Jedro

Stranka v postopku odobritve pokojninskega načrta obveznega poklicnega zavarovanja je po določbah ZPIZ-2 le upravljavec sklada, to je Kapitalska družba. V postopku odobritve pokojninskega načrta pa se tudi ne odloča o kakšni osebni koristi tožeče stranke. Zato ta tudi nima položaja stranskega udeleženca v smislu 43. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla predlog tožeče stranke za obnovo postopka končanega z odločbo št. 1032-5/2013-6 z dne 28. 11. 2013 o odobritvi pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja z dne 26. 11. 2013. V obrazložitvi navaja, da je predlagatelj obnovo postopka utemeljeval na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na podlagi katerega ima kot stranski udeleženec pravico udeleževati se postopka, saj je zastopnik javnega interesa pripadnikov Slovenske vojske oz. je njen pripadnik, ki je vložil zahtevek za izplačilo enkratne odkupne vrednosti na podlagi 206. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Tožena stranka je navedeni predlog zavrgla, ker ga je podala neupravičena oseba in ker niso verjetno izkazane okoliščine, na katere se predlog za obnovo opira. V skladu z ZPIZ-2 je edini predlagatelj zahteve za odobritev pokojninskega načrta upravljavec pokojninskega sklada, to je Kapitalska družba, ki je tudi edina stranka postopka. Predlagatelj obnove tudi ni izkazal obstoja pravne koristi oz. pravnega interesa, da bi lahko sodeloval v postopku kot stranski udeleženec. Ta je namreč le oseba, ki izkaže svoj pravni interes. Prav tako ni verjetno izkazal okoliščine, na katero opira predlog, saj je Državni zbor dne 12. 6. 2014 sprejel avtentično razlago petega odstavka 206. člena ZPIZ-2, ki določa pogoje za izplačilo sredstev v enkratnem znesku.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da prvotožnik izkazuje svoj pravni interes z dejstvom, da je reprezentativni sindikat, v katerem je včlanjenih približno 289 pripadnikov, ki so na Kapitalsko družbo vložili zahtevek za enkratno izplačilo sredstev, ki pa jim je bil zavrnjen. Drugotožnik je pripadnik Slovenske vojske in je tudi vložil zahtevek za izplačilo po ZPIZ-2 ter se o tem vodi spor na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani. Pravico do enkratnega izplačila sredstev določa 206. člen ZPIZ-2. Pri tem določa le dva pogoja za uveljavitev navedene pravice, med tem ko pokojninski načrt določa dodatni pogoj, in sicer prenehanje delovnega razmerja. Postavitev dodatnega pogoja predstavlja nedopusten poseg v že pridobljene pravice, saj nižji akt ne more omejevati že pridobljenih pravic po določbah ZPIZ-2. Po določbi 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. To pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, to je na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Oba tožnika sta izkazala svoj pravni interes, in sicer je prvi tožnik reprezentativni sindikat, katerega člani so vložili zahtevke za enkratno izplačilo vplačanih sredstev, ki pa so bili zavrnjeni. Enak interes ima tudi drugi tožnik, ki je zavarovanec in tudi v individualnem delovnem sporu vtožuje izplačilo enkratnega zneska. Pravna korist tožnikov je premoženjska korist do izplačila privarčevanih sredstev, katera jim je onemogočena z odločbo o potrditvi pokojninskega načrta. Z izpodbijanim sklepom je tudi kršeno načelo zakonitosti iz 6. člena ZUP ter načelo varstva koristi iz 7. člena ZUP. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter ugodi predlogu za obnovo postopka. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v postopku preverja le skladnost pokojninskega načrta z veljavno zakonodajo, ne ureja pa medsebojnih odnosov med zavarovanci in izvajalcem pokojninskega načrta. Zato je tudi edini predlagatelj zahteve za odobritev pokojninskega načrta upravljavec pokojninskega sklada, ki je Kapitalska družba, iz česar sledi, da je lahko stranka postopka le Kapitalska družba, ne pa tudi zavarovanec ali delodajalec. Tožena stranka tudi ne more zavrniti odobritve pokojninskega načrta, če je v skladu z veljavno zakonodajo, zato ne drži, da bi lahko tožeča stranka vplivala na odobritev ali zavrnitev predloga pokojninskega načrta. Tako tožeča stranka ne izkazuje obstoja pravne koristi, da bi lahko sodelovala v postopku kot stranski udeleženec. Predlaga zavrženje tožbe.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi še pojasnjuje, da lahko v postopku sodeluje kot stranka (člen 42. ZUP) ali stranski udeleženec (43. člen ZUP) tisti, ki je prizadet v njegovih pravicah ali pravnih koristih. Stranski udeleženec tako nastopa v tujem upravnem sporu zaradi varovanja svojih pravnih koristi. Tožnik A.A. je zaradi zavrnitve zahtevka prikrajšan za približno 30.000,00 EUR, med tem ko so člani SVS skupno prikrajšani za okoli 5,780.000,00 EUR. Tožeča stranka tudi ugovarja, da je v postopku prišlo do kršitev ustavnih pravic iz 2. člena Ustave RS, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Prav tako ji je bil kršen 14. člen Ustave, ki določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ter da so vsi pred zakonom enaki. Prišlo je tudi do kršitve načela usklajenosti pravnih aktov oz. 155. člena Ustave, ki govori, da morajo biti podzakonski predpisi v skladu z Ustavo in z zakonom.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali je bila tožeča stranka upravičena kot stranski udeleženec sodelovati v postopku izdaje odločbe tožene stranke št. 1032-5/2013-6 z dne 28. 11. 2013 o odobritvi pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja z dne 26. 11. 2013. Po določbi 9. točke 260. člena ZUP lahko predlaga obnovo postopka le subjekt, ki izkaže, da vstopa v postopek zaradi svojih pravnih koristi, to je zaradi varstva svojih osebnih koristi, ki jih stranki priznava zakon ali drug predpis. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pri tem zato dejanski interes, brez opore v pravnem predpisu, ne zadošča, saj gre za korist, ki temelji na materialnem predpisu. Ta pa je tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist oz. interes v upravni zadevi, o kateri se odloča z upravno odločbo. Le tak pravni interes je pravno relevanten za to, da se prizna status stranskega udeleženca v upravnem postopku, kar je v obravnavanem primeru odobritev sprememb pokojninskega načrta.

