Jedro

Republika Slovenija je na podlagi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Ustavnega zakona za izvedbo te listine z dnem 25.6.1991 prevzela v svoje upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve navedenega ustavnega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Zato v času izdaje sporne odločbe o dodelitvi stanovanja tožencu (6.9.1991) Komanda garnizona ni mogla več veljavno razpolagati s spornim stanovanjem (iz vojaškega stanovanjskega sklada). Toženec zato zaseda stanovanje brez veljavnega pravnega naslova in je bilo izpraznitvenemu zahtevku pravnomočno pravilno ugodeno.

Nepravilno pa je bil pravnomočno zavrnjen toženčev nasprotni tožbeni zahtevek na izročitev v uporabo prejšnjega stanovanja. Toženec je namreč pridobil stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju že pred 25.6.1991 in gre zato za pridobljeno pravico na prejšnjem stanovanju z vsemi pravnimi posledicami, ki izvirajo iz takšne pravice - torej tudi upravičenjem do nadaljnje uporabe stanovanja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožeča stranka je dolžna povrniti tožencu 6.100,00 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencu, da izprazni dvoinpolsobno stanovanje in ga praznega oseb in stvari izroči tožeči stranki. Ugodilo pa je tudi tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe ter naložilo tožeči stranki, da je dolžna istočasno ob izselitvi toženca le temu dati v uporabo za nedoločen čas izpraznjeno oseb in stvari dvosobno stanovanje, v katerem je tožnik prebival pred 6. 9. 1991. O stroških postopka je odločilo tako, da nosi vsaka stranka svoje pravdne stroške.

Pritožbo toženca je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in glede odločitve o tožbenem zahtevku tožeče stranke potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi tožeče stranke pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnilo. Tožencu je naložilo, da povrne tožeči stranki 13.421,00 sit pravdnih stroškov prvostopnega in pritožbenega postopka.

Toženec je proti sodbi sodišča druge stopnje vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano drugostopno sodbo pa spremeni tako, da ugodi njegovi pritožbi in prvostopno sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji naloži povrnitev pravdnih stroškov, podrejeno pa, da drugostopno sodbo spremeni tako, da zavrne tudi pritožbo tožeče stranke, potrdi prvostopno sodbo in odloči, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. V obrazložitvi revizije navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje nepravilno razlagali določbo 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in tudi določbe Skupne deklaracije, podpisane na Brionih dne 7.7.1991 in sklepa Skupščine Republike Slovenije z dne 10.7.1991, s katerim je bila deklaracija sprejeta. Po sprejemu deklaracije je bilo vzpostavljeno stanje, ki je veljalo pred 25.6.1991. Ponovno so veljali prejšnji predpisi in JLA je ponovno pridobila pravico upravljanja in razpolaganja s stanovanjskim skladom. Zato je bila dodelitev stanovanja tožencu zakonita. Ko revident izpodbija tudi tisti del odločitve sodišča druge stopnje, s katerim je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek iz njegove nasprotne tožbe, navaja, da je bilo novo stanovanje tožencu dano v zamenjavo za prejšnje stanovanje, na katerem je zakonito pridobil stