Jedro

Ni sporno, da je Okrožno sodišče v Kopru s sodbo I K 22399/2019 z dne 3. 9. 2019 izreklo tožniku med drugim tudi sankcijo izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas 2 let. Ker so s tem nastopile okoliščine za izdajo odločbe o prenehanju dovoljenja za stalno prebivanje iz 3. alineje tretjega odstavka 57. člena Ztuj-2, je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

V tem primeru sta upravni organ in posledično upravno sodišče v upravnem sporu vezana na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da tožniku preneha dovoljenje za stalno prebivanje, izdano dne 24. 4. 2017, z veljavnostjo do 24. 4. 2027, z dokončnostjo te odločbe.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je bila Policijska uprava Novo mesto s strani Ministrstva za pravosodje obveščena, da bo tožnik 3. 11. 2020 odpuščen s prestajanja kazni zapora. Priložena je pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 22399/2019 z dne 3. 9. 2019. Iz sodbe je razvidno, da je bila tožniku izrečena kazen 1 leta in 6 mesecev zapora ter stranska kazen izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas 2 let. 3. Pri svoji odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na določilo tretjega odstavka 57. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki določa, da dovoljenje za stalno prebivanje med drugim preneha, če je tujcu v Republiki Sloveniji izrečena pravnomočna stranska kazen ali stranska sankcija izgona tujca iz države. Glede na to, da je iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru I K 22399/2019 z dne 3. 9. 2019 razvidno, da je bila tožniku izrečena stranska sankcija izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas 2 let, je prvostopenjski organ odločil, da mu preneha dovoljenje za stalno prebivanje. Prvostopenjski organ je odločil po skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker so vsa dejstva, ki so pomembna za izdajo odločbe, razvidna iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 22399/2019 z dne 3. 9. 2019. Zaslišanje stranke v tem postopku ni potrebno, saj njene navedbe ne bi spremenile odločitve prvostopenjskega organa.

4. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožno zavrnil. 5. Tožnik v tožbi in njeni dopolnitvi navaja, da bi rad ostal v Sloveniji in se zaposlil. Bil je obsojen na Okrožnem sodišču v Kopru in je dobil leto in pol zapora, teža kaznivega dejanja pa po njegovem ni taka, da bi mu moral biti izrečen izgon tujca iz države in da bi izgubil stalno prebivanje. Tudi državni tožilec v postopku ni predlagal izreka izgona tujca iz države. Meni tudi, da ga v kazenskem postopku odvetnik ni dobro zastopal. Poleg tega bi moral prvostopenjski organ tožnika prej zaslišati, preden je odločil, tako pa je bil kršena njegova pravica do izjave. Tožnik predlaga, naj se ga na glavni obravnavi zasliši ter da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v nov postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je obrazložila, zakaj je prvostopenjski organ pravilno odločil, da tožniku preneha dovoljenje za stalno prebivanje in na kateri pravni podlagi je bila taka odločitev sprejeta. Prvostopenjski organ je pravilno odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZUP. Dejstvo, da je bila tožniku izrečena pravnomočna stranska kazen izgona tujca iz države, je nesporno ugotovljeno z uradnim podatkom (pravnomočno sodbo), to mu je pristojno sodišče izreklo v kazenskem postopku, v katerem je imel na voljo tudi pravna sredstva. Zaslišanje tožnika v upravnem postopku ne bi moglo v ničemer spremeniti dejstva, da mu je bila v kazenskem postopku izrečena stranska kazen izgona tujca iz države. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zvarne.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Prvostopenjski organ je tožniku izdal odločbo prenehanju dovoljenja za stalno prebivanju na podlagi 3. alineje tretjega odstavka 57. člena ZTuj-2, ki določa, da dovoljenje za stalno prebivanje preneha veljati, če je tujcu v Republiki Sloveniji izrečena pravnomočna stranska kazen ali stranska sankcija izgona tujca iz države ali če je tujec zaradi pravne posledice kazenske obsodbe izgubil pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji, ali če je tujcu druga država članica Evropske unije izrekla pravnomočno odločitev o izgonu, zaradi katerega bo odstranjen iz Republike Slovenije.

9. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je Okrožno sodišče v Kopru s sodbo I K 22399/2019 z dne 3. 9. 2019 izreklo tožniku med drugim tudi sankcijo izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas 2 let. Ker so s tem nastopile okoliščine za izdajo odločbe o prenehanju dovoljenja za stalno prebivanje iz 3. alineje tretjega odstavka 57. člena Ztuj-2, je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

10. Večina tožbenih navedb se nanaša na sam potek kazenskega postopka in utemeljenost sodbe, izrečene v kazenskem postopku, saj tožnik meni, da sankcija izgona tujca iz države ni bila potrebna in da je nesorazmerna. Vendar pa navedenih tožbenih navedb v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati, saj je bila ta kazenska sankcija izrečena s sodbo v kazenskem postopku, ki je pravnomočna. Niti upravni organ niti upravno sodišče ne more posegati v stvarno pristojnost drugega sodišča. V tem primeru sta upravni organ in posledično upravno sodišče v upravnem sporu vezana na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. 11. Nadalje tožnik v tožbi očita prvostopenjskemu organu, da je odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku brez upoštevanja načela zaslišanja stranke, čeprav bi moral odločati v rednem postopku. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je imel prvostopenjski organ zakonsko podlago za to, da je odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Skladno z 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP lahko organ po skrajšanem postopku odloči, če se da ugotoviti dejansko stanje na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. V obravnavani zadevi pa je prvostopenjski organ ugotovil dejansko stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, to je pravnomočne sodbe, izdane v kazenskem postopku. Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju tožnik niti ne oporeka. Oba organa pa sicer napačno citirata določilo 4. namesto 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve. Po mnenju sodišča organ s tem, ko ni zaslišal strank, ni kršil pravil postopka.

12. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

13. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo relevantno za izdajo izpodbijane odločbe, ni sporno. Med strankama namreč ni sporno to, da je bila tožniku s pravnomočno sodbo v kazenskem postopku izrečena kazenska sankcija izgona tujca iz države in to dejstvo je bilo tisto, zaradi česar je prvostopenjski organ izdal izpodbijano odločbo. Kadar pa dejansko stanje med tožnikom in tožencem ni sporno, ima sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 izrecno pooblastilo, da lahko odloči brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

14. Odločitev o zahtevi za povrnitev stroškov postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.