Sodišče je v zadevi II U 282/2014, ki se nanaša na iste stranke, kot so v tem upravnem sporu, kakor tudi na enak predmet, to je odobritev sprememb pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, že zavzelo stališče, da je stranka v postopku odobritve pokojninskega načrta obveznega poklicnega zavarovanja po določbah ZPIZ-2 le upravljavec sklada, to je Kapitalska družba. V postopku odobritve pokojninskega načrta pa se tudi ne odloča o kakšni osebni koristi tožeče stranke, zato tudi nima položaja stranskega udeleženca v smislu 43. člena ZUP, kot je pravilno odločila tožena stranka v izpodbijanem sklepu.

Tožeča stranka kot svojo pravno korist navaja pravico do enkratnega izplačila sredstev na podlagi 206. člena ZPIZ-2. Vendar pa predmet tega postopka ni odločanje o navedeni pravici, temveč se postopek nanaša na odobritev pokojninskega načrta, ki ga specialno ureja ZPIZ-2. Po določbah ZPIZ-2 obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje predstavlja zbiranje prispevkov delodajalcev, da bi se iz zbranih sredstev zagotovile pravice do poklicne pokojnine, oz. druge pravice, ki bi jih, poleg pravic iz obveznega zavarovanja, uživali zavarovanci, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela in zavarovanci, ki opravljajo dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati. Za navedeni namen so delodajalci, za katere velja obvezna sklenitev dodatnega zavarovanja, dolžni skleniti s Kapitalsko družbo, ki je upravljavka sklada, pogodbo o financiranju pokojninskega načrta. Le na podlagi te pogodbe pa so zavarovanci upravičeni do uveljavljanja pravic iz pokojninskega sklada v obsegu določenem v pokojninskem načrtu. To pa ni stvar upravnega postopka, temveč pogodbenega razmerja o vključitvi v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje. Iz tožbenih navedb pa tudi izhaja, da drugotožnik in člani prvotožeče stranke navedeno pravico že uveljavljajo v individualnem delovnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem, ki je edino stvarno pristojno za odločanje o njihovem zahtevku za enkratno izplačilo sredstev. V navedenem postopku pa lahko tudi izpodbijajo zakonitost pravne podlage, ki ureja navedeno pravico.

Ugovorov, ki jih je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2015 sodišče ni obravnavalo, saj so bili vloženi prepozno. Rok za vložitev tožbe v upravnem sporu je procesni in prekluzivni rok, s pretekom prekluzivnega roka, ki velja za vložitev tožbe, namreč tožnik izgubi tudi pravico do nadaljnjih tožbenih navedb oz. do dopolnjevanja in spreminjanja tožbenega zahtevka.

Ker je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.