Jedro

Obnova postopka izdaje lokacijskega dovoljenja je bila dovoljena zaradi varovanja pravic in pravnih koristi vlagateljev zaradi bližine njunih zemljišč z nameravanim objektom. Glede na navedeno lahko vlagatelja varujeta svoje pravice in pravne koristi le v obsegu, kolikor se nanašajo na bližino njunega zemljišča in nameravanega objekta.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 351-02-54/01-15 RS z dne 10. 4. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila 2. točko odločbe Upravne enote Ljubljana, Izpostave Šiška, št. 04/03-11-35102-469/93 z dne 8. 3. 2000 (1. točka izreka), razveljavila lokacijsko dovoljenje Upravne enote Ljubljana, Izpostave Šiška, št. 04/03-11-35102-469/93 z dne 28. 12. 1998 (2. točka izreka), pritožbo v preostalem delu zavrnila (3. točka izreka) in zavrnila zahtevek tožnika za povračilo stroškov (4. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik s tem, ko je pustil enometrski pas v lasti prodajalke A.A., zaradi česar ni mejaš prizadete stranke, poskusil obiti pogoj po potrebnem soglasju mejašev iz Pravilnika o izvajanju zazidalnega načrta za zazidalne otoke ŠS 109/1, ŠS 109/2, ŠR 16/1 in ŠR 16/2 – Gunclje (Uradni list SRS, št. 16/82, v nadaljevanju Pravilnik), ki je bil podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja. Zato meni, da je prizadeti stranki s Pravilnikom priznan pravni interes, ki vključuje tudi razmerje zazidalnih in prostih površin. Pripominja še, da je lastninska pravica posameznega lastnika s stališča poseganja v prostor omejena s pričakovanimi upravičenji lastnikov sosednjih nepremičnin, ki temeljijo na pogojih prostorske ureditve in upravičenju do takšnega prostora, ki zagotavlja predpisano kvaliteto in značilnost posameznega bivalnega okolja, ki ga zagotavljajo prostorski akti. Meja med dopustnimi in nedopustnimi emisijami, ki izvirajo iz vpliva zgrajenih objektov, je določena s prostorskim aktom, v tem primeru z zazidalnim načrtom, torej z razmerjem pozidanosti in nepozidanosti, s katerim prostorski akt določa kvaliteto bivalnega okolja. Pri tem ne gre le za javni interes, ampak tudi za pravno korist posameznika, ki je oprta na konkretne določbe prostorskega akta. Na ta način se zagotavlja večja stopnja zasebnosti in povečuje kakovost bivanja. Ker je v obravnavanem primeru predpisano razmerje 1:2 preseženo, je upravni organ prve stopnje pravilno zavrnil zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja. Ker se je gradnja začela, ko je bilo gradbeno dovoljenje že dokončno oziroma pravnomočno, je bilo treba lokacijsko dovoljenje razveljaviti.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da prizadeta stranka ne more biti stranka postopka niti se nima pravice udeleževati tega postopka. Vztraja, da sta oba upravna organa zmotno uporabila materialno pravo in sicer sta med varovane pravice in pravne koristi vlagateljev obnove štela tudi razmerje pozidanosti in nepozidanosti. S tem sta presegla dovoljenji obseg obnove postopka. Meni, da bi se lahko prizadeta stranka udeleževala tega postopka le zaradi varovanja svojih pravic ali pravnih koristi in to le v obsegu, ko sta stranki B.B. in C.C. zatrjevali, da predmetna gradnja domnevno posega v njune pravice. Na lokacijski obravnavi dne 14. 3. 1995 sta izjavili, da se z gradnjo ne strinjata zaradi premajhne oddaljenosti od meje, zaradi zmanjšanja osončenja, zaradi poslabšanja kvalitete njunega življenja ter zaradi povečanja gostote v naselju. Le v tem obsegu je treba ugotavljati, ali so podani razlogi, da predvidena gradnja posega v pravice in pravne koristi prizadete stranke. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev odpravi, toženki pa naloži, naj tožniku povrne pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prizadeta stranka B.B. v odgovoru na tožbo navaja obširne razloge, zakaj meni, da je tožba neutemeljena in predlaga, naj jo sodišče zavrne. Podrobno povzame potek celotnega postopka.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, po tem, ko je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010 odpravljena prejšnja odločba upravnega organa iz razloga, ker je toženka presegla dovoljeni obseg obnove, določen v sklepu o dovolitvi obnove, in v obnovljenem postopku prvotno odločbo odpravila iz razlogov, ki sploh ne morejo biti obnovitveni razlog.

Nadalje sodišče ugotavlja, da je odločitev toženke, ko je spremenila odločitev prvostopenjskega upravnega organa o odpravi lokacijskega dovoljenja z dne 28. 12.1998 v razveljavitev, hkrati pa z zavrnitvijo pritožbe potrdila odločitev prvostopenjskega upravnega organa, da se zavrne zahteva tožnika za izdajo lokacijskega dovoljenja, sama s seboj v nasprotju. Že sam pojem razveljavitev odločbe pomeni, da se z njo ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa iz nje nastati nobene nadaljnje pravne posledice (drugi odstavek 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da razveljavitev izdanega lokacijskega dovoljenja z dne 28. 12. 1998 lahko učinkuje šele od izdaje izpodbijane odločbe dalje, to je od 10. 4. 2012, kar pomeni, da za nazaj ne more vplivati na odločitev o zahtevi, o kateri je bilo odločeno z odločbo z dne 28. 12. 1998. Toženka bi zato morala ob odločitvi, da se lokacijsko dovoljenje z dne 28. 12. 1998 razveljavi, odpraviti tudi 1. točko izreka odločbe z dne 8. 3. 2000, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za izdajo lokacijskega dovoljenja.

Sodišče pojasnjuje, da so za odločitev v tej zadevi pravno nepomembni tožbeni razlogi o tem, ali je prizadeta stranka lahko stranska udeleženka v postopku izdaje predmetnega lokacijskega dovoljenja, saj to vprašanje ni predmet izpodbijane odločbe. Kot je razvidno iz njene obrazložitve, je bila obnova postopka dovoljena s pravnomočnim sklepom z dne 13. 9. 1999 in ne z navedeno odločbo.

Tožnik v obravnavani tožbi zatrjuje, da je toženka z izpodbijano odločitvijo ponovno presegla dovoljeni obseg obnove.

Iz izpodbijane odločbe in ostalih listin v spisu izhaja, da je bila obnova postopka izdaje lokacijskega dovoljenja dovoljena zaradi varovanja pravic in pravnih koristi vlagateljev zaradi bližine njunih zemljišč z nameravanim objektom. Glede na navedeno lahko vlagatelja varujeta svoje pravice in pravne koristi le v obsegu, kolikor se nanašajo na bližino njunega zemljišča in nameravanega objekta.

Da je s tem, ko je v obravnavanem primeru prvostopenjski upravni organ nepojasnjeno med varovanje pravic in pravnih koristi vlagateljev obnove v zvezi s tožnikovo gradnjo štel tudi razmerje pozidanosti in nepozidanosti, presegel dovoljeni obseg obnove, določen v sklepu o dovolitvi obnove, in v obnovljenem postopku prvotno odločbo odpravil iz razlogov, ki sploh ne morejo biti obnovitveni razlog, je presodilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 516/2007. Vrhovno sodišče RS je zato odločbo drugostopenjskega upravnega organa, ki te nezakonitosti ni odpravil, odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovni postopek z napotilom, naj v obsegu dovoljene obnove ugotovi, ali so bile z izdajo lokacijskega dovoljenja kršene pravice ali pravne koristi vlagateljev predloga za obnovo postopka in to ustrezno in razumno obrazloži. Drugostopenjski upravni organ je v ponovnem postopku v izpodbijani odločbi med varovane pravice in pravne koristi prizadete stranke štel razmerje pozidanosti in nepozidanosti, kar je pojasnil s tem, da gre v obravnavanem primeru za očiten poskus obida določbe Pravilnika, ki določa soglasje mejaša. Po 3.1.1. točki Pravilnika je v obravnavanem območju dovoljena prizidava in nadzidava stanovanjskih objektov pod pogojem, da je vertikalni gabarit v skladu z gabaritom sosednjih objektov in ne višji od P+2 z izkoriščenim podstrešjem, da se razmerje zazidalnih in prostih površin ne zmanjša pod 1:2 in da si investitor pridobi soglasje mejašev in KS.

Ker je iz citirane določbe razvidno, da gre za tri, med seboj popolnoma neodvisne pogoje, razlogovanje toženke da poskus obida izpolnitve pogoja po potrebnem soglasju mejaša pomeni priznanje pravnega interesa glede drugega pogoja, ki se nanaša na razmerje pozidanosti in nepozidanosti, nima podlage v Pravilniku. Glede na navedeno je toženka napačno uporabila Pravilnik. Glede pogoja, ki pogojuje dovoljenost sicer dovoljene gradnje s soglasjem mejašev, ki naj bi bil v obravnavanem primeru po mnenju toženke in prizadete stranke obiden, pa sodišče še pripominja, da je vprašljiva ustavnost in zakonitost pogoja, ki izvrševanje investitorjeve lastninske pravice omejuje z voljo mejaša, ne da bi ta za to imel pravno priznano korist. Sodišče sicer pritrjuje stališču drugostopenjskega upravnega organa, da je lastninska pravica posameznega lastnika s stališča poseganja v prostor omejena tudi s pričakovanimi upravičenji lastnikov sosednjih nepremičnin, ki temeljijo na pogojih prostorske omejitve. Vendar lahko ti svoja pričakovana upravičenja uveljavljajo le pod pogojem, da se z njimi posega v njihove pravice in pravne koristi. Ker gre, kot rečeno, v obravnavanem primeru za postopek, ki je bil obnovljen zaradi varovanja pravic in pravnih koristi vlagateljev zaradi bližine zemljišč, lahko prizadeta stranka uspešno uveljavlja svoja pričakovana upravičenja le pod pogojem, da se z njimi posega v njene pravice in pravne koristi, ki izhajajo iz bližine njenega zemljišča z nameravanim objektom.

Ker v obrazložitvi izpodbijane odločbe še vedno ni pojasnjeno, kako razmerje pozidanosti in nepozidanosti vpliva na varovane pravice in pravne koristi prizadete stranke, ki izhajajo iz bližine njenega zemljišča z nameravanim objektom, je nezakonita.

Iz navedenega razloga je sodišče odločbo drugostopenjskega organa odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo treba v obsegu dovoljene obnove ugotoviti, ali so bile z izdajo lokacijskega dovoljenja kršene pravice oziroma pravne koristi vlagateljev predloga za obnovo postopka in to ustrezno obrazložiti.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo odločbo drugostopenjskega upravnega organa, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).