Jedro

Ker je bil tožnik "aktivni družbenik" družbe, izbrisane po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij, je odgovoren za plačilo njenega carinskega dolga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 9. 2005, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Carinskega urada K. 20. 3. 2003. Z navedenim sklepom je bil zoper tožnika uveden postopek prisilne izterjave carinskega dolga (v znesku 2,501.560,80 SIT z zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2002 dalje) ter stroškov prisilne izterjave (v višini 1.000,00 SIT), in sicer z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na svojih bančnih računih. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil carinski dolg, ki je bil sprva naložen družbi A. d.o.o., pravilno naložen v plačilo tožniku, ker je ta v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij - ZFPPod odgovoren za dolgove izbrisane družbe.

2. V laični reviziji, prej pritožbi, tožnik podaja številne navedbe, ki se ne nanašajo na vsebino zadeve, poleg tega pa zatrjuje, da carinskega dolga ni bilo, saj je bil za uvoženih 50 ton sladkorja izvožen "šleper" sadnega sirupa. Sladkor ni bil razknjižen na carini v M.S. zaradi birokratske podlosti in zlobe. Zahteva izplačilo odškodnine (1 milijon evrov do konca leta 2006 oziroma 3 milijone evrov po tem datumu) za vso škodo, ki mu je bila povzročena s škodljivimi postopki proti njemu in njegovi nekdanji družbi.

3. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 6. Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

7. Glede na to, da tožnik v pritožbi določno ne uveljavlja kršitev, ki jih je dopustno uveljavljati v reviziji, je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem kršitev ni našlo. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bila družba A. d.o.o., ki ji je bil predmetni carinski dolg prvotno naložen v plačila, izbrisana iz razloga po drugem odstavku 25. člena ZFPPod (ker neprekinjeno v obdobju 12 mesecev ni opravljala izplačil preko računa pri organizaciji, ki je zanjo kot gospodarsko družbo opravljala posle plačilnega prometa). Družbeniki izbrisanih družb za dolgove izbrisanih družb odgovarjajo v skladu s 27. členom ZFPPod v povezavi s 394. členom Zakona o gospodarskih družbah. Ker je bil tožnik eden izmed dveh ustanoviteljev izbrisane družbe, v kateri je imel 50 odstotni vložek, bil pa je tudi njej direktor s pooblastilom za zastopanje in predstavljanje družbe v notranjem in zunanjetrgovinskem prometu brez omejitev, ga je tudi po presoji Vrhovnega sodišča treba šteti za "aktivnega družbenika" v smislu odločbe Ustavnega sodišče U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002. Njegova odgovornost za dolgove izbrisane družbe je tako podana.

8. V okviru preizkusa pravilnosti uporabe materialnega prava mora sodišče paziti tudi na morebitno zastaranje pravice do izterjave carinskega dolga. V obravnavanem primeru je bil carinski postopek začet po Carinskem zakonu iz leta 1976. Ta je v 59. členu (uradnega prečiščenega besedila iz leta 1990) določal petletni relativni in desetletni absolutni rok za zastaranje pravice do izterjave carine. Po podatkih spisa je bil tek relativnega zastaralnega roka večkrat prekinjen, absolutno zastaranje pa je nastopilo 10. 11. 2004 (carinski dolg je nastal dne 10. 11. 1994, to je eno leto po vložitvi UCD, št. 4376 z dne 10. 11. 1993). Prvostopenjski sklep o prisilni izterjavi carinskega dolga z dne 20. 3. 2003 je bil torej izdan v času, ko zastaranje še ni nastopilo, to pa je v obravnavanem primeru tudi odločilno. Po zastaranju pravice do izterjave dolga mora pristojni organ po prvem odstavku 47. člena Zakonu o davčnem postopku - ZDavP (Ur. l. RS, št. 18/96 in nasl.) - po katerem je bil začet postopek prisilne izterjave - s sklepom ustaviti postopek prisilne izterjave po uradni dolžnosti. Ali je do ustavitve postopka dejansko prišlo, pa ni stvar obravnavanega postopka.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.