Jedro

Med strankama ni sporno, da je v času izdaje prvostopenjske in drugostopenjske odločbe tožnik imel status državljana Republike Slovenije. To pomeni, da mu izpodbijani akt posega v njegovo pridobljeno (civilno) pravico v smislu 23. člena Ustave, v zvezi s katero mora tudi imeti dostop do učinkovitega sodnega varstva.

Iz izpodbijanega akta in drugostopenjskega akta pa ni razvidno, na kateri konkretni pravni podlagi je tožena stranka posegla v pridobljeno civilno pravico tožnika.

Ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi organ odločal o priglasitvi državljanstva z upravno določbo po tretjem odstavku 27. člena ZDRS in predvsem, ker iz upravnih odločb ni razvidno, na kateri podlagi je upravni organ v skladu z določbo 158. člena Ustave posegel v pridobljeno pravico tožnika zaradi predhodno po mnenju tožene stranke napačno ugotovljenega dejstva, se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani akt odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana, št. 213-809/2022-13 z dne 3. 4. 2023 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je prvostopenjski organ po uradni dolžnost na podlagi tretjega odstavka 27. člena v zvezi z 6. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) in 20. ter 25. členom Zakona o matičnem registru (ZMatR)(,) v zadevi priglasitve v državljanstvo Republike Slovenije A. A. odločil, da A. A., rojen ... 1991 v kraju Kamenjane, Republika Severna Makedonija, sin B. B. in C. C., ni državljan Republike Slovenije. V naslednjih točkah izreka odločbe je organ odločil, da se vpis rojstva A. A., v matični register Republike Slovenije, za leto 2022, pod zaporedno številko ..., briše (druga točka izreka); da se vpis poroke A. A., v matični register Republike Slovenije, za leto 2022, pod zaporedno številko ..., briše (tretja točka izreka); da izdana potna listina Republike Slovenije za A. A. z dne 17. 10. 2022, preneha veljati z dnem pravnomočnosti te odločbe. A. A. mora pristojnemu organu v roku 30 dni vročiti predmetno potno listino, v uničenje (četrta točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je (_„tukajšnji“_) upravni organ dne 25. 8. 2022 v pristojno reševanje prejel vlogo A. A. za priglasitev v državljanstvo Republike Slovenije po 6. členu ZDRS. Iz odločbe izhaja, da je isti upravni organ po uradni dolžnosti preverjal in ugotavljal izpolnjevanje pogojev iz 6. člena ZDRS na podlagi vpogleda v uradne evidence.

3. V nadaljevanju upravni organ pravi, da je _„ob priglasitvi“_ spregledal dejstvo, ki izhaja iz uradnih evidenc, in sicer, da je bil B. B., oče prosilca, sprejet v državljanstvo Republike Slovenije dne 25. 5. 1992, z odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, številka 0011/34-XVII-191935, z dne 11. 5. 1992, po rojstvu prosilca A. A., ki je bil rojen dne ... 8. 1991 v kraju Kamenjane, Republika Severna Makedonija, kar je razvidno tudi iz rojstne matične knjige Ljubljana, letnik 1999, stran ..., zaporedna številka ... Iz navedenega sledi, da B. B. v času rojstva otroka A. A. ni bil državljan Republike Slovenije, saj je slovensko državljanstvo pridobil po rojstvu A. A. Iz uradnih evidenc tudi ni razvidno, da je bila C. C., mama prosilca, v času rojstva A. A. državljanka Republike Slovenije ali da bi državljanstvo Republike Slovenije na kakršen koli način pridobila kasneje.

4. V skladu s 6. členom ZDRS, 20 in 25. členom ZMatR, ter z ozirom na zgoraj navedeno je upravni organ dne 21. 9. 2022, pomotoma napačno vnesel podatek o državljanstvu v matični register Republike Slovenije.

5. Nato se upravni organ sklicuje na tretji odstavek 20. člena ZMatR, ki določa, da se lahko že vpisano dejstvo ali podatek v matičnem registru spremeni, dopolni ali briše le na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa ali akta drugega organa, pristojnega za odločanje o spremembi osebnih stanj. Nadalje je v 25. členu istega zakona določeno, da napake v matičnem registru, nastale pri vpisovanju dejstva ali podatka, popravi matičar po uradni dolžnosti na način, ki ga predpiše minister, pristojen za upravne notranje zadeve. Če je potrebno tako napako popraviti tudi v evidencah drugih organov, jih mora matičar v roku treh dni od poprave napake o tem obvestiti.

