Jedro

Sodišče prve stopnje je obdolženčevo priznanje sprejelo, ker je presodilo, da je razumel naravo in posledice danega priznanja, ki je bilo jasno, popolno, prostovoljno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Iz razlogov izpodbijane sodbe glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku izhaja, da je sodišče prve stopnje premoženjskopravnemu zahtevku ugodilo le v delu, ki se nanaša na v obtožnem predlogu navedeni znesek 100,00 EUR iz naslova odtujenega goriva, ne pa tudi za preostalo škodo v višini 1.200,00 EUR, čeprav je navedena v opisu kaznivega dejanja. Oškodovanca je v tem delu napotilo na pravdo, s pojasnilom, da se je sodišču postavil dvom v verodostojnost navedb glede količine odtujenega goriva in ostale škode, ki jo je povzročil obdolženec. Pritožbeno sodišče je glede na to, da je izrek prvostopenjske sodbe zaradi izpostavljenih nepravilnosti v nasprotju z razlogi sodbe, presodilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe. Vrednost oškodovane stvari sicer ni znak kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, je pa ugotavljanje višine pomembno za oceno teže kaznivega dejanja in posledično izbire in odmere kazenske sankcije kot tudi za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Kočevju spoznalo obdolženega A. A. za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je po prvem odstavku 220. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje pa po drugem v zvezi s prvim odstavkom (pravilno po drugem odstavku) 204. člena KZ-1 kazen dva meseca zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen pet mesecev zapora. Odločilo je, da se pogojni obsodbi, izrečeni s sodbama Okrajnega sodišča v Kočevju I K 19499/2019 z dne 21. 6. 2019, ki je postala pravnomočna istega dne, in II K 62867/2019 z dne 26. 11. 2019, ki je postala pravnomočna 21. 12. 2019, ne prekličeta. Odločilo je, da je obdolženec dolžan oškodovani družbi B. d.o.o. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 100,00 EUR, s preostalim premoženjskopravnim zahtevkom je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je pod točko IV izreka obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil državni tožilec iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženemu za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1 določi kazen šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 določi kazen dva meseca zapora in nato izreče enotno kazen sedem mesecev zapora. Ob ugoditvi premoženjskopravnemu zahtevku družbe B., d.o.o., naj v breme obdolženca naloži tudi plačilo dela priglašenega premoženjskopravnega zahtevka v skupni višini 1.300,00 EUR, s preostankom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka naj oškodovano družbo napoti na pot pravde.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pritrjuje utemeljenim očitkom pritožnika, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po sprejetem priznanju krivde spoznalo obdolženca za krivega poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, s čimer je oškodoval družbo B. d.o.o. za skupno 1.300,00 EUR. Oškodovani družbi je priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 100,00 EUR, s preostalim premoženjskopravnim zahtevkom je oškodovanca napotilo na pravdo. Sodišče prve stopnje je uvodoma pojasnilo, da je obtoženi priznal krivdo za obe kaznivi dejanji, da je sodnik obdolženčevo priznanje sprejel, ker je presodil, da je razumel naravo in posledice danega priznanja, ki je bilo jasno, popolno, prostovoljno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Svojo odločitev glede premoženjskopravnega zahtevka je pojasnilo v točki 14 obrazložitve. Iz razlogov izpodbijane sodbe v tem delu izhaja, da je sodišče prve stopnje premoženjskopravnemu zahtevku ugodilo le v delu, ki se nanaša na v obtožnem predlogu navedeni znesek 100,00 EUR povzročene škode iz naslova odtujenega goriva. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju obrazložilo, da je v pisno priglašenem premoženjskopravnem zahtevku zgolj pavšalno navedeno, da je bilo odtujenih 200 litrov goriva, pri čemer oškodovanec višine škode ne more utemeljiti s člankom o ceni goriva v letu 2019. Iz razlogov izpodbijane sodbe v nadaljevanju izhaja, da je oškodovanec uveljavljal obresti za odtujeno gorivo od 25. 8. 2019 dalje, torej več kot leto dni pred storitvijo kaznivega dejanja, s čimer se je sodišču postavil dvom v verodostojnost ostalih navedb glede količine odtujenega goriva. Prav tako sodišče prve stopnje ni sledilo preostanku premoženjskopravnega zahtevka, ker računi, s katerimi je oškodovanec utemeljeval višino škode datirajo v obdobje pred izvršitvijo kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je obdolženi s svojim ravnanjem oškodovancu povzročil škodo v višini 1.300,00 EUR, obenem pa v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo, da oškodovanec škode v višini več kot 100,00 EUR ni izkazal. 6. Pritožbeno sodišče je glede na to, da je izrek prvostopenjske sodbe zaradi izpostavljenih nepravilnosti v nasprotju z razlogi sodbe, presodilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe. Vrednost oškodovane stvari sicer ni znak kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, je pa ugotavljanje višine pomembno za oceno teže kaznivega dejanja in posledično izbire in odmere kazenske sankcije kot tudi za odločanje o premoženjskopravnem zahtevku.

7. Glede na odločitev, ki jo je sprejelo, se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, saj so v posledici sprejete odločitve postale brezpredmetne.

8. V novem sojenju, ki se vrača v fazo po vročitvi obtožnega predloga, bo moralo sodišče z zaslišanjem predstavnikov oškodovane družbe ali na drug ustrezen način ugotoviti vrednost odtujenega goriva kot tudi vrednost poškodovanega delovnega stroja ter nato znova odločiti o utemeljenosti očitkov obtožnega predloga, o obdolženčevi krivdi, kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca ter o stroških postopka ter v zvezi s tem navesti prepričljive razloge.