Jedro

Opustitev naročenih kontrolnih pregledov sicer lahko kaže na malomaren in nevesten odnos tožnika do lastnega zdravljenja, kot to ugotavlja tudi izvedenec ortopedske stroke v svojem izvedenskem mnenju, ne dokazuje pa še, kdaj bi lahko bil tožnik, če bi bil v zvezi s svojim zdravljenjem bolj skrben, seznanjen s celotnim obsegom (tudi bodoče) škode, seznanjen z vsemi okoliščinami, da bi lahko opredelil višino škode in vložil zahtevek za njeno povračilo oziroma da bi lahko bil s temi okoliščinami seznanjen že pred 5. 2. 2016. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi morala Z. S. pri skrbi za psa mladiča ravnati bolj previdno, omejiti njegovo gibanje, predvsem pa paziti, da ne bi s svojim nepredvidljivim gibanjem povzročil škodo tretjim osebam, torej se gibal nenadzorovano po stopnišču v času navzočnosti tretjih oseb. Kot skrbna imetnica razigranega pasjega mladiča, bi se morala zavedati, da se utegne pes s svojim nenadzorovanim gibanjem po prostoru ob navzočnosti tretje osebe, ki hodi po stopnicah navzdol, zapoditi za njim, zato bi morala poskrbeti za ustrezno nadzorstvo, biti pri skrbi za psa bolj pozorna, ga v tem času zapreti oz. privezati, da bi s tem preprečila njegovo prosto nekontrolirano gibanje po prostoru in s tem bi preprečila poškodovanje tožnika.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I. in III. izreka v celoti potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti 373,32 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 6.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 7. 2018 dalje do plačila, pod točko II. izreka je tožbeni zahtevek v presežku, kolikor presega v točki I. izreka te sodbe prisojen znesek odškodnine, za znesek 3.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 7. 2018 dalje, zavrnilo, pod točko III. izreka pa je toženi stranki še naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.645,85 EUR, v roku 15. dni po prejemu sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, ki v pritožbi sicer ne navaja, v katerem delu jo izpodbija, glede na njen pravni interes za pritožbo, pa jo očitno izpodbija v prisodilnem in v stroškovnem delu (t.j. v točkah I. in III. izreka). Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, tožniku pa naloži, da toženi stranki povrne vse njene pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje ter stroške pritožbenega postopka, podredno pa, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa najprej vztraja pri svojem ugovoru zastaranja in pri tem sodišču prve stopnje očita, da se je napačno opredelilo glede v postopku ugotovljenega dejanskega stanja, kakor tudi glede podanega strokovnega medicinskega mnenja izvedenca medicinske stroke v zvezi izdelane analize zdravljenja tožeče stranke. Tožena stranka ob tem izpostavlja, da je izvedenec po proučitvi medicinske dokumentacije jasno zapisal, da je primarno zdravljenje tožnika trajalo od 19. 5. 2015 do 14. 7. 2015, ko je zaključil s fizikalno terapijo, in da po tem datumu ni več nobenega izvida, ki bi govoril za nadaljnje težave oz. zdravljenje utrpelih poškodb, da torej tožnik po omenjenem datumu ni več opravil nikakršnega, niti kontrolnega pregleda v SB ..., na katerega je bil naročen, niti drugih pregledov pri osebnem zdravniku, in sicer vse do 5. 2. 2016, na kar je tožena stranka še posebej opozorila v svoji vlogi z dne 3. 12. 2019, sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo. Nadalje še izpostavlja, da je izvedenec glede poškodb, ki naj bi jih tožnik utrpel v obravnavanem dogodku, tudi pojasnil, da zdravljenje podobnih poškodb poteka "dokaj slično", torej v podobnem časovnem razdobju ter, da je postopek, v katerem je bilo pridobljeno strokovno medicinsko mnenje sodnega izvedenca S. T., dr. med., pokazal, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje po dne 19. 5. 2015 utrpelih poškodbah stabilizirano v cca 3-4 mesecih po dogodku (torej 19. 8. 2015 oz. najkasneje 19. 9. 2015; tožba pa je bila vložena 22. 11. 2018). Po oceni izvedenca so torej bile po tem času posledice poškodb stabilizirane do te mere, da so težave ponehale, in je lahko tožnik desnico že polno obremenil, zato gre po njenem mnenju ugotoviti, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje ustaljeno šele 5. 2. 2016, napačna. Tudi na podlagi izpovedb tožnika samega, da se (le) 2 meseca ni mogel ukvarjati s svojimi stvarmi, in da je nato imel normalne obveznosti, tako s svojo glasbeno skupino (koncerte, nastope, vsakodnevne vaje) kot tudi s službo, je po mnenju tožene stranke ugotoviti, da je bila odločitev, ki jo je sodišče sprejelo v 12. točki obrazložitve sodbe, napačna. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo v smislu, da naj bi bil tožnik (šele) takrat seznanjen, da je njegovo zdravstveno stanje ustaljeno, zlom preraščen, material na svojem mestu, in da mu je bila šele takrat dovoljena polna obremenitev ramena, tožena stranka pa glede na takšno obrazložitev sodišča poudarja, da bi bil tožnik z vsem tem nedvomno seznanjen že prej, če bi opravil naročen kontrolni pregled po opravljenih fizioterapijah v letu 2015 oz. zdravnika obiskal prej, t.j. pred 5. 2. 2016, česar pa ni storil zaradi svojih številnih obveznosti, kot je sam pojasnil. Ker se je torej tožnik namenil zdravnika obiskati šele februarja 2016, navedeno (tudi po mnenju izvedenca) nikakor ne more pomeniti, da se je šele takrat njegovo zdravstveno stanje ustalilo do te mere, da je bilo mogoče opredeliti višino škode in zanesljivo predvideti tudi morebitno bodočo škodo, navedeno glede na mnenje izvedenca kvečjemu potrjuje to, da tožnik po opravljenih terapijah v letu 2015 ni imel več nikakršnih omembe vrednih težav, kakor tudi njegov neprihod na naročeno kontrolo kaže na njegov malomaren in neresen odnos do zdravljenja. Upoštevaje navedeno tožena stranka še meni, da je ugotoviti, da je sodišče tako glede na zgoraj izpostavljene izpovedbe tožnika samega, kakor tudi glede zelo pomembnih ugotovitev izvedenca medicinske stroke o stabilizaciji zdravstvenega stanja tožnika, dejansko stanje zmotno presodilo. Sodišču prve stopnje tožena stranka očita, da je kljub temu, da je v točki 11. obrazložitve zapisalo, da mnenje izvedenca sprejema v celoti, nato v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca (da je bilo tožnikovo stanje "stabilizirano nekako tri do štiri mesece po poškodbi, ko so dejansko težave ponehale in je lahko polno obremenil desnico") sprejelo zaključek, da je bilo zdravstveno stanje tožnika ustaljeno šele 5. 2. 2016. Glede na navedeno je tožena stranka prepričana, da je tako sprejeti zaključek sodišča prve stopnje napačen, v nasprotju z izpovedbo tožnika, ter izdelanim strokovnim medicinskim mnenjem, ter da bi bil glede na izveden postopek pravilen zaključek sodišča prve stopnje takšen, da bi v posledici ugotovitve zastaranja tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo kot prepozen. Tožena stranka ponovno izpostavlja, da prične po ustaljeni sodni praksi (odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. II Ips 229/2006, idr.) zastaranje teči, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje ustali, to pa se je v tožnikovem primeru (po oceni izvedenca, in glede na izpovedbo tožnika) zgodilo v cca max 3-4 mesecih po dogodku. Ob tem tožena stranka še meni, da je tožniku glede na vse njegove dotedanje aktivnosti moralo biti že tedaj znano, kakšen je obseg škode, ki je posledica obravnavanega dogodka, zato je po njenem mnenju zaključiti, da je postavljena terjatev za plačilo odškodnine za škodo, utrpelo dne 19. 5. 2015, zastarala. Ob tem pa tudi še pripominja, da se določena stopnja skrbnosti zahteva tudi od oškodovanca samega, torej četudi ta za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera, ob običajni vestnosti, lahko izvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljavljati odškodninski zahtevek (tako sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr.št. II Ips 574/2008). Glede na navedeno je tožena stranka prepričana, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika že iz tega razloga zavrniti kot neutemeljen. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka kot napačno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovljenim temeljem odgovornosti tožene stranke in pri tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljilo svoje sklepanje o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku, s stališčem, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez krivde njenega zavarovanca, ter da je sodišče prve stopnje kot vzrok za padec tožnika ugotovilo izključno odgovornost Z. S., katera naj bi v kritičnem trenutku opustila dolžno varstvo in nadzorstvo nad psom, v posledici navedenega pa naj bi prišlo do padca in poškodovanja tožnika. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje tudi v tem primeru zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, to pa tako iz razloga, ker je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za ogled in rekonstrukcijo dogodka, kot tudi zato, ker je sledilo zgolj trditvam tožnika o vzroku in načinu padca, glede česar pa neposrednih prič dogodka sploh ni bilo (op. izjave teh so bile podane le na podlagi tega, "kar jim je bilo povedano" oz. kar so slišale, pravega vzroka in načina padca pa ni videl nihče drug). Tožena stranka ob tem izpostavi še ugotovitev, da je bilo ob prvem pregledu tožnika v ZD Velenje ugotovljeno, da je imel tožnik tedaj zelo nizek krvni pritisk (99/50), kar bi (tudi) glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke lahko bil vzrok padca in poškodovanja tožnika (op.: ob takšnem vzroku, in posledičnem padcu tožnika na tla, pa bi lahko prišlo tudi do poškodovanju psa, ki bi ob tem zacvilil, kar naj bi takrat slišala žena zavarovanca, t j. Z. S.). Tožena stranka zato v zvezi z navedenim tudi meni, da je bilo dejansko stanje glede takratnih težav tožnika s krvnim tlakom ne dovolj raziskano in pojasnjeno, saj iz že izdelanega izvedenskega mnenja med drugim tudi ni razvidno, da bi naj izvedenec vpogledal v celotno ambulantno kartoteko tožnika, kot je to predlagala tožena stranka. Pri tem pa še pripominja, da četudi se tožnik morda res pred obravnavanim dogodkom ni zdravil zaradi težav s krvnim tlakom (kar bi bilo ugotovljeno šele po vpogledu v celotno ambulantno kartoteko tožnika), pa to še ne more pomeniti, da v nekem trenutku iz tega razloga ne bi mogel imeti težav, v posledici katerih bi lahko padel in se poškodoval. Tožena stranka zato meni, da glede okoliščin zatrjevanega dogodka tožnik ni ponudil zadostne trditvene podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče sprejeti odločitev, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje. Tožena stranka še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve zapisalo, da iz predložene medicinske dokumentacije izhaja, da je tožnik ob iskanju zdravniške pomoči opisal način poškodovanja, kot tega opisuje v tožbi, kar pa po njenem mnenju ne drži, saj v prvem izvidu SB ... z dne 19. 5. 2015 ni prav v ničemer omenjeno, da naj bi do padca tožnika po stopnicah prišlo v tuji hiši, in v posledici gibanja psa. Zapisano je le, da je tožnik padel po stopnicah, kar pa bi se lahko pripetilo kjerkoli. Četudi pa bi šteli, da se je poškodba tožnika res pripetila na stopnišču zavarovanca, pa ostaja pravi vzrok za to (kot obrazloženo zgoraj) po mnenju tožene stranke objektivno in verodostojno neizkazan. Tožena stranka zato vztraja, da je do poškodbe tožnika prišlo drugje oz. iz drugih razlogov, kot to zatrjuje tožnik, neverjetno se ji zdi, da bi tožnika, kot odraslega moškega, med počasno in previdno hojo po stopnicah, ko naj bi se ta držal za varovalno ograjo, tako majhen in mlad pes zbil na način, da bi ga v celoti spodneslo s stopnic, in bi pri tem s celotnim telesom padel naprej in se poškodoval na način, kot to zatrjuje. Poudarja, da je prav z namenom ugotovitve, ali je to sploh možno, kakor tudi z namenom razjasnitve takratnega tožnikovega načina hoje in mehanizma padca, tožena stranka tudi predlagala ogled kraja zatrjevanega dogodka, kakor tudi rekonstrukcijo tega, vendar je sodišče prve stopnje njen dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo, kar je po njenem mnenju tudi vzrok temu, da so ostale ključne sporne okoliščine nepopolno raziskane oz. nerazjasnjene, odločitev sodišča pa sprejeta zgolj na podlagi subjektivnih navedb tožnika, kar je po njenem mnenju nesprejemljivo. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje o opustitvi dolžnega varstva in nadzorstva nad psom. Meni namreč, da, če bi šteli, da se je dogodek res pripetil na zatrjevanem kraju in na zatrjevani način, je ugotoviti, da je bilo takratno varstvo in nadzor nad psom s strani imetnice psa povsem običajno, kot je to v podobnih primerih, ko gre za mlade hišne pse. Dokazni postopek z zaslišanjem tožnika in prič je po mnenju tožene stranke pokazal, da je tožnik psa ob prihodu videl, vedel je, da gre za mladiča, kateri je bil nato večinoma časa tudi v istem prostoru kot tožnik in Z. S. Očitno jima med učenjem glasbenega instrumenta ni povzročal nikakršnih težav, zato po mnenju tožene stranke Z. S. ni moč očitati, da bi morala kakorkoli (preventivno) ukrepati v smislu, da bi morala psa zapreti, ga privezati ipd., kot to zaključuje sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve. Prav tako tudi še izpostavlja, da, četudi bi šteli, da se je mali pasji mladič med sestopanjem tožnika po stopnicah tamkaj res pojavil, je iz trditev tožnika razvidno, (tako navaja v V. točki pripravljalne vloge z dne 5. 8. 2019), da naj bi to predhodno zaznal, in bi pač moral biti med sestopanjem nekoliko bolj previden, očitno pa temu ni bilo tako. Sicer pa tožena stranka vztraja, da zadetje tako majhnega psa ob nogo tožnika zagotovo ni moglo tega spodnesti na način, da bi tožnik nato s celotnim telesom padel naprej in se poškodoval (kot zatrjevano), sploh ob dejstvu, da naj bi se z roko celo držal stopniščne ograje. Sodišču prve stopnje zato očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje ter uporabilo materialno pravo. Upoštevaje trditveno podlago tožnika, kakor tudi ugotovljeno dejansko stanje, kakršnega je pokazal dokazni postopek, po mnenju tožene stranke ni moč govoriti o nikakršni odgovornosti Z. S. oz. zavarovanca tožene stranke za tožniku nastalo škodo. Tožena stranka vztraja, da je do te prišlo izključno zaradi neprevidne hoje tožnika samega, medtem ko Z. S. ni moč očitati nikakršnih protipravnih ravnanj oz. opustitev. Glede na vse povedano je po mnenju tožene stranke ugotoviti, da je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju odškodninske obveznosti napačen. Podredno tožena stranka tudi meni, da sodišče prve stopnje materialno-pravno zmotno zaključuje, da tožniku za nastalo škodo ni moč pripisati nikakršne krivde. Od tožnika je bilo namreč pričakovati, da bo glede na vidne in znane razmere pri zavarovancu (majhen igriv pes, ki se prosto giblje po notranjih prostorih) vsaj povprečno pozoren nanj, kakor tudi na svojo hojo ob njegovi prisotnosti, saj bi lahko nedvomno ob običajni pazljivosti (in dejstvu, daje predhodno opazil psa na stopnišču), hojo po stopnišču varno nadaljeval. Sodišče prve stopnje teh dejstev po mnenju tožene stranke ni upoštevalo in je posledično napačno presodilo, da tožnik v ničemer ni prispeval k nastanku škode. Glede višine prisojene odškodnine pa tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo previsoko po vseh posameznih odškodninskih postavkah t.j. za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti tekom zdravljenja, strah ter skaženost. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno in brez objektivnih dokazil ugotovilo, da je tožnikovo zdravljenje trajalo do 19. 2. 2018, ko je opravil zadnjo kontrolo pri osebni zdravnici, da je bil v tem času (t.j. času zdravljenja) zaradi omejene gibljivosti desne roke odvisen od tuje pomoči pri opravljanju vsakodnevnih opravil, opravljanju osebne higiene idr., da naj bi tudi zanj "prisilno mirovanje v času zdravljenja predstavljalo veliko neugodnost". Kot je tožena stranka že predhodno pojasnila, poškodbe, ki jih je utrpel tožnik v zatrjevanem dogodku, nikakor niso zahtevale zdravljenja vse do 19. 2. 2018. Ob tem izpostavlja, da je izvedenec medicinske stroke po opravljeni analizi zdravljenja težav tožnika pojasnil, da je primarno zdravljenje trajalo od 19. 5. 2015 do 14. 7. 2015 (ko je zaključil s FTH), in da je sekundarno zdravljenje trajalo od 5. 2. 2018 do 19. 2. 2018, kar po mnenju tožene stranke pomeni, da je ugotovitev sodišča (in posledično ocenitev obsega nepremoženjske škode) glede časa trajanja zdravljenja in neugodnosti, napačna. Tožena stranka ugovarja tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem upravičen do odškodnine v znesku 5.500,00 EUR, to pa iz razloga, ker že iz izvida SB Celje z dne 29. 5. 2015 izhaja zapis, da tožnik že takrat večjih težav ni imel, in da so bolečine popustile, tudi izvedenec je bolečinsko obdobje ocenil na (največ) 65 dni, t.j. cca 2 meseca, pri čemer je zaključil, da tožnik bolečin v bodoče zaradi opisanih poškodb ne bo imel. Tožena stranka ob vsem še pripominja, da objektivni podatki o tem, da naj bi tožnik tudi po odpustu iz bolnišnice, t.j. po hospitalizaciji v letu 2015, jemal kakršnakoli protibolečinska sredstva za lajšanje bolečin ne obstojijo, in jih izvedenec tudi ni objektiviziral. Tako je po njenem mnenju ugotoviti, da je sodišče tožniku po tej postavki dosodilo previsoko odškodnino. Tožena stranka ugovarja tudi višini prisojene odškodnine iz naslova utrpelega strahu, v zvezi s tem pa še posebej izpostavlja, da se je tožnikov primarni strah umiril že v prvi minuti, sekundarni strah pa je izvedenec ocenil v obdobju 36 dni (6 dni trajanja srednje hudega sekundarnega strahu, 5 tednov trajanje sekundarnega strahu lažje stopnje). Navedeno po njenem mnenju kaže na to, da je sodišče prve stopnje tudi po tej postavki tožniku prisodilo previsoko odškodnino. V zvezi z duševnimi bolečinami tožnika zaradi skaženosti pa tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje odškodnino po tej postavki tožniku prisodilo zmotno. Izpostavlja namreč, da, čeprav je izvedenec ugotovil neko spremembo na telesu, zaradi lastnosti (oblike, barve) le-te tožnik ni in ne more duševno trpeti. Ugotovljene spremembe namreč po mnenju izvedenca ne vzbujajo tolikšne pozornosti, da bi ta utegnila porušiti njegovo psihično ravnovesje, zato bi po njenem mnenju moralo sodišče prve stopnje zahtevek tožnika iz tega naslova v celoti zavrniti. Odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka pa tožena stranka izpodbija posledično, torej zaradi napačne odločitve o glavni stvari.

3. Tožnik je na pritožbo tožene stranke odgovoril, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik v tej pravdni zadevi od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 19. 5. 2015, ko se je telesno poškodoval na obisku pri družini S. na naslovu ... Do poškodbe je prišlo okoli 18.00 ure, ko se je tožnik odpravljal proti domu in se je spuščal po notranjih stopnicah. Takrat se je v njegove noge zaletel pes pasme nemški ovčar A. tako, da je tožnik padel in se telesno poškodoval. Trdil je, da mu za nastalo škodo odgovarjata zakonca Z. in F. S. kot lastnika in imetnika družinskega psa, saj nad psom nista izvajala primernega nadzora in sta dopustila, da se je zapodil po stopnicah, čeprav sta vedela, da se tam nahaja tožnik. Poznala sta naravo svojega psa in bi morala vedeti, da se utegne zapoditi po stopnicah, zato bi morala biti pri skrbi za psa še toliko bolj pozorna, psa bi morala zapreti ali ga imeti privezanega, sploh glede na to, da je šlo za mladiča, za katere je znano, da so igrivi in včasih neposlušni. Ker sta opustila dolžno ravnanje nadzora nad svojim psom, tožnik zakoncema S. očita, da za škodo, ki mu je nastala v omenjenem škodnem dogodku, odgovarjata s krivdno obliko odškodninske odgovornosti. Tožnik je zatrjeval, da je v obravnavanem škodnem dogodku utrpel zlom desne ključnice, zlom tretjega rebra desno in udarnino kolka. Za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi navedenih poškodb, pa od tožene stranke, pri kateri sta imela lastnika psa zavarovano svojo odgovornost, zahteva plačilo odškodnine v skupni višini 9.700,00 EUR, od tega iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnino v višini 6.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu odškodnino v višini 1.200,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 2.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti odškodnino v višini 500,00 EUR.

7. Po izvedenem dokaznem postopku1 je sodišče prve stopnje v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe kot nesporno med strankama ugotovilo, da je imel v času škodnega dogodka F. S. za nepremičnino na naslovu ... (v kateri se je zgodil škodni dogodek) pri toženi stranki sklenjeno premoženjsko zavarovanje po polici št. 604-1249064 in sicer nadstandardno zavarovanje stanovanjske opreme z zavarovalno vsoto za 61.000,00 EUR in odbitno franšizo v znesku 200,00 EUR po vsakem škodnem primeru (B2), da je bila zavarovalna pogodba sklenjena v skladu s Posebnimi pogoji za zavarovanje stanovanjske opreme (OPREMA-01/13), ki določajo, da je zavarovalna vsota zgornja meja obveznosti zavarovalnice za posamezni zavarovalni primer, odbitna franšiza pa predstavlja soudeležbo zavarovanca pri nepremoženjski škodi (B1), da zavarovanje po polici za premoženjsko zavarovanje št. 604 -1249062 z dne 30. 9. 2014 krije med drugim tudi odgovornost zavarovanca (F. S.) za škode, ki jih povzroči tretjim osebam, kot lastnik hišnih živali (6. točka 1. odstavka 20. člena posebnih pogojev OPREMA-1/13), in tudi odgovornost zavarovančevega zakonca (Z. S.), če živi z njim v skupnem gospodinjstvu (1. točka 3. odstavka 20. člena posebnih pogojev OPREMA-1/13), pa tudi, da sta zakonca S. lastnika in imetnika psa pasme nemški ovčar z imenom A.. V točkah 10. do 12. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obravnavalo ugovor zastaranja tožene stranke in ga zavrnilo kot neutemeljenega, saj je ugotovilo in zaključilo, da je bilo tožnikovo stanje po primarnem zdravljenju stabilizirano nekje tri do štiri mesece po poškodbi, da pa je bilo njegovo zdravstveno stanje zaradi sekundarnega zdravljenja znova oslabljeno in nato stabilno nekje dva meseca po drugi operaciji v letu 2018, da pa je tožnik gotovo vedel, da obstaja možnost za odstranitev OSM materiala in da mu bo ta tudi odstranjen na pregledu pri kirurgu dne 5. 2. 2016, ko je bil opravljen tudi kontrolni pregled poškodovane rame, da je bil torej na ta dan, ko je bilo njegovo zdravstveno stanje že ustaljeno, tožnik seznanjen, da je njegovo zdravstveno stanje ustaljeno, zlom preraščen, material na svojem mestu, dovoljena mu je bila polna obremenitev ramena, kar pomeni, da ni mogoče pričakovati bistvenega izboljšanja oz. poslabšanja zdravstvenega stanja, hkrati pa je bil tudi seznanjen, da so podani pogoji za odstranitev OSM (zanesljiva zaraščenost kosti), katerega pa je zaradi razlogov na njegovi strani (zasedenost) odložil na leto 2018, zato je zaključilo, da se je takrat njegovo zdravstveno stanje ustalilo do te mere, da je bilo mogoče opredeliti višino škode in zanesljivo predvideti tudi morebitno bodočo škodo ter, da je zato subjektivni zastaralni rok za zastaranje vtoževane odškodninske terjatve zaradi nepremoženjske škode začel teči z dnem 6. 2. 2016. Ker je tožnik vložil tožbo dne 22. 11. 2018, je še zaključilo, da se triletni subjektivni zastaralni rok ter petletni objektivni zastaralni rok do takrat še nista iztekla. V točkah od 13. do 18. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotavljalo način in okoliščine nastanka škodnega dogodka ter obstoj odškodninske odgovornosti zavarovancev tožene stranke in pri tem zaključilo, da je tožnik dokazal, da se je poškodoval dne 19. 5. 2015 v popoldanskem času v stanovanjski hiši zakoncev S., na naslovu ..., ko je padel po stopnicah, ki vodijo iz prvega nadstropja proti izhodu iz hiše in sicer se mu je med hojo odzadaj v noge zapletel (zaletel) pasji mladič pasme nemški ovčar, da mu je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja Z. S., žene zavarovanca tožene stranke, ki je bila na dan škodnega dogodka skupaj s F. S. imetnica pasjega mladiča (nemškega ovčarja A.), starega dva meseca in je opustila dolžno varstvo in nadzorstvo nad psom in v posledici navedenega je prišlo do poškodovanja tožnika. Zaključilo je, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je Z. S. kot imetnica domače živali poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo v času, ko je na svojem domu sprejela tožnika kot gosta. Če bi bila dovolj skrbna in bi poskrbela, da bi bil pes mladič, za katerega je vedela, da je razigran in igriv (torej je poznala njegovo naravo), omejen pri svojem gibanju in ne bi prosto, brez nadzora, tekal po stanovanjski hiši, do poškodovanja tožnika ne bi prišlo, zato je še zaključilo, da je Z. S. očitati, da ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva od dobrega gospodarja in je tako ravnala v nasprotju s splošno prepovedjo povzročanja škode iz 10. člena OZ, ki določa, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, saj bi morala pri skrbi za psa mladiča ravnati bolj previdno, omejiti njegovo gibanje, predvsem pa paziti, da ne bi s svojim nepredvidljivim gibanjem povzročil škodo tretjim osebam, torej se gibal nenadzorovano po stopnišču v času navzočnosti tretjih oseb, konkretno hoje tožnika po stopnicah navzdol v hiši, sploh glede na to, da se je pes pred tem nahajal v zgornjem nadstropju in ga tožnik pri hoji navzdol ni mogel zaznati, kot skrbna imetnica razigranega pasjega mladiča pa bi se morala zavedati, da se utegne pes s svojim nenadzorovanim gibanjem po prostoru ob navzočnosti tretje osebe, ki hodi po stopnicah navzdol, zapoditi za njim, saj je splošno znano, da pasje mladiče pritegnejo nove stvari in osebe v gibanju in so neposlušni, zato bi morala poskrbeti za ustrezno nadzorstvo, biti pri skrbi za psa bolj pozorna, ga zapreti oz. privezati, da bi s tem preprečila njegovo prosto nekontrolirano gibanje po prostoru in s tem bi preprečila poškodovanje tožnika. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da je tožnik uspel dokazati tudi obstoj vzročne zveze med opustitvijo dolžnega varstva in nadzorstva Z. S. in škodo, ki mu je zaradi tega nastala, saj je tožnik padel v posledici gibanja psa mladiča, ki se mu je odzadaj nepričakovano zapletel med noge, zaradi česar je padel naprej, približno na tretji stopnici pred koncem stopnišča in si poškodoval dele telesa. V točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje še zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka za nastali škodni dogodek, saj je ugotovilo, da je bil pri hoji po stopnicah previden, ni se mu mudilo, nosil je primerno športno obutev, držal se je za ograjo na desni strani stopnišča (A4-A5), vendar je zaradi nepredvidljivega ravnanja psa padel, zanj je bil škodni dogodek nepredvidljiv in nepričakovan in je nastal v izključni posledici opustitve potrebnega varstva in nadzorstva imetnika domače živali. Za vso nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v tem škodnem dogodku pa je tožniku prisodilo odškodnino v višini 6.800,00 EUR (od tega iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnino v višini 5.500,00 EUR, iz naslova prestanega strahu odškodnino v višini 800,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti odškodnino v višini 500,00 EUR). Zaradi obstoja dogovora o soudeležbi zavarovanca pri nepremoženjski škodi v višini 200,00 EUR, pa je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v višini 6.600,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 7. 2018 dalje.

8. Pri odločanju v tej zadevi je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila OZ o zastaranju odškodninske terjatve, t. j. določila 352. člena OZ, določila OZ o odškodninski odgovornosti in o odškodninski odgovornosti imetnika domače živali, t.j. določila 10. člena, 1. odstavka 131. člena in 2. odstavka 158. člena OZ, določila 171. člena OZ o deljeni odgovornosti, določila sklenjene zavarovalne pogodbe po polici št. 604-1249064 (v nadaljevanju: Zavarovalna pogodba) ter določila Posebnih pogojev za zavarovanje stanovanjske opreme OPREMA-01/13 (v nadaljevanju: Posebni pogoji).

9. Tožena stranka pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja konkretizirano, saj sploh ne navaja, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka in s katerimi ravnanji oziroma opustitvami naj bi sodišče prve stopnje sploh zagrešilo, zato se pritožbeno sodišče glede tega pritožbenega razloga ne more konkretneje opredeliti. V okviru tega pritožbenega razloga je zato izvedlo le uradni preizkus, ki pa absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni pokazal. Glede odločitve sodišča prve stopnje o ugovoru zastaranja:

