Jedro

Gibanje po terenu in zavzemanje ležečega položaja čeprav v polni bojni opremi ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega in pri katerem bi se udeleženci take aktivnosti srečevali z nevarnostmi, ki presegajo tiste, ki spremljajo vsakodnevna oziroma običajna opravila. Vendar je bil konkreten primer specifičen. Vojaki so morali v čim krajšem času zavzeti kritje oziroma ležeči položaj na grbinastem terenu, na katerem je bilo po tleh od kamenja do velikih skal, ki jih zaradi poraščenosti z visoko travo ni bilo mogoče opaziti. Ker je moral tožnik vajo izvajati v takšnih okoliščinah povečane nevarnosti, pa je treba vajo šteti za nevarno dejavnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 11.727,50 EUR (prej 2.810.377,32 SIT) z obrestmi ter da mu mora povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo pravni standard nevarne dejavnosti. Vojaki so podvrženi posebnemu permanentnemu usposabljanju, zaradi česar so bolj spretni in vzdržljivi od povprečnih občanov. Zato je zgrešeno stališče, da je gibanje vojakov, z istočasnim zavzemanjem ležečih položajev na ukaz, nevarna aktivnost (saj gre za najbolj osnovno vojaško vajo). Vojaki so morali samo pozorno spremljati okolico in površino terena, po katerem so se gibali, pri čemer pri vaji niso uporabljali strelnega orožja, podobno vajo pa so izvajali že desetič, kar pomeni, da je za tožnika pomenila le rutinsko gibanje. Tožnik bi vajo lahko izvajal tudi tako, da bi ob ukazu (sprva) zavzel klečečo držo, iz katere bi se nato spustil v ležečo držo. Če bi tožnik med gibanjem ves čas opazoval podlago, po kateri se je premikal (to je bila njegova temeljna in edina zadolžitev), bi se poškodbi lahko brez težav izognil. Vaja se je izvajala na suhem terenu, ki je bil tožniku dobro poznan. Poudarja, da je tožniku nastala škoda izključno zaradi lastne nepazljivosti in malomarnega ravnanja. Ugotovitev sodišča, da je tožnik stegnil desno nogo naprej, z levim komolcem pa se je ujel na tla, pri čemer je držal puško z obema rokama, je praktično neizvedljiva. Tožnik bi moral eno nogo pokrčiti do počepa ter nato poiskati primerno oporo za roke in telo spustiti na tla. Tega pa očitno ni napravil, zaradi česar ni ravnal z ustrezno skrbnostjo. Gibanje po grbinastem terenu, čeprav je porasel s travo, je pri zavzemanju položajev mogoče nadzorovati. V kolikor tožnik ni izključno odgovoren za svojo poškodbo, pa je nedvomno podana njegova pretežna odgovornost. Sklicuje se tudi na odločitev pritožbenega sodišča. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da ni mogoče upoštevati na načelni ravni uveljavljan očitek bistvene kršitve določb postopka. Toženka se je namreč na ta revizijski razlog sklicevala le na splošno v uvodu svoje vloge, v nadaljevanju pa očitka ni ne konkretizirala ne obrazložila, zato ga sodišče ni moglo preizkusiti.

7. Pojem nevarna dejavnost je pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem posameznem primeru vsebinsko pojasniti. Tako je po sodni praksi nevarna dejavnost takšna, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu povečano nevarnost nastanka škode za okolico, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

8. Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno ne le tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri taki dejavnosti večja (hkrati pa je pričakovati, da škoda ne bo majhna), marveč tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo).

9. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se je tožnik poškodoval pri izvajanju vojaške vaje taktičnih postopkov vojaka na bojišču v času služenja vojaškega roka. Vaja je potekala tako, da so vojaki v polni bojni opremi na ukaz napredovali proti navideznemu sovražniku in v trenutku, ko so zaslišali strel, so morali zavzeti najbližje kritje. Teren, po katerem so se premikali, je bil zelo grbinast, po tleh je bilo od kamenja do velikih skal, ki so včasih samo v enem delu gledale iz zemlje, vse pa je bilo poraščeno z do 50 cm visoko travo. Zaradi zapovedanega hitrega zavzemanja kritja in zaradi kamnitega terena, ki zaradi poraščenosti z visoko travo ni bil opazen, se je tožnik poškodoval, ko je ob zavzemanju ležečega položaja za streljanje s kolenom udaril v skalo.

10. Opisana vaja sama po sebi (gibanje po terenu in zavzemanje ležečega položaja, čeprav v polni bojni opremi) ne predstavlja tveganja, ki bi bilo večje od običajnega in pri katerem bi se udeleženci take aktivnosti srečevali z nevarnostmi, ki presegajo tiste, ki spremljajo vsakodnevna oziroma običajna opravila. Vendar je bil konkreten primer specifičen. Vojaki so morali v čim krajšem času zavzeti kritje oziroma ležeči položaj na grbinastem terenu, na katerem je bilo po tleh od kamenja do velikih skal, ki jih zaradi poraščenosti z visoko travo ni bilo mogoče opaziti. Ker je moral tožnik vajo izvajati v takšnih okoliščinah povečane nevarnosti, imata sodišči prve in druge stopnje prav, da je treba vajo šteti za nevarno dejavnost. Podobno odločitev je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevah II Ips 50/2003(1) in II Ips 56/2007(2). Za odločitev pa je pomembno tudi, da tožnik ni bil poklicni vojak, temveč se je poškodoval na služenju vojaškega roka. To okoliščino je kot subjektivno merilo za opredelitev nevarne dejavnosti Vrhovno sodišče upoštevalo v številnih svojih odločitvah(3).

11. Pravilen je tudi zaključek, da tožniku ni mogoče očitati prispevka k nastanku škode. Vajo je namreč izvajal po navodilih nadrejenega in z vso skrbnostjo, saj je v trenutku, ko je zaslišal strel, pogledal, kam bo zalegel in podlago ocenil za ustrezno.

12. Toženka je zato odgovorna tožniku za nastalo škodo po načelu objektivne odgovornosti (drugi odstavek 131. člena, 149. in 150. člen OZ), te odgovornosti pa se po 153. členu OZ ni uspela razbremeniti.

13. V okviru presoje uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti revizijsko sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ustreza merilom iz 179. člena OZ.

14. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče toženkino revizijo na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Kot nevarno dejavnost je opredelilo plazenje vojaka v polni vojni opremi v gozdu in po skalnatem terenu, pri čemer posameznih skal z ostrimi robovi zaradi prekritosti z listjem ni bilo mogoče opaziti.

Op. št. (2): Kot nevarno dejavnost je opredelilo hitro tekanje in plazenje po terenu, na katerem so bile kotanje, ki jih zaradi poraščenosti s travo ni bilo mogoče opaziti.

Op. št. (3): Primerjaj npr. zadevi II Ips 50/2003 in II Ips 844/2005.