6. Skladno z navedenim je tukajšnji organ izdal zavrnilno odločbo št. 213-809/2022-5 z dne 8. 11. 2022. Na navedeno odločbo je prosilec podal pritožbo. MNZ RS je z odločbo št. 213-2450/2022/3 (133-03) z dne 16. 2. 2023 pritožbi ugodilo in zavrnilno odločbo tukajšnje upravne enote, št. 213-809/2022-5 z dne 8. 11. 2022, in sicer zaradi kršitve procesnih določb 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

7. Upravni organ je v ponovnem postopku prosilca seznanil z dopisom št. 213-809/2022- 10 z dne 28. 2. 2023, ki je bil osebno vročen dne 2. 3. 2023. V dopisu je bil prosilec pozvan, da se izreče o ugotovitvah, dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v postopku njegove priglasitve v državljanstvo Republike Slovenije. Seznanitev je bila osebno vročena Odvetniški pisarni Č. iz Ljubljane dne 2. 3. 2023. 8. Prosilec je po Odvetniški pisarni Č. iz Ljubljane, dne 10. 3. 2023, na organ posredoval odgovor oziroma izjavo na seznanitev z ugotovitvami v postopku, iz katere izhaja, da se prosilec ne strinja z ugotovitvami tukajšnjega upravnega organa in ki jo upravni organ povzema v izpodbijani odločbi. Na to upravni organ odgovarja, da je izjava pooblaščenca, da se z jugoslovanskim državljanstvom izgubi tudi republiško državljanstvo, vzeta izven konteksta, saj 2. člen Zakona o jugoslovanskem državljanstvu določa (Uradni list SFRJ, št. 42/64), da samo jugoslovanski državljan more imeti republiško državljanstvo. Z jugoslovanskim državljanstvom izgubi tudi republiško državljanstvo. Nadalje 3. člen istega zakona določa, da se jugoslovansko državljanstvo pridobi: 1) po rodu, 2) z rojstvom na območju Jugoslavije, 3) z naturalizacijo, 4) po mednarodni pogodbi.

9. Upravni organ pravi, da je republiško državljanstvo obstajalo od nastanka federativno urejene takratne nove Jugoslavije, ki jo je sestavljalo tedanjih šest republik, ki so imele vsaka svojo državnost, prebivalci pa njihovo državljanstvo. Otrok, ki je bil rojen v tujini, pa je pridobil državljanstvo ljudske republike tistega izmed staršev, s katerim je živel v skupnosti.

10. Upravni organ dodaja, da Zakon o državljanstvu Socialistične republike Slovenije (ZDSRS; Ur. I. SRS, št. 11/65) v svojem 1. členu jasno določa, da so lahko državljani drugih republik podali izjavo za državljanstvo SR Slovenije. Določilo 5. člena istega zakona določa, da je jugoslovanski državljan, ki ni bil državljan SR Slovenije, lahko pridobil njeno državljanstvo tudi z izjavo. Nadalje 7. člen ZDSRS jasno določa, da se državljanstvo SRS izgubi s pridobitvijo državljanstva druge republike ali z izgubo jugoslovanskega državljanstva.

11. Upravni organ nadaljuje, da je v skladu z določbami 8. člena ZDSRS treba republiško državljanstvo Slovenije presojati po prej veljavnem zakonu o državljanstvu. Državljani SRS so torej vsi tisti, ki so na dan 26. 10. 1954 imeli prebivališče ali so v roku do 5. 10. 1956 prenesli svoje prebivališče na tisti del ozemlja, ki je pripadalo SR Sloveniji, oziroma so prebivali na ozemlju SRS. Državljanstvo SRS so pridobili le otroci, rojeni po sprejetju tega zakona, in državljani drugih republik, ki so, ali pa bodo dali izjavo po 5. členu ZDSRS. Zaznamba o republiškem državljanstvu se je vpisala le pri osebah, za katere je nesporno, da so državljani SRS.

12. Nadalje se sklicuje na Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1 in 45/94 - UZITUL-A), ki v svojem 13. členu določa, da so bili državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živeli, do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije oziroma do izteka rokov po 81. členu Zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, razen v primerih iz 16. člena tega zakona. Tako Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, kot tudi Zakon o dopolnitvi zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 30/91-1) sta v 40. členu določala, da državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. 13. Prav tako je 81. člen Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-1) določal, da do dokončnosti odločbe v upravnem postopku za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije določbe tega zakona ne veljajo za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, in v roku šest mesecev od uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije zaprosijo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu navedenega zakona. Za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije v roku iz prejšnjega odstavka ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od izdaje dokončne odločbe.

14. Iz vsega navedenega po mnenju upravnega organa izhaja, da do avtomatične spremembe državljanstva nikoli ni prišlo, pač pa je stranka morala podati vlogo. Iz vpogleda v uradne evidence izhaja, da je oče prosilca, B. B., rojen ... 1. 1960 v kraju Kamenjane, Republika Severna Makedonija, na podlagi vložene vloge, pridobil državljanstvo Republike Slovenije dne 25. 5. 1992, z odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, številka 0011/34-XVII-191935, z dne 11. 5. 1992. 15. Iz navedenega organ izpeljuje, da B. B., v času rojstva otroka A. A. (rojen dne ... 8. 1991 v kraju Kamenjane, Republika Severna Makedonija), ni bil državljan Republike Slovenije, saj je slovensko državljanstvo pridobil po rojstvu A. A. Iz uradnih evidenc tudi ni razvidno, da je bila C. C. v času rojstva A. A. državljanka Republike Slovenije ali da bi državljanstvo Republike Slovenije na kakršen koli način pridobila kasneje.

16. Upravni organ zaključuje, da prosilec oziroma pooblaščenec v odgovoru na seznanitev št. 213-809/2022-10 z dne 28. 2. 2023, dejansko ne navajata novih dejstev in okoliščin, ki bi izkazovala drugačno stanje od že ugotovljenega. V nadaljevanju odločbe se upravna enota sklicuje še na 20 in 25. člen Zakona o matičnem registru (ZMatR), 1. člen in 21. člen Zakona o potnih listinah (ZPLD-1).

17. V pritožbi je tožnik uveljavljal, da v okviru samega odločanja glede predmetne sporne odločbe, pa tudi sicer, nikakor ni prišlo do ustrezne vsebinske presoje, kar med drugim izhaja tudi iz tega, da sami predlagani dokazi niti niso bili obravnavani. Tudi, če bi bilo mogoče šteti, da je B. B. formalistično pridobil državljanstvo Republike Slovenije šele dne 25. 5. 1992, je oče pritožnika tudi že na sami zakonski podlagi imel čisto vse pravice in upravičenja državljana Republike Slovenije že najmanj od dne 25. 6. 1991 na podlagi Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in torej vse od dneva ko državljanstvo Republike Slovenije sploh obstaja. Da se torej državljanstvo očeta pritožnika, od dne rojstva pritožnika 8. 8. 1991 (ki mimogrede predstavlja tudi sam datum po vložitvi vloge za formalistično pridobitev državljanstva po takratnem 40. členu Zakona o državljanstvih) ne bi upoštevalo, pa bi bilo to nezakonito in tudi protiustavno.

18. V času rojstva očeta pritožnika, torej B. B., državljanstvo Republike Slovenije ni obstajalo, kot tudi ne Republika Slovenija, temveč je šlo za njeno (tudi pravno) predhodnico Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in torej za (predhodno) državljanstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki je bilo enotno (vsem takratnim republikam) in kot tako tudi edino formalno pomembno ter formalno priznano tako v okviru odnosa do drugih – tretjih držav, kot tudi v okviru notranje ureditve v okviru Socialistične federativne republike Jugoslavije. Oče pritožnika B. B., ki je sicer res bil rojen ... 1. 1960 v Kamenjanih, je nazaj v Slovenijo oziroma na njeno takratno območje za stalno prišel že v rani mladosti in od takrat dalje je torej B. B., na območju današnje Republike Slovenije tudi dejansko bival in živel in ter je na območju današnje Republike Slovenije vse od takrat tudi središče vseh njegovih življenjskih interesov. Konec leta 1990 je B.B. glede na vse to prejel tudi vabilo na referendum o plebiscitu, ki se ga je prav tako udeležil in je tudi glasoval za osamosvojitev in novo državo. Tudi njegovo zavedanje v tem času pa je bilo, da je poleg tega, da je državljan SFRJ, kar je bilo vsem državljanom bivših republik tako skupno, tudi Slovenec. Tudi, ko je prišlo do same odcepitve Republike Slovenije od SFRJ, je bil pravzaprav vseskozi prepričan, da je Slovenec. Zgolj iz same previdnosti, glede na to, da je bil rojen v SFRJ v kraju, ki ni bil na ozemlju sedaj nove države – Republike Slovenije, pa je takrat nemudoma, sicer zgolj formalistično, zaprosil za samo državljanstvo naslednice SFRJ takoj po sprejemu samega Zakona o državljanstvih Republike Slovenije v prvem Uradnem listu RS, št. 1/91, torej z dne 25.6.1991 (ki je mimogrede določal tudi, da z uveljavitvijo tega zakona šele preneha veljati zakon o državljanstvih sprejet v SFRJ) in je na tak način tudi, čeprav zgolj še dodatno formalistično, brez sporov in zapletanja torej pridobil tudi zamenjavo njegovega državljanstva Socialistične federativne republike Jugoslavije z državljanstvom – novo nastale Republike Slovenije. Sicer pa je nenazadnje tudi povsem jasna določba 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, sprejeta po osamosvojitvi leta 1991 (Uradni list RS, št. 1/91-1), ki je določala, da za državljana Republike Slovenije velja, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in SFRJ.

19. V času njegovega rojstva je veljaven Zakon o državljanstvu Demokratične federativne Jugoslavije določal enotnost jugoslovanskega državljanstva in enakost državljanov. Po sprejetju Ustave SFRJ iz leta 1963 pa je bil nato leta 1964 sprejet Zakon o jugoslovanskem državljanstvu, ki je začel veljati 1. 1. 1965, pri čemer pa je ta zakon v celoti sploh izrecno ukinjal samo republiško državljanstvo. Konkretno je to določal 3. člen tega zakona, ki je povsem jasno določal, da se jugoslovanskim državljanstvom izgubi tudi republiško državljanstvo. Da je šlo torej za primarnost in celo izključnost federalnega državljanstva (torej SFRJ in ne posameznih republik), pa je sicer jasno razvidno prav tako tudi iz 2. člena tega zakona (ter tudi vseh tolmačenj sodišč vključno Evropskega sodišča za človekove pravice). B. B. torej v skladu s tem torej niti ni mogel imeti kakršnegakoli republiškega državljanstva, saj le to ni obstajalo, obstajalo je torej zgolj in izrecno jugoslovansko državljanstvo iz 249. člena Ustave oziroma je le ta določal, da je za občane Jugoslavije enotno državljanstvo SFRJ. Zakon o državljanstvu Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki je nato začel veljati dne 8. 1. 1977, je tudi v Republiki Sloveniji veljal vse do dne 25. 6. 1991, ko je bila nato sprejeta nova ureditev tega področja z Zakonom o državljanstvu Republike Slovenije. Tudi po sami osamosvojitvi sprejeta zakonodaja samostojne Republike Slovenije, ki je določala da lahko državljanstvo Republike Slovenije (tudi formalno) dobi takoj prav vsak, ki je imel na dan plebiscita – dne 23. 12. 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in to ravno iz tega razloga in ker je dejansko šlo za prepričanje samih ljudi, da v kolikor živijo na slovenskem ozemlju v času SFRJ, da so Slovenci in ravno Slovencem je bilo v skladu z nadaljnjo zakonsko ureditvijo samostojne Republike Slovenije tudi omogočena transformacija njihovega, prej državljanstva SFRJ v državljanstvo Republike Slovenije. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-1) je v svojem 13. členu tako povsem jasno in nedvoumno določal, da državljani drugih republik (nekdanje SFRJ), ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živijo, so do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije oziroma do izteka rokov po 81. členu Zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, iz česar pa torej jasno izhaja, da ima B. B. torej tudi na zakonski podlagi (tudi ob ozkoglednem pogledu in torej ob pridobitvi na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije) vse pravice slovenskega državljanstva od 25. 6. 1991 (torej od objave in uveljavitve tega Ustavnega zakona) ter torej odkar državljanstvo Republike Slovenije sploh obstaja, vse pravice slovenskega državljanstva. Že sama takšna odločba Ustavnega zakona, sprejetega s strani samostojne Republike Slovenije, povsem jasno potrjuje izpolnjevanje potrebnega pogoja državljanstva očeta A. A. 20. Dodatno navaja, da ni mogoče samih učinkov neke odločbe vezati zgolj na dan izdaje odločbe, ker je ta negotov in v popolni odvisnosti od samega dela organa, ki nenazadnje lahko izpolnjevanje pogojev ugotovi in izda odločbo, bodisi naslednji dan ali pa naslednje leto. Nenazadnje pa je bil tudi zaradi tega sprejet sam 13. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki vse pravice državljanstva podeljuje tudi za sam čas do odločitve. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije jasno določa izenačitev vseh pravic do same pridobitve državljanstva in je torej najmanj od uveljavitve tega zakona dalje, torej od 25. 6. 1991 (torej pred rojstvom A. A. dne ... 8. 1991 oče A. A. – B. B., užival prav vse pravice državljanstva tudi na podlagi tega samega Ustavnega zakona in je torej celo tudi že zgolj iz tega razloga torej povsem nezakonita takšna odločitev organa kot je, saj organ določbe 13. člena Ustavnega zakona ni upošteval. 21. Kot zadnje pa tožnik izpostavlja še kršitev samih zakonskih – procesnih določb Zakona o upravnem postopku (ZUP), in sicer, ker tekom postopka in v okviru same obravnave prvostopenjskega organa tudi niso bili izvedeni dokazi, ki jih je pritožnik tekom predmetnega celotnega postopka izrecno predlagal. Tudi, če bi sicer prvostopenjski organ kakorkoli sicer zmotno, menil, da izvedba kakšnega izmed samih predlaganih dokazov morebiti kakorkoli ni potrebna, pa samih dokazov prvostopenjski organ v okviru svojega odločanja povsem nepravilno niti ni kakorkoli obravnaval in jih v sami odločbi celo niti ni omenil. 22. Predlaga vpogled v uradne evidence postopka Ministrstva za notranje zadeve RS, št. 0011/34-XVII-191935 glede vloge in oddaje vloge B. B., zaslišanje predlagatelja/priglasitelja - pritožnika in zaslišanje osebe B. B. 23. Z drugostopenjskim aktom je ministrstvo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravi, da so pri presoji glede uporabe 6. člena ZDRS vse navedbe pritožnika, ki se nanašajo na državljansko zakonodajo bivše Jugoslavije in nadalje na Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in navezne okoliščine pritožnikovega očeta z državo Slovenijo nerelevantne.

24. B. B. v času rojstva otroka A. A., rojen ... 8. 1991 v kraju Kamenjane, Republika Severna Makedonija, ni bil državljan Republike Slovenije, saj je slovensko državljanstvo pridobil po rojstvu A. A. Pritožnik ne izpolnjuje pogojev za priglasitev državljanstva po 6. členu ZDRS. Prvostopni organ pa je v ponovljenem postopku tudi sledil temeljnemu procesnemu določilu, da pred izdajo odločbe stranko seznani z vsemi dejstvi in okoliščinami.

25. Drugostopenjski organ pravi, da se po določbi 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 1/91-1, 30/91-1, 38/92, 61/92 in 13/94) državljanstvo osebe presoja po predpisih, ki so veljali pred Zakonom o državljanstvu Republike Slovenije. Z navedeno določbo je zagotovljena kontinuiteta s preteklimi zakoni o državljanstvu. Upoštevajoč to načelo je Republika Slovenija ob osamosvojitvi vzpostavila svoje državljansko telo, ki so ga tedaj sestavljale vse osebe, ki so do dneva osamosvojitve imele državljanstvo tedanje SR Slovenije in državljanstvo SFRJ. Pred 25. 6. 1991 republiško državljanstvo brez zveznega državljanstva ni moglo obstajati samostojno, temveč je obstajalo le istočasno z zveznim državljanstvom. Vsi zvezni zakoni so določali dvojnost republiškega in zveznega državljanstva, določali pa so tudi, da ima vsak državljan SFRJ državljanstvo le ene republike.

26. V tožbi tožnik pravi, da se sporna odločba upravnega organa sicer nanaša na predhodno pravilno ravnanje in odločanje upravnega organa glede predhodnega postopka priglasitve državljanstva tožnika, torej glede priglasitve A. A. v državljanstvo Republike Slovenije po 6. členu ZDRS ter v okviru katerega je bilo na podlagi podane izjave in ustreznih dokazil, predhodno ugotovljeno, da je tožnik do tega upravičen in je torej na podlagi za to predvidene izjave s priglasitvijo postal nosilec državljanskih pravic ter obveznosti – slovenski državljan. V tožbi ponavlja argumente iz pritožbe.

27. Če bi bilo mogoče slediti zgolj nekim formalističnim zapisom podatkov iz evidenc, po katerih naj bi B. B. slovenski državljan domnevno postal šele na podlagi vloge ter v skladu s takratnim 40. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-1 z dne 25. 6. 1991), že sama taka zakonska določba in sam jezikovni zapis te zakonske določbe, kot tudi še celo izrecno dodatno sama določba 13. člena istočasno sprejetega Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-1; v nadaljevanju: Ustavni zakon), jasno izkazujeta vse pravice državljanstva B. B. že najmanj od same uveljavitve Ustavnega zakona z dne 25. 6. 1991, ter celo še dodatno in samostojno sicer tudi najmanj od oddaje vloge za državljanstvo po 40. členu takratnega Zakona o državljanstvu, ki jo je B. B. sicer podal tudi pred rojstvom sina. Ravno iz razloga, ker je tožnikov oče vlogo oddal še pred samim rojstvom sina, pa obenem tudi ni mogel v okviru same vloge tudi podati predloga glede takrat še nerojenega sina – tožnika po 14. členu takratnega Zakona o državljanstvu. Iz tega pa torej jasno izhaja, da je imel B. B. torej tudi na sami zakonski podlagi vse pravice slovenskega državljanstva že pred samim rojstvom tožnika, ki je bil rojen ... 8. 1991. 28. V nadaljevanju tožbe pa tožnik pojasnjuje tudi, da je bil B. B. tudi že pred samo osamosvojitvijo Republike Slovenije dejansko Slovenec in da je tudi sicer potrebni pogoj dejansko izpolnjeval še pred samim nastankom samostojne Republike Slovenije.

29. Kot dokaz predlaga pribavo in vpogled celotnega upravnega spisa glede priglasitve tožnika h državljanstvu, vpogled v uradne evidence postopka Ministrstva za notranje zadeve RS, št. 0011/34-XVII-191935 glede vloge in oddaje vloge B. B., zaslišanje osebe B. B. Predlaga, da sodišče tožbi tožnika ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana v celoti razveljavi in odpravi ali pa podredno, da se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek in ustrezno odločanje. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

30. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Pravi, da bi z izvršitvijo odločbe dejansko prišlo do izničenja vsega, kar si je A. A. prizadeval zadnje leto v povezavi s tem, da končno tudi dejansko zaživi kot slovenski državljan. V povezavi s tem pa si je tako našel nastanitev za bivanje in življenje v Sloveniji in si je tudi že uredil sam svoj bivalni prostor z opremo v samem najetem stanovanju. Poleg tega je tudi v končnih fazah dogovorov glede same zaposlitve v Sloveniji in je tudi že pričel z učenjem slovenskega jezika. A. A. pa je tudi na splošno vse od trenutka, ko je bilo predhodno ustrezno ugotovljeno, da gre za državljana Republike Slovenije, pravzaprav ves svoj čas in vse aktivnosti namenjal ravno temu, da si bo tukaj zgradil novo življenje. Vsi ti njegovi napori in prizadevanja, da končno v celoti zaživi kot Slovenec, pa bi se z izvršitvijo predmetne odločbe vsekakor v trenutku v celoti izničili, pri čemer bi A. A. ob tem nastala škoda v vseh smislih, ki jih nikakor ne bi bilo mogoče v celoti odpraviti, če bi slovensko državljanstvo zgolj v okviru vmesnega časa, torej za čas odločanja pred sodiščem, izgubil. Poleg tega, da bi s samo izvršitvijo takšne sporne odločbe utrpel A. A. materialno škodo že iz naslova tako ureditve svojega stanovanja, kot tudi iz naslova obveznosti, ki bodo nastale tudi v primeru, če v Sloveniji ne bo mogel več živeti, do lastnika stanovanja iz naslova njegovega najema stanovanja, glede na sam dogovor z njim glede trajanja najema in plačevanja, pa bo še večja škoda A. A. nastala tudi iz razloga, ker je dejansko tik pred dogovorom za samo zaposlitev, pri čemer je glede na (do sedaj) izjemno površno znanje slovenskega jezika, ki ga premore, tudi nasploh iskanje same zaposlitve, zelo naporno in nikakor ne gre za situacijo, ko bi samo zaposlitev lahko kadarkoli pridobil kar čez noč in kadarkoli. Še dodatno je v skladu s samimi pričakovanji A. A. tudi že pričel z učenjem slovenskega jezika, torej da bi tudi dejansko lahko živel v Sloveniji kot Slovenec, in si torej v Sloveniji tudi ustvaril edino življenjsko okolje, kar pa bi zopet v primeru same izvršitve odločbe postalo popolnoma brezpredmetno, saj bi se moral posledično iz Slovenije izseliti in tudi ne bi imel možnosti niti glede nadaljnjega bivanja niti zaposlitve in niti glede nadaljnjega učenja slovenskega jezika ter vsakodnevne vaje glede pogovora v slovenskem jeziku, kar pa bi že samostojno prav tako pomenilo določeno vrsto škode. Pa tudi sicer je izguba državljanstva, četudi zgolj vmesnega, nedvomno nekaj, kar na človeka izjemno vpliva v okvira samega duševnega zdravja.

31. Še dodatno in za povrh, če bo prišlo do izvršitve same sporne odločbe upravne enote pred odločitvijo sodišča v okviru predmetnega upravnega spora, bo prišlo do situacije, kjer bo A. A. tudi oteženo samo spremljanje predmetnega postopka in oteženo tudi samo obiskovanje obravnav in bo otežen tudi njegov vsak kontakt s samim njegovim pooblaščencem. Dejansko bo v takšnem primera namreč moral A. A. predmetni postopek in posledično njegovo usodo spremljati od daleč, čeprav tega nikakor ne želi in že to nedvomno predstavlja stisko, ter bo tudi sicer za samo obiskovanje obravnav moral vsakokratno narediti dolgo pot in si vsakič pridobivati tudi same dokumente - vize, za vstop v državo, kar pa bo vsekakor prav tako predstavljalo škodo. Brez predlagane začasne odredbe, tudi v primeru uspeha A. A., bo najmanj tudi delno nemogoče vzpostavljati ponovno pravilno stanje glede vpisov v matični register in še posebej tudi ne bo mogoče kar povrniti preklicane in uničene potne listine, da bo spet veljavna ter ista in bo torej med drugim potrebna nato tudi pridobitev nove potne listine, ta pa seveda tudi nikakor ne bo več ista in torej ne bo več ta, ki jo A. A. sedaj izjemno ponosno nosi vseskozi s seboj in ki ima zanj tudi izjemno poseben pomen. Po drugi strani z zadržanjem izvršitve samega izpodbijanega akta ne bo nastala prav nikakršna škoda in to celo niti v primeru, v kolikor niti sodišče ne bi v okviru pravnomočne odločitve odločilo glede same neustreznosti te izpodbijane sporne odločbe upravnega organa. S prav ničemer namreč ne bo prizadeta niti javna korist niti korist nikogar drugega. A. A. namreč iz naslova svojega državljanstva s prav ničemer ne obremenjuje svoje države - Slovenije, saj ne prejema od nje nikakršnih socialnih transferov ali kakršnikoli ostalih dohodkov in tega tudi nikoli ni želel in tudi ni imel nikoli takšnega namena. Celo ravno obratno takšno njegovo državljanstvo (najmanj še v vmesnem času) predstavlja kvečjemu javno korist in korist nasprotne stranke, glede na plačevanje davščin, in sicer tako posredno kot neposredno z njegove strani. Predlaga, da se odloži izvršitev odločbe Upravne enote Ljubljana do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

32. V odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka pravi, da vztraja pri izdani odločbi št. 213-890/2023/2 (133-03) z dne 14. 6. 2023, po prejemu upravnih spisov s strani organa prve stopnje pa bo podala odgovor na tožbo. Tožena stranka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe v konkretni zadevi ocenjuje, da je le-ta neutemeljen. Ob obravnavi tožnikove vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije je organ prve stopnje spregledal enega izmed zakonskih pogojev za pridobitev državljanstva, to je, ali je bil eden od staršev v času rojstva zainteresirane osebe državljan Republike Slovenije. Zaradi napake, kije bila ugotovljena, organu prve stopnje ni preostalo drugega, kot da ugotovi, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in da briše njegovo rojstvo, s tem pa tudi državljanstvo Republike Slovenije, iz matičnega registra. ZDRS tudi ne pozna instituta vmesnega državljanstva, kot svojo prošnjo utemeljuje tožnik. Odložitev izvršitve odločbe organa prve stopnje glede na navedeno po mnenju tožene stranke nima podlage v ZDRS in bi povzročila nezakonito stanje. Glede na vse navedeno tožena stranka predlaga, da naslovno sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ne ugodi.

33. Sodišče je ob obravnavi zahteve za izdajo začasne odredbe ugotovilo, da je tožba utemeljena in da ji je treba ugoditi že na podlagi 37. člena Zakona o upravnem sporu.

34. Obrazložitev k prvi točki izreka:

35. Po določbi prvega odstavka 37. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami do vključno: Uradni list RS. št. 49/23, v nadaljevanju: ZUS-1), če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme sodišče akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor.