10. Neutemeljeni so očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke s področja ortopedske kirurgije dr. S. T. (v nadaljevanju: izvedensko mnenje izvedenca ortopeda) v zvezi z izdelano analizo zdravljenja in zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi zmotno zaključilo, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje ustaljeno šele 5. 2. 2016, čeprav iz izvedenskega mnenja izvedenca ortopeda izhaja, da je primarno zdravljenje tožnika trajalo od 19. 5. 2015 do 14. 7. 2015, ko je zaključil s fizikalno terapijo, pa tudi, da je bilo njegovo zdravstveno stanje po dne 19. 5. 2015 utrpelih poškodbah stabiliziralo v cca 3-4 mesecih po dogodku, torej 19. 8. 2015 oz. najkasneje 19. 9. 2015. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča izvedensko mnenje izvedenca ortopeda ocenilo povsem pravilno in dejansko stanje, ki temelji na strokovnih vprašanjih, za katera je angažiralo izvedenca ortopedske stroke, ob sočasni pravilni dokazni oceni tožnikove izpovedi o teh odločilnih dejstvih ter predložene zdravstvene dokumentacije tožnika, tudi povsem pravilno ugotovilo. Tožena stranka v svoji pritožbi, tako kot tudi že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, povsem očitno spregleda, da je bil tožnik podvržen tako primarnemu kot tudi sekundarnemu zdravljenju v zvezi z odstranitvijo OSM materiala. Četudi je bilo mogoče odstranitev OSM materiala predvideti že pred samim posegom, ki je bil v tem konkretnem primeru izveden šele v letu 2018, pa je za vprašanje začetka teka zastaranja, kot to pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, ključen odgovor na vprašanje, kdaj je bilo zdravstveno stanje tožnika stabilizirano, ustaljeno do te mere, da se je dalo predvideti odstranitev OSM materiala in kdaj je (lahko) bil tožnik seznanjen z možnostjo njegove odstranitve. V zvezi s temi vprašanji pa iz izvedenskega mnenja izvedenca ortopedske stroke, ki ga je sodišče prve stopnje povsem korektno povzelo v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je med drugim obrazložilo, da je izvedenec ortopedske stroke ugotovil, da je tožnikovo primarno zdravljenje trajalo od 19. 5. 2015 do 14. 7. 2015, ko je zaključil fizikalno terapijo, da je sekundarno zdravljenje trajalo od 5. 2. 2018 do 19. 2. 2018, ko je zadnji zapis osebnega zdravnika po odstranitvi materiala iz kosti pa tudi, da je bilo stanje stabilizirano nekako tri do štiri mesece po poškodbi, ko so dejansko težave ponehale in je lahko polno obremenil desnico, da je bilo stanje oslabljeno spet po operaciji odstranitve materiala iz kosti leta 2018, po tej drugi operaciji pa je bilo stanje stabilno nekako dva meseca po posegu, da tožnik po 14. 7. 2015, ko je zaključil fizioterapije, ni opravil kontrolnega pregleda v SB Celje in je bil na kontroli pri kirurgu dne 6. 2. 2016 (pravilno dne 5. 2. 2016) zaradi odstranitve OSM iz kosti, da je bil takrat na kontrolnih rentgenskih slikah zlom preraščen, material na svojem mestu, dovoljena je bila polna obremenitev ramena, odsotnost kontrolnega pregleda v letu 2015, po opravljenih fizioterapijah, pa izvedenec pripisuje odsotnosti težav, ki bi terjale zdravniško oskrbo, ob tem pa je takšno opustitev kontrole po zaključenem zdravljenju, ki jo zdravnik predvidi, izvedenec opredelil kot malomaren in neresen odnos do zdravljenja, izhaja, da se material OSM iz kosti predčasno ne more odstraniti, kasnejša odstranitev pa je mogoča in se opravi glede na zainteresiranost posameznika za odstranitev in glede na razpoložljiv čas operativnega programa oddelka, na katerem bi odstranitev opravili, da se material lahko odstrani po določenem času, ki mora poteči zaradi zanesljivega zaraščanja kosti, lahko pa se odstrani kasneje, ni pa točno določeno kdaj bi se moral odstraniti (razen v izjemnih primerih), da je tožnik zagotovo vedel, da bo odstranjen OSM material, ko mu je to povedal kirurg, kdaj je to bilo, zagotovo ne vemo, lahko, da mu je povedal kirurg šele ob kontroli dne 5. 2. 2016, ko je tožnik zagotovo vedel, da bo material odstranjen na njegovo lastno željo, ker ga je motil pri igranju harmonike. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju povsem korektno povzelo tudi tožnikovo izpoved, da ga je OSM (železna ploščica) motil pri igranju harmonike, tudi sicer je še vedno imel bolečine v rami in težave z gibljivostjo, pa tudi, da je to bil razlog, da je obiskal kirurga v letu 2016, da je bil takrat opravljen tudi kontrolni pregled rame, dejansko pa je bila odstranitev OSM opravljena v letu 2018 zaradi obveznosti tožnika. Ob takšnih ugotovitvah izvedenca ortopedske stroke in ob takšni izpovedi tožnika je tako po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v nadaljevanju v točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno zaključilo, da je bil tožnik zaradi zadobljenih poškodb podvržen primarnemu zdravljenju (od 19. 5. 2015 do 14. 7. 2015) in sekundarnemu zdravljenju (od 5. 2. 2018 do 19. 2. 2018), da je stanje po primarnem zdravljenju bilo stabilizirano nekje tri do štiri mesece po poškodbi, zaradi sekundarnega zdravljenja pa je bilo zdravstveno stanje znova oslabljeno in stanje stabilno nekje dva meseca po drugi operaciji, v letu 2018, da je tožnik gotovo vedel, da obstaja možnost za odstranitev OSM in da mu bo ta tudi odstranjen na pregledu pri kirurgu dne 5. 2. 2016, ko je bil opravljen tudi kontrolni pregled poškodovane rame (tudi kontrolne rentgenske slike) in ugotovljeno, da je zlom preraščen, material na svojem mestu, dovoljena mu je bila polna obremenitev poškodovane rame, hkrati pa so bili tudi podani pogoji za odstranitev OSM (A17), posledično pa je tudi pravilno zaključilo, da je bilo zdravstveno stanje tožnika ustaljeno dne 5. 2. 2016 oziroma pravilneje, da je po opravljenem kontrolnem pregledu pri kirurgu na ta dan bil tožnik seznanjen, da je njegovo zdravstveno stanje ustaljeno, zlom preraščen, material na svojem mestu, dovoljena mu je bila polna obremenitev ramena, kar pomeni, da ni mogoče pričakovati bistvenega izboljšanja oz. poslabšanja zdravstvenega stanja, hkrati pa je bil tudi seznanjen, da so podani pogoji za odstranitev OSM (zanesljiva zaraščenost kosti), katerega pa je zaradi razlogov na njegovi strani (zasedenost) odložil na leto 2018. Pravilnosti teh zaključkov sodišča prve stopnje tožena stranka ne more uspešno izpodbiti s pritožbenimi navedbami, da bi bil lahko tožnik, če bi zdravnika obiskal prej in ne šele 5. 2. 2016, z vsemi temi okoliščinami seznanjen že prej, saj ti njeni lastni enostranski dejanski zaključki in njene nadaljnje pritožbene navedbe, da bi bil s temi okoliščinami tožnik lahko seznanjen že, če bi opravil kontrolni pregled pri zdravniku po opravljenih fizioterapijah, kot mu je bilo naročeno, nimajo opore v izvedenih dokazih. Prav nasprotno. Iz izvedenskega mnenja izvedenca ortopedske stroke povsem jasno izhaja, da se material OSM iz kosti predčasno ne more odstraniti, kasnejša odstranitev pa je mogoča in se opravi glede na zainteresiranost posameznika za odstranitev in glede na razpoložljiv čas operativnega programa oddelka, na katerem bi odstranitev opravili, da se material lahko odstrani po določenem času, ki mora poteči zaradi zanesljivega zaraščanja kosti, lahko pa se odstrani kasneje, ni pa točno določeno kdaj bi se moral odstraniti (razen v izjemnih primerih), da je tožnik zagotovo vedel, da bo odstranjen OSM material, ko mu je to povedal kirurg, kdaj je to bilo, zagotovo ne vemo, lahko, da mu je povedal kirurg šele ob kontroli dne 5. 2. 2016, ko je tožnik zagotovo vedel, da bo material odstranjen na njegovo lastno željo, ker ga je motil pri igranju harmonike, kar izhaja tudi iz izpovedi tožnika samega. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca ortopedske stroke (enako pa velja tudi za ostale izvedene dokaze) tako ni mogoče napraviti zaključka, za katerega se zavzema tožena stranka, da bi bil lahko tožnik ob ustrezni skrbnosti, ki se od njega zahteva, o vseh okoliščinah, ki bi mu omogočale opredeliti višino škode in zanesljivo predvideti tudi morebitno bodočo škodo (v zvezi s sekundarnim zdravljenjem zaradi odstranitve OSM materiala), seznanjen že prej, še zlasti pa ne omogoča zaključka, da bi se to lahko zgodilo že po opravljeni fizioterapiji (14. 7. 2015), ko je bil tožnik naročen na kontrolni pregled, ki ga ni opravil, ali pa do 19. 9. 2015, ko je bilo stabilizirano stanje v zvezi s primarnim zdravljenjem tožnika, oziroma najkasneje do 21. 11. 2015, da bi bilo mogoče zaključiti, da je bila v tem konkretnem primeru tožba, ki je bila vložena dne 22. 11. 2018, vložena po izteku triletnega subjektivnega zastaralnega roka. Opustitev naročenih kontrolnih pregledov sicer lahko kaže na malomaren in nevesten odnos tožnika do lastnega zdravljenja, kot to ugotavlja tudi izvedenec ortopedske stroke v svojem izvedenskem mnenju, ne dokazuje pa še, kdaj bi lahko bil tožnik, če bi bil v zvezi s svojim zdravljenjem bolj skrben, seznanjen s celotnim obsegom (tudi bodoče) škode, seznanjen z vsemi okoliščinami, da bi lahko opredelil višino škode in vložil zahtevek za njeno povračilo oziroma da bi lahko bil s temi okoliščinami seznanjen že pred 5. 2. 2016. 11. Sodišče prve stopnje je zato na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi povsem pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določila 352. člena OZ, ko je zaključilo, da ugovor zastaranja tožene stranke ni utemeljen, ker ob zaključku, da je bil tožnik z možnostjo odstranitve OSM materiala seznanjen dne 5. 2. 2016, in da je takrat začel teči subjektivni zastaralni rok, niti triletni subjektivni zastaralni rok, niti petletni objektivni zastaralni rok, do vložitve tožbe tožnika v tem postopku, ki je tek zastaranja pretrgala, še nista potekla.

