Jedro

Lokacijska dokumentacija mora imeti sestavine po 55. členu ZUN. Predložitev popolne lokacijske dokumentacije je po 54., 55. in 57. členu ZUN dolžnost investitorja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1631/99-8 z dne 29.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 5.10.1999. S to odločbo je tožena stranka v ponovnem postopku zavrnila pritožbi M.O. ter tožnikov N. in M.G. zoper odločbo Upravne enote C. z dne 25.11.1996, s katero je bilo investitorici A.P. izdano lokacijsko dovoljenje za preureditev in dozidavo gospodarskega poslopja v mizarsko delavnico na zemljišču parc. št. 157 k.o. D.v., pod tam navedenimi pogoji.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila glede na odločbo tožene stranke, izdano v prejšnjem postopku, dopolnjena lokacijska dokumentacija s študijo vpliva predmetnega posega na okolje, in sicer s strokovno oceno glede osončenja stanovanjske hiše tožnikov ter glede obremenitve okolja z odpadki, pridobljeni pa sta bili tudi novo požarno in sanitarno soglasje. Vse strokovne ocene, ki so obširno obrazložene in podane skladno s predpisi, je podala pooblaščena organizacija - Zavod Republike Slovenije za varstvo pri delu, Ljubljana (Zavod za varstvo pri delu). Pojasnjuje, da so že po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93,44/95 in 1/96, ZVO), vplive posega na okolje ter meritve s tem v zvezi opravljale za to pooblaščene organizacije. Z uveljavitvijo ZVO pa lahko prav tako skladno z določbo 3. odstavka 56. člena ZVO poročilo o vplivih na okolje izdela samo za to pooblaščena pravna ali fizična oseba. Po 4. odstavku istega člena pogoje za pridobitev in način pridobivanja pooblastila predpiše minister za okolje in prostor po predhodnem mnenju še nekaterih drugih ministrstev. In glede na to, da dajejo strokovne ocene o vplivu posega na okolje za to posebej pooblaščene fizične oziroma pravne osebe, ki morajo izpolnjevati določene zakonske pogoje, sodišče prve stopnje ne dvomi o podani oceni v tej zadevi pooblaščene pravne osebe. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da soglasje zdravstvenega inšpektorata v obravnavani zadevi sploh ni potrebno, ker je bilo dano dne 2.11.1995, torej v obdobju, ko je Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor že pričel delovati (od 1.1.1995) in so nanj prešle tudi pristojnosti nadzorstva iz 1.,10. in 11. točke 3. člena Zakona o sanitarni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 8/73 in 9/85, ZSI). Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je bilo soglasje zdravstvenega inšpektorata dano na podlagi določbe 11. člena ZSI, ki določa, da republiški sanitarni inšpektorat daje poprejšnje soglasje za izdajo lokacijskega ter gradbenega in uporabnega dovoljenja, torej na podlagi določbe, ki izrecno ureja sanitarno soglasje. Določbe, na katere se v tožbi sklicujeta tožnika, pa se nanašajo na sanitarno nadzorstvo. Sodišče ni upoštevalo ugovora, ki se nanaša na M.O., prav tako sosedo investitorice. Iz tožbe izhaja, da sta jo vložila samo tožnika, ne pa tudi, da bi slednja hkrati nastopala kot pooblaščenca M.O. Sodišče je zato zakonitost izpodbijane sodbe presojalo le v okviru njunih tožbenih ugovorov. Zavrnilo pa je tudi ugovor, ki se nanaša na inšpekcijsko nadzorstvo, ker inšpekcijski organi postopajo po drugih določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) in v drugih postopkih. Prvostopno sodišče je še preverilo, ali je uradna oseba, ki je odločala na drugi stopnji, dejansko pooblaščena za odločanje, in sicer tako, da je pridobilo njeno pooblastilo.

Tožnikoma pa je pojasnilo, da bi se na enak način lahko prepričala tudi glede pooblastila osebe, ki je vodila postopek na prvi stopnji.