36. Med strankama ni sporno, ker to izhaja iz 4. in 5. odstavka na strani 2 prvostopenjske odločbe, iz drugega odstavka na strani 2 odgovora tožene stranke na tožbo oziroma na zahtevo za izdajo začasne odredbe, ter tudi iz prve točke izreka izpodbijane odločbe, da je v času izdaje prvostopenjske in drugostopenjske odločbe tožnik imel status državljana Republike Slovenije. To pomeni, da mu izpodbijani akt posega v njegovo pridobljeno (civilno) pravico v smislu 23. člena Ustave, v zvezi s katero mora tudi imeti dostop do učinkovitega sodnega varstva.

37. Iz prvostopenjske odločbe in odgovora tožene stranke je razvidno, da naj bi organ _„pomotoma napačno vnesel podatek o državljanstvu v m_atični register Republike Slovenije“ oziroma _„da je spregledal enega izmed zakonskih pogojev za pridobitev državljanstva“_, oziroma da _„je prišlo do napake“_ in da _„organu ni preostalo drugega /.../_, kot da izda izpodbijani akt. 38. Vendar pa iz prvostopenjske niti iz drugostopenjske odločbe ni razvidno, da bi pristojni organ (upravna enota) pred izdajo izpodbijanega akta „odločala“ o priglasitvi državljanstva v smislu tretjega odstavka 27. člena ZDRS z upravno odločbo. Po tem določilu namreč o priglasitvi državljanstva na podlagi 6. člena ZDRS odloča upravna enota. To je razumljivo tudi iz razloga, ker je potrebno ugotavljanje dejstev v zvezi s pogoji iz prvega odstavka 6. člena ZDRS in tega ne more spremeniti del določbe iz drugega odstavka 6. člena ZDRS, ki pravi, če organ ni pristojen za vpis v matičnih dejstev, mora vlogo odstopiti pristojnemu organu.

39. Zaradi jasne določbe tretjega odstavka 27. člena ZDRS in ker je imel tožnik v času izdaje prvostopenjskega akta pridobljeno (civilno) pravico do državljanstva Republike Slovenije, je v predmetni zadevi ključna določba 158. člena Ustave, po kateri je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. To pa bi bil lahko v konkretnem primeru bodisi postopek z izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP ali pa poseben postopek v specialnem predpisu, pri čemer so odločitve v 2., 3. in 4. točki izreka odločbe odvisne od vprašanja, ali tožnik izpolnjuje pogoje iz 6. člena ZDRS. Iz izpodbijanega akta in drugostopenjskega akta pa ni razvidno, na kateri konkretni pravni podlagi je tožena stranka posegla v pridobljeno civilno pravico tožnika.

40. Ker iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi organ odločal o priglasitvi državljanstva z upravno določbo po tretjem odstavku 27. člena ZDRS in predvsem, ker iz upravnih odločb ni razvidno, na kateri podlagi je upravni organ v skladu z določbo 158. člena Ustave posegel v pridobljeno pravico tožnika zaradi predhodno po mnenju tožene stranke napačno ugotovljenega dejstva, se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti v smislu prvega odstavka 37. člena ZUS-1 in je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani akt odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

41. Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka pa sodišče še pripominja, da mora prvostopenjski upravni organ in/ali drugostopenjski upravni organ po vsebini in ne le navidezno odgovoriti na ugovor (prit)tožnika, da upravni organ ni upošteval pomena določbe 13. člena Ustavnega zakona, po katerem so državljani iz 13. člena Ustavnega zakona _„do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu ZDRS oziroma do izteka rokov po 81. členu Zakona o tujcih 2izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, razen v primerih iz 16. člena tega zakona.“_ Ta ugovor je potrebno obravnavati po vsebini ne samo zaradi partikularnega namena omenjene določbe, ampak tudi, ker mora biti zakonska določba 15. člena ZDRS, ki je tožena stranka niti ne omenja v obrazložitvi izpodbijanih aktov, interpretirana in uporabljena v skladu s 13. členom Ustavnega zakona, da ne pride do protiustavnega stanja.

42. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo (prvi odstavek 37. člena ZUS-1 in 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

43. Obrazložitev k drugi točki izreka:

44. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 45. V predmetni zadevi sodišče lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi (drugi in tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je sodišče v prvi točki izreka odločilo o tožbi in ji ugodilo, sodba pa postane pravnomočna z njeno izdajo in vročitvijo strankam, je zahteva za izdajo začasne odredbe brezpredmetna in jo je sodišče zavrglo (peti in drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

46. Obrazložitev k tretji točki izreka:

47. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.