Glede odločitve sodišča prve stopnje o temelju tožbenega zahtevka:

12. Ni pritrditi toženi stranki, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z okoliščinami vzroka in načina padca tožnika, ker je zavrnilo njena dokazna predloga z opravo ogleda in rekonstrukcije dogodka. Rekonstrukcijo dogodka je tožena stranka predlagala le pavšalno "po potrebi", kar ni ustrezen dokazni predlog, zato ga že iz tega razloga sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno izvesti, dokaz z ogledom pa ni ustrezen dokaz za ugotavljanje vzrokov in okoliščin nastanka škodnega dogodka, saj se lahko s tem dokazom ugotavlja zgolj v trenutku oprave ogleda statično stanje objekta, ki je predmet ogleda, njegove lastnosti, ki se čutilno zaznavajo, ni pa ta dokaz namenjen dokazovanju dinamike vzroka in načina nastanka škodnega dogodka.

13. Ni pritrditi toženi stranki, da tožnik glede okoliščin zatrjevanega dogodka ni ponudil zadostne trditve podlage, na podlagi katere bi bilo mogoče sprejeti odločitev, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje. Tožnik je tako že v tožbi navajal, da je do škodnega dogodka prišlo dne 19. 5. 2015, ko se je telesno poškodoval na obisku pri družini S., da se je tega dne okoli 18.00 ure odpravljal proti domu in se spuščal po notranjih stopnicah, ko se je v njegove noge zaletel pes pasme nemški ovčar - A., tako da je tožnik padel in se telesno poškodoval. Že s takšnim opisom nastanka škodnega dogodka, je po oceni pritožbenega sodišča tožnik v celoti zadostil svojemu trditvenemu bremenu v skladu s 7. in 212. členom ZPP glede opisa načina nastanka škodnega dogodka, je pa ta opis tekom pravdnega postopka še dopolnil z navedbo dodatnih podrobnosti načina nastanka škodnega dogodka, ko je med drugim še pojasnil, da je bil takrat na obisku pri Z. S., da bi ji pokazal nekaj prijemov na harmoniki, da sta se oba nahajala v zgornji etaži stanovanjske hiše v dnevni sobi, da se je nato tožnik, ki je hodil po desni strani stopnišča in je bil obut v čevlje oz. športne copate, odpravil proti domu, ko se je v njegove noge od zadaj zaletel pes, tako da je tožnik padel naprej in utrpel v medicinski dokumentaciji zabeležene poškodbe.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju okoliščin nastanka škodnega dogodka sledilo zgolj trditvam tožnika o vzroku in načinu njegovega padca, saj je okoliščine škodnega dogodka ugotovilo na podlagi vseh izvedenih dokazov, na podlagi njihove skrbne in prepričljive dokazne ocene, ki temelji na metodološkem napotku iz 8. člena ZPP. Res je, da prič, ki bi padec neposredno videle, ni bilo, vendar to še ne pomeni, da okoliščin nastanka škodnega dogodka sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti s stopnjo prepričanja, ki predstavlja dokazni standard v pravdnem postopku. Pri ugotavljanju teh okoliščin se je tako povsem pravilno oprlo predvsem na izpoved tožnika samega, pa tudi priče Z. S., ki je bila na samem kraju dogodka in je lahko pojasnila dogajanje pred samim škodnim dogodkom in po njem in na takšen način potrdila izpoved tožnika, čeprav samega padca tožnika ni videla in priče F. S.. Da je takšen način nastanka škodnega dogodka oziroma poškodb, ki jih je v njem utrpel tožnik, možen, pa je potrdil tudi izvedenec ortopedske stroke, ki se je oprl tudi na razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo. Dvoma v pravilnost ugotovljenega vzroka in načina poškodovanja tožnika, tožena stranka ne more vzbuditi s pritožbenimi navedbami, ki predstavljajo zgolj njene lastne dejanske zaključke in domneve, da je do škodnega dogodka prišlo drugje oziroma iz drugih razlogov in na drugačen način, pa tudi, da je bil vzrok za tožnikov padec lahko tudi nizek krvni tlak, saj vsi ti zaključki in domneve tožene stranke nimajo opore v izvedenih dokazih, zanje pa tudi v pritožbi tožena stranka ne ponuja kakšnih novih dokazov. Tudi očitki tožene stranke, da niso bile dovolj raziskane in pojasnjene morebitne težave tožnika z nizkim krvnim tlakom in obstojem srčnega obolenja, ter da izvedenec ortoped v tej smeri ni pregledal celotne zdravstvene dokumentacije tožnika, so povsem neutemeljeni, saj za te svoje trditve tožena stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje, enako pa velja tudi za ta pritožbeni postopek, ni ponudila prav nobenih ustreznih dokazov, čeprav je izvedenec ortopedske stroke v svojem izvedenskem mnenju, ki ga je podal po tem, ko je pregledal celotno zdravstveno dokumentacijo tožnika, kar pomeni, da ne držijo trditve tožene stranke, da ni pregledal celotne zdravstvene dokumentacije, pojasnil, da ta vprašanja presegajo njegovo strokovno področje, da bi glede teh vprašanj moral podati svoje mnenje izvedenec kardiolog, ki bi lahko podal mnenje glede morebitnih težav s krvnim tlakom, ki bi morda lahko ugotovil tudi kakšno obolenje srca, kar sicer presega ortopedsko stroko. Dokončnega mnenja o morebitnem padcu krvnega tlaka kot vzroku za poškodbo zato izvedenec ortopedske stroke ni mogel podati. Ker tožena stranka ni ponudila prav nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče s stopnjo prepričanja ugotoviti drugačen vzrok, kraj oziroma način poškodovanja tožnika, ali pa vsaj vzbuditi dvom v verodostojnost izvedenih dokazov in na njihovi podlagi ugotovljenega kraja, vzroka in načina poškodovanja tožnika, pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje o kraju, času in načinu nastanka obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je tako v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno ugotovilo, da se je tožnik poškodoval dne 19. 5. 2015 v popoldanskem času v stanovanjski hiši zakoncev S., na naslovu ..., ko je padel po stopnicah, ki vodijo iz prvega nadstropja proti izhodu iz hiše in sicer se mu je med hojo odzadaj v noge zapletel (zaletel) pasji mladič pasme nemški ovčar.

15. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z nadaljnjimi zaključki sodišča prve stopnje v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožniku škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja Z. S., žene zavarovanca tožene stranke, ki je bila na dan škodnega dogodka skupaj s F. S. imetnica pasjega mladiča (nemškega ovčarja A.), starega dva meseca, ker je opustila dolžno varstvo in nadzorstvo nad psom in je zato prišlo do poškodovanja tožnika. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je Z. S. kot imetnica domače živali poskrbela za potrebno varstvo in nadzorstvo v času, ko je na svojem domu sprejela tožnika kot gosta. Če bi bila dovolj skrbna in bi poskrbela, da bi bil pes mladič, za katerega je vedela, da je razigran in igriv (torej je poznala njegovo naravo), omejen pri svojem gibanju in ne bi prosto, brez nadzora, tekal po stanovanjski hiši, do poškodovanja tožnika ne bi prišlo. Z. S. je mogoče očitati, da ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva od dobrega gospodarja in je tako ravnala v nasprotju s splošno prepovedjo povzročanja škode iz 10. člena OZ, ki določa, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Tudi pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi morala Z. S. pri skrbi za psa mladiča ravnati bolj previdno, omejiti njegovo gibanje, predvsem pa paziti, da ne bi s svojim nepredvidljivim gibanjem povzročil škodo tretjim osebam, torej se gibal nenadzorovano po stopnišču v času navzočnosti tretjih oseb, konkretno hoje tožnika po stopnicah navzdol v hiši, sploh glede na to, da se je pes pred tem nahajal v zgornjem nadstropju in ga tožnik pri hoji navzdol, čeprav je, kot to pravilno navaja pritožba, sicer vedel za psa in da se le-ta nahaja v zgornjem nadstropju stanovanjske hiše, ni mogel zaznati. Kot skrbna imetnica razigranega pasjega mladiča, bi se morala zavedati, da se utegne pes s svojim nenadzorovanim gibanjem po prostoru ob navzočnosti tretje osebe, ki hodi po stopnicah navzdol, zapoditi za njim, zato bi morala poskrbeti za ustrezno nadzorstvo, biti pri skrbi za psa bolj pozorna, ga v tem času zapreti oz. privezati, da bi s tem preprečila njegovo prosto nekontrolirano gibanje po prostoru in s tem bi preprečila poškodovanje tožnika.

16. Dvoma v pravilnost teh zaključkov sodišča prve stopnje tožena stranka ne more vzbuditi z izpostavljanjem dejstev, da je tožnik psa ob prihodu videl, da je vedel, da gre za mladiča, kateri je bil večinoma časa v istem prostoru kot tožnik in Z. S., pa jima med učenjem ni povzročal nikakršnih težav, saj vsa ta dejstva na ugotovitev obstoja odškodninske odgovornosti Z. S. in zaključkov o njenem protipravnem ravnanju, ki se kaže v opustitvi dolžnega varstva in nadzora nad domačo živaljo v smislu 2. odstavka 158. člena OZ, ne morejo vplivati v takšni meri, da bi bila lahko imetnica psa (zavarovanka tožene stranke) prosta svoje odškodninske odgovornosti.

17. Prav tako pravilnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje tožena stranka ne more izpodbiti niti s povsem pavšalnimi dokazno nepodprtimi pritožbenimi navedbami, da je bilo takratno varstvo in nadzor nad psom s strani imetnice psa povsem običajno, kot je to v podobnih primerih, ko gre za mlade hišne pse, saj te navedbe odražajo zgolj njeno osebno stališče glede običajne skrbnosti imetnikov psov, ki pa nima opore v izvedenih dokazih.

18. Glede na ugotovljeno odškodninsko odgovornost njene zavarovanke tožena stranka tako v pritožbi neutemeljeno vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, da je do škodnega dogodka oziroma do poškodbe tožnika prišlo izključno zaradi neprevidne hoje tožnika samega. Neutemeljeno pa sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, t.j. določila 171. člena OZ, v delu, v katerem je zaključilo, da tožniku ni mogoče pripisati niti delne krivde za nastali škodni dogodek in škodo. Pritožba niti ne izpodbija dokazno podprtih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bil tožnik pri hoji po stopnicah previden, da se mu ni mudilo, da je nosil primerno športno obutev, da se je držal za ograjo na desni strani stopnišča (A4-A5), vendar je zaradi nepredvidljivega ravnanja psa padel, da tožnik že petnajst let nima psa in tudi ni poznal narave psa zavarovanca tožene stranke, saj se je z njim prvič srečal na dan škodnega dogodka. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da tožnik ni bil previden, da hoji po stopnicah ni posvetil običajno potrebne pozornosti, da ni uporabljal ograje ob stopnišču, ki je bila v pomoč pri hoji po stopnišču in uporabniku omogočala še varnejše sestopanje. Glede na nepredvidljivo naravo pasjih mladičkov in naravo psa A., pa je povsem pravilno tudi še zaključilo, da je bil za tožnika škodni dogodek nepredvidljiv in nepričakovan. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje, ko je zaključilo, da je zaradi vsega predhodno navedenega škodni dogodek in posledično tudi škoda, ki jo je utrpel tožnik, nastala v izključni posledici opustitve potrebnega varstva in nadzorstva imetnika domače živali (zavarovanke tožene stranke), povsem pravilno uporabilo tudi materialno pravo, t.j. določilo 171. člena OZ, saj tožena stranka ni dokazala, da bi k nastanku škodnega dogodka oziroma škode prispeval tudi tožnik sam. Pravilnosti tega zaključka tožena stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na dejstvo, da je tožnik predhodno opazil psa na stopnišču in da bi zato moral biti vsaj povprečno pozoren nanj in na svojo hojo, saj v nadaljevanju pritožbe niti ne pojasni konkretizirano, kako bi lahko bil tožnik pri hoji po stopnicah še bolj previden, kot je bilo ugotovljeno v tem postopku.

Glede odločitve sodišča prve stopnje o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo:

19. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami2. 20. Tožena stranka je očitno spregledala, da je sodišče prve stopnje v prvem odstavku točke 23. obrazložitve izpodbijane sodbe najprej povzelo navedbe tožnika v tožbi glede obsega utrpele škode v obravnavanem škodnem dogodku in ta del obrazložitve tako ne predstavlja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, zato so neutemeljeni njeni očitki v pritožbi, ki jih utemeljuje tudi s sklicevanjem na izvedensko mnenje izvedenca ortopedske stroke, ki ga je sodišče prve stopnje delno povzelo že v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je med drugim poudarilo, da ga je v celoti sprejelo in upoštevalo pri svoji odločitvi v tej zadevi, v preostalem delu pa v zvezi z obsegom nepremoženjske škode iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem še v drugem odstavku te točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da je sodišče prve stopnje v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno in brez objektivnih dokazil ugotovilo, da je tožnikovo zdravljenje trajalo do 19. 2. 2018, ko je opravil zadnjo kontrolo pri osebni zdravnici, da je bil v tem času (t.j. času zdravljenja) zaradi omejene gibljivosti desne roke odvisen od tuje pomoči pri opravljanju vsakodnevnih opravil, opravljanju osebne higiene idr., da naj bi tudi zanj "prisilno mirovanje v času zdravljenja predstavljalo veliko neugodnost".

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem:

21. V zvezi z odmero odškodnine za to obliko nepremoženjske škode tožena stranka ugotovljenega dejanskega stanja konkretizirano ne izpodbija, temveč sodišču prve stopnje v tem delu očita zgolj zmotno uporabo materialnega prava t.j. določil 179. in 182. člena OZ, ker naj bi po njenem mnenju odškodnino za to obliko nepremoženjske škode odmerilo previsoko. Ti očitki tožene stranke pa so glede na pravno relevantne dejanske zaključke sodišča prve stopnje o obsegu škode neutemeljeni.

