Jedro

Pravočasnost tožbe prednostnega upravičenca po prvem odst. 30. čl. ZKZ za razveljavitev prodajne pogodbe in za sklenitev nove, mora sodišče preizkusiti tudi z vidika, ali bi moral in ali je prednostni upravičenec pravočasno uveljavljal svojo prednostno pravico do nakupa po tretjem odst. 30. čl. ZKZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo kot prepozno tožbo tožnikov za razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene med toženci 23.9.1992 za parc. št. 134/1 k.o. P. in za sklenitev takšne pogodbe med tožnikoma in prvo toženko. Zavzelo je namreč stališče, da bi morala tožnika v 60 dneh od dneva ponudbe v letu 1991 vložiti tožbo za sklenitev prodajne pogodbe, sicer pa sta zamudila tudi 30-dnevni rok za vložitev te tožbe, odkar sta zvedela za pogodbo oziroma za vpis v zemljiško knjigo. Tako pa so že od opomina tožnikov tožencem do vložitve tožbe pretekli trije meseci.

Tožeča stranka izpodbija sklep iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v meritorno odločanje. Trdi, da ima po Zakonu o kmetijskih zemljiščih predkupni upravičenec pravico v enem letu, ko izve za sklenitev pogodbe ali njeno izvedbo v zemljiški knjigi vložiti tožbo za njeno razveljavitev. Toženci sploh še niso podali odgovora na tožbo in sodišče še ni ugotovilo vseh relevantnih dejstev. Zato je bil tudi postopek nezakonit. Sodišče bi moralo dopustiti meritorno razpravo in razsojo.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku določa, da predsednik senata že med pripravami za glavno obravnavo (dvajseto poglavje) po predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila vložena prepozno, je pa s posebnimi predpisi določen rok zanjo (prvi odst. 282. čl.). Sodišče je torej ravnalo prav, ko je tožbo preizkusilo tudi z vidika njene pravočasnosti in ko je zavzelo stališče, da ta ni pravočasna, je tudi ravnalo prav, da jo je zavrglo, ne da bi jo poprej vročalo nasprotni stranki ali celo izvajalo kakšne dokaze.

Tožba je že s svojimi navedbami in podatki dala dovolj opore za ugotovitev, ali je pravočasna ali ne. Za takšen preizkus so bili dovolj podatki o tem, kdaj sta tožnika poslala sporočilo, da sprejmeta ponudbo, kdaj sta poslala opomin vsem tožencem in kdaj je bila tožba vložena. Dokazni postopek torej ni bil potreben.

Sodišče pa je tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Zakon o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SRS št. 1/79, 11/81, 1/86 - p.b. 17/86, 9/90 in 5/91) določa v tretjem odst. 28. čl. (30. čl. p.b.), da lahko prednostni upravičenec do nakupa, če prodajalec kmetijskega zemljišča noče skleniti pogodbe o prodaji z njim, je pa pravočasno uveljavljal svojo prednostno pravico do nakupa, v 30 dneh po izteku roka iz tretjega odst. 25. čl. tega zakona (27. čl. p.b.) vloži tožbo za sklenitev pogodbe. Če tega torej ne stori, je prekludiran uveljavljati to pravico. Tožnika v tožbi ne trdita, da bi vložila takšno tožbo. Pravilna je torej ugotovitev sodišča, da sta zamudila 60-dnevni rok za vložitev takšne tožbe in da sta torej prekludirana.

Toženci so kasneje sklenili med seboj prodajno pogodbo, toda samo njene razveljavitve ni mogoče zahtevati, ne da bi se hkrati zahtevala sklenitev pogodbe s predkupnim upravičencem, kot to izhaja iz prvega odst. 28. čl. ZKZ, ki določa, da prikrajšani predkupni upravičenec lahko s tožbo zahteva, da se pogodba o prodaji razveljavi in da mu lastnik proda kmetijsko zemljišče ob enakih pogojih, po katerih je bilo podano drugemu. Rok za tožbo za sklenitev takšne pogodbe pa je, kot je bilo malo poprej povedano, zamujen. Le zaradi pritožbenih trditev naj bo še povedano, da sklicevanje tožeče stranke na enoletni objektivni rok ne more biti uspešno, če se izkaže, da je bil zamujen že krajši subjektivni 30-dnevni rok. Drugi odst. 28. čl. ZKZ namreč določa, da lahko prednostni upravičenec vloži tožbo v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za prodajo ali vpis, tožnika pa sama povesta, da sta z opominom z dne 30.3.1993 pozvala tožence na razveljavitev sklenjene kupčije, tožba pa je bila vložena šele 1.7.1993. Tako je očitno zamujen krajši subjektivni rok za vložitev tožbe in je potemtakem odveč razglabljati, kdaj bi potekel objektivni daljši rok.

Pritožbi torej ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo in potrdilo pravilen sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP).