Jedro

Če stranka izpodbija sodbo zaradi izostanka in trdi, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, to pomeni pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava in ne pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 6. tč. 2. odst. 354. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi, zato se izpodbijana sodba v delu, glede plačila zamudnih obresti od 6.000.000,00 SIT s p r e m e n i tako, da te tečejo od 21.4.1994 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

V ostalem delu se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba zaradi izostanka sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z sodbo zaradi izostanka toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožnikoma plačati 70.000 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Koper na dan plačila z obrestmi, kot jih priznava ta banka za vloge v DEM na vpogled od 1.1.1994 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Koper na dan plačila ter znesek 6.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1993 dalje do plačila, vendar največ v višini 60 %-ne letne obrestne mere, vse v 15-tih dneh.

Toženi stranki sta dolžni tožnikoma povrniti tudi njune pravdne stroške v znesku 367.632,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oz. to ustrezno spremeni. V pritožbi zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, kajti tožeči stranki sta nemeravali za toženo stranko v skupni posel, šele kasneje pa sta se od tega posla umaknili. Riziko takšne ocene bi morali nositi sami. Toženi stranki se ne strinjata z odločitvijo sodišča v zvezi z obrestmi. Iz sodbe izhaja, da sta dolžni plačati 60 %-no letno obrestno mero, kar je več kot oderuško, zato takšna odločitev ni zakonita.

Pritožba tožene stranke je utemeljena v navedenem obsegu.

Sodišče prve stopnje je zoper toženo stranko izdalo sodbo zaradi izostanka, ker je štelo, da so podani razlogi iz 332. čl. ZPP, kot sledijo. Tožena stranka na prvi narok za glavno obravnavo ni pristopila, čeprav je bila v redu povabljena. Tožnik je predlagal izdajo sodbe na podlagi izostanka, tožena stranka pa z vlogo ni oporekala tožbenemu zahtevku. Utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi ter da ni splošno znanih dejstev, iz katerih izhaja, da toženec iz opravičljivih razlogov ni mogel priti na glavno obravnavo. Tožena stranka to sodbo izpodbija v delu, ki se nanaša na odločitev o zamudnih obrestih in to pri zneskih izraženih v tolarjih. Meni, da so obresti oderuške, zato tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen. Po oceni pritožbenega sodišča utemeljenost tožbenega zahtevka predstavlja materialnopravno predpostavko za izdajo sodbe zaradi izostanka. Izpodbijanje sodbe zaradi izostanka iz tega razloga zato ne predstavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 6. tč. 2. odst. 254. čl. ZPP ampak pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. V določenem primeru to drži. Ne sicer v tem, da gre za oderuške obresti, kajti tožena stranka ni razumela, da je sodišče prve stopnje prisodilo zamudne obresti, ki so določene po zakonu, pač pa je sodišče prve stopnje napačno določilo datum od katerega tečejo zamudne obresti. Iz pogodbe, ki je tožbi priložena izhaja, da je terjatev tožeče stranke zapadla 20.4.1994. Zamudne obresti zato lahko tečejo od 21.4.1994, ne pa kot je sodišče odločilo že od 1.11.1993, kajti za takšno odločitev ni podlage v predloženih dokazih.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke deloma ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka.

V ostalem delu pa je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo zaradi izostanka sodišča prve stopnje, ker so za to sodbo bili izpolnjeni pogoji iz 332. čl. ZPP.