Tožnika v pritožbi ponovita tožbene navedbe. Ne strinjata se, da so strokovne ocene Zavoda za varstvo pri delu narejene na podlagi osebnega naročila investitorice, ne pa na podlagi sklepa o imenovanju izvedenca, kot to določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP). Vztrajata pri trditvi, da soglasje sanitarnega inšpektorja v predmetni zadevi ni predvideno, ker je z reorganizacijo državne uprave te naloge prevzel Inšpektorat RS za okolje in prostor.

Poudarjata, da ZSI deli področje dela na občinski, medobčinski in republiški sanitarni inšpektorat. Zdravstveni inšpektor iz Območne enote K., Izpostava P., ni republiški sanitarni inšpektor, poleg tega pa je slednji le upravni delavec, ne pa izvedenec. Sklicujeta se tudi na določbe ZUP, ki določajo, kdo je lahko stranka v postopku. Pri tem navajata primer sosede M.O., ki kot stranka ni bila pritegnjena v lokacijski postopek. Odlok o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za občino C. (Uradni list RS, št. 43/92, PUP) ne more nadomestiti ZUP in dodeliti ali odvzeti statusa stranke v postopku. Zato je nesprejemljivo stališče, da se neposrednemu mejašu po določenem času sicer prizna status stranke, istočasno pa se mu pove, da volja mejaša nima nikakršnega vpliva na odločitev v predmetni zadevi. Navajata še, da v konkretnem primeru ne gre za nikakršen individualni spor, temveč za nepravilno in površno voden upravni postopek, ki je pripeljal do samovoljnega odločanja in napačnega tolmačenja temeljnega procesnega predpisa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V predmetni zadevi gre za izdajo lokacijskega dovoljenja za preureditev in dozidavo gospodarskega poslopja v mizarsko delavnico na zemljišču parc. št. 157 k.o. D.v. ZUN v 2. odstavku 54. člena določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave in druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Lokacijska dokumentacija mora imeti sestavine po 55. členu ZUN. Po tej določbi ZUN se lokacijska dokumentacija pripravi na podlagi določb prostorskih ureditvenih pogojev in tudi na podlagi podatkov o pričakovanih vplivih objekta na okolje. Lokacijska dokumentacija vsebuje tudi soglasja pristojnih organov, organizacij in skupnosti, predpisanih z zakonom (8. alinea 2. odstavka 55. člena ZUN). Predložitev popolne lokacijske dokumentacije je po 54., 55. in 57. členu ZUN dolžnost investitorja.

Po določbi 4. člena ZSI sanitarno inšpekcijo opravljajo organi, ki so pristojni za sanitarno inšpekcijo, po sanitarnih inšpektorjih.

Slednji opravljajo nadzorstvene naloge samostojno; samostojno odrejajo ukrepe in izdajajo odločbe v mejah dolžnosti in pravic, ki jih določajo zakon in drugi predpisi. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi sanitarno soglasje moral podati izvedenec. V obravnavani zadevi namreč ne gre za takšen primer, ko se v skladu z določbami 183., 184. ter 185. člena ZUP/86 postavi v upravnem postopku izvedenec.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi ugovor, da soglasje zdravstvenega inšpektorata v predmetni zadevi ni potrebno. Z ustanovitvijo Inšpektorata za varstvo okolja (1.1.1995) so nanj prešle le naloge iz 1., 10. in 11. točke 3. člena ZSI (107. člen ZVO). Te se nanašajo na sanitarno nadzorstvo, medtem ko so poprejšnja soglasja k odločbam o lokaciji ter o gradbenem in uporabnem dovoljenju po 11. členu takrat veljavnega ZSI dajali organi sanitarne inšpekcije.

Pritožbeni ugovor, da sosedi M.O. ni bil priznan položaj stranke v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi. Te ugovore bi lahko uveljavljala le M.O. sama, vendar tega ni storila, zato je ta ugovor neutemeljen.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.