22. Dokazno podprte so ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel zlom desne ključnice in tretjega rebra desno ter udarnino desnega črevničnega grebena, da je bila zaradi poškodbe ključnice potrebna operacija, da zlom rebra posebnega zdravljenja, razen zdravil proti bolečinam, ni potreboval, nobenega zdravljenja pa ni potrebovala niti udarnina črevničnega grebena, da je tožnikovo primarno zdravljenje trajalo od 19. 5. 2015 do 14. 7. 2015, ko je zaključil fizikalno terapijo, da po tem datumu ni nobenega izvida, ki bi govoril za nadaljnjo zdravljenje, da je sekundarno zdravljenje trajalo od 5. 2. 2018 do 19. 2. 2018, ko je zadnji zapis osebnega zdravnika po odstranitvi materiala iz kosti, da je tožnik hude fizične bolečine trpel prve štiri dni po poškodbi zaradi zloma ključnice, ki je bil operiran, kar je zelo boleče, dodatno pa je bil tudi zlom rebra zelo boleč in bolečine se pojavljajo pri vsakem vdihu in izdihu, da je hude fizične bolečine en dan trpel tudi ob odstranitvi materiala iz kosti, da je srednje hude fizične bolečine tožnik trpel kakšne tri tedne po prvi operaciji (po izzvenevanju hudih fizičnih bolečin), ko ga je bolel še predel zlomljenega rebra in še teden dni po operaciji odstranitve materiala iz kosti, v tem času se je težko gibal z ramenom, vsak gib je sprožil bolečine, ki pa niso več presegale stopnje srednje hudih fizičnih bolečin, nadalje je trpel še lahke fizične bolečine, ki so bile prisotne v skupnem trajanju tri do štiri tedne po izzvenevanju srednje hudih bolečin, po tem času pa so tudi lahke fizične bolečine postopoma v celoti popustile, v bodoče pa bolečin zaradi opisanih poškodb ni mogoče pričakovati. Sodišče prve stopnje je nadalje dokazno podprto še ugotovilo, da je tožnik tekom zdravljenja utrpel še vrsto neugodnosti in sicer: boleč klinični pregled, ki mu je bil večkrat izpostavljen, tegobe slikovne diagnostike in jemanja različnih zdravil, šest dni je bil hospitaliziran, kar pomeni bivanje v nevajenem okolju s svojevrstnim življenjskim ritmom, v tem času je bil dvakrat operiran (operacija je za človeka stresno doživetje), opravljal je fizikalno terapijo, kar je povezano z neprijetnim in zamudnim zadrževanjem v zdravstvenih ustanovah. Zaradi vseh teh neugodnosti pa je tožnik dokazno podprto doživljal tudi psihične bolečine in sicer: v času hospitalizacije je na dan operacij doživljal srednje hude psihične bolečine (dva dni), ostale štiri dni hospitalizacije je trpel stalne lahke psihične bolečine, saj se v kratkem času na bolnišnično okolje ni mogel navaditi, ves ostali čas zdravljenja pa je doživljal občasne lahke psihične bolečine, ki so povezane z ambulantnimi ukrepi zdravljenja.

23. Ob tako ugotovljenih telesnih poškodbah, ob tako ugotovljenem trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel, upoštevaje pri tem dejstvo, da je tožnik utrpel kar dva zloma pomembnih delov telesa, ter upoštevaje vse neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, zaradi katerih je tožnik začasno trpel tudi dokaj intenzivne psihične bolečine in starost tožnika (26 let ob škodnem dogodku), je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava 179. in 182. člena OZ povsem pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do pravične denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v višini 5.500,00 EUR. Zavzemanje pritožbe tožene stranke za znižanje prisojene denarne odškodnine v ugotovljenih dejstvih sodišča prve stopnje tako nima podlage.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova prestanega strahu:

24. Tudi v zvezi z odmero odškodnine za to obliko nepremoženjske škode tožena stranka uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ugotovljenega dejanskega stanja pa ne izpodbija.

25. Sodišče prve stopnje je dokazno podprto, kar tudi ni izpodbijano, ugotovilo, da je primarni strah tožnik doživljal ob samem padcu v obliki nenadne srednje hude prestrašenosti, ki pa se je že v prvi minuti umirila, da tudi poškodbe na zunaj niso bile takšne narave, da bi pogojevale višjo stopnjo primarnega strahu, da je sekundarni strah bil pri tožniku prisoten štiri do pet dni po poškodbi v srednje hudi obliki, ko je moral biti operiran in ni mogel vedeti kako se bo zdravljenje končalo, da je sekundarni strah srednje stopnje bil prisoten tudi na dan operacije odstranitve materiala iz kosti, ko prav tako ni mogel vedeti ali bo prišlo do kakšnih posledic, sekundarni strah lažje stopnje pa je bil najprej prisoten kakšen mesec dni po poškodbi, ko se je stanje že umirilo in še kakšen teden dni po odstranitvi materiala iz kosti, ko je še imel težave. Upoštevaje intenziteto in trajanje primarnega in sekundarnega strahu, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava 179. člena OZ povsem pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do pravične denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v višini 800,00 EUR. Zavzemanje pritožbe tožene stranke za znižanje prisojene denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode pa nima podlage v ugotovljenih dejstvih sodišča prve stopnje.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti:

26. Protispisna in iz tega razloga tudi neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da po mnenju izvedenca ortopedske stroke ugotovljene spremembe na telesu tožnika ne vzbujajo tolikšne pozornosti, da bi ta utegnila porušiti njegovo psihično ravnovesje in da zato tožnik ni in ne more duševno trpeti. Izvedenec ortopedske stroke namreč v svojem pisnem izvedenskem mnenju česa takega ni zaključil. V zvezi s spremembami na telesu tožnika je namreč v točki 16.) pisnega izvedenskega mnenja, kar je korektno v 2. odstavku točke 26. izpodbijane sodbe povzelo tudi sodišče prve stopnje, pojasnil, da je pri tožniku vidna pooperativna brazgotina v predelu desne ključnice, da lahko le-ta pride do izraza pri nošenju poletnih oblek, ki razkrivajo ramena, da lahko opisani kozmetski defekt sproži pri ljudeh zanimanje in s tem neprijetne občutke pri tožniku, da pa ne gre za tako očitno brazgotino, ki bi vedno sprožala neprijetno zanimanje, temveč je zanimanje okolice lahko občasno, kar tožniku občasno lahko povzroči neprijetne občutke lažje oblike. Tudi neprijetni občutki lažje oblike predstavljajo določeno, sicer manj intenzivno, stopnjo psihičnih bolečin, zato je sodišče prve stopnje, upoštevaje pri tem tudi izpoved tožnika, ki je duševno trpljenje zaradi omenjene brazgotine prav tako potrdil, in upoštevaje ugotovitev, da je ta pooperativna brazgotina velika 16,5 cm x 8 mm, bolj blede barve in v nivoju kože, povsem pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določili 179. in 182. člena OZ, ko je zaključilo, da gre v tem konkretnem primeru za pravno priznano škodo, za katero je tožnik3 upravičen do pravične denarne odškodnine v višini 500,00 EUR.

27. Odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 6.800,00 EUR tako, upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, predstavlja nekaj manj kot 6 povprečnih mesečnih neto plač, kar pa je povsem primerljivo z odškodninami za podobne škode, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnika4. 28. Ob pravilni uporabi materialnega prava in ob upoštevanju pritožbeno neizpodbijane ugotovitve, da je odškodnino potrebno zmanjšati za z zavarovalno pogodbo med toženo stranko in njenim zavarovancem dogovorjeno odbitno franšizo v višini 200,00 EUR, je tako sodišče prve stopnje povsem pravilno razsodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 6.600,00 EUR.

29. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo skupaj v višini 6.600,00 EUR, v skladu s 1. odstavkom 378. člena OZ v zvezi z 299. členom OZ pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine od dne 4. 7. 2018 dalje do plačila, pri čemer začetek teka zakonskih zamudnih obresti pritožbeno ni izpodbijan.

Glede stroškovne odločitve:

30. Tožena stranka stroškovne odločitve ne izpodbija vsebinsko, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo. Ker glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari s pritožbo ni uspela, je posledično neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje v točki III. izreka izpodbijane sodbe.

31. Pritožba tožene stranke se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanih delih potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

32. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora svoje stroške pritožbenega postopka nositi sama, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa mora tožniku povrniti vse njegove potrebne pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tožene stranke. Pritožbeno sodišče mu je ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta na pritožbeni stopnji (6.600,00 EUR) priznalo naslednje stroške odgovora na pritožbo: 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Tarifni številki 21/1 OT, 10 točk za 2% materialnih stroškov po 3. odstavku 11. člena OT in 67,32 EUR za stroške plačila DDV po 2. odstavku 12. člena OT, tako da skupaj znašajo potrebni pritožbeni stroški tožnika za odgovor na pritožbo tožene stranke, upoštevaje vrednost točke po OT v času odmere stroškov 0,60 EUR, 373,32 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka.

1 Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 636/2008, II Ips 156/2011, II Ips 131/2013, II Ips 312/2013 in druge. 3 ….. ki je bil v času škodnega dogodka star le 26 let ....... 4 Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 74/94 in II Ips 562/2008.