logične zaključke na podlagi tega, kar je sodišču povedal in predložil O.F. Pojasnilo je tudi, da sodišče prve stopnje zaradi navedenega ni imelo razloga, da bi preverjalo še telefonsko številko, za katero je navedena priča povedala, da mu je kot stranka pustil obsojeni F.S. Glede na povedano se izkaže, da ne gre za to, da o navedenih odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi razlogi niso navedeni, temveč da jih zagovornik obsojenega F.S. ne sprejema in ponuja lastno dokazno oceno. S tem pa po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Glede na način storitve kaznivega dejanja, ki kaže na usklajeno ravnanje in vnaprejšnjo določitev vlog vsakega od članov organizirane skupine pri storitvi kaznivega dejanja, je sodišče v zadostni meri obrazložilo tudi dejstvo, zakaj šteje, da je obsojenec vedel tudi za tretjega člana organizirane skupine, čigar identiteta ni bila ugotovljena, s katerim je sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja. Nasprotni vložnikovi očitki zato tudi v tem delu zahteve niso utemeljeni.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega F.S. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na vsebino zahteve se Vrhovno sodišče ni odločilo izdati odredbe, da se izvršitev pravnomočne odločbe odloži, za kar se je v zahtevi zavzemal vložnik.

Zagovornik obsojenega F.S. z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je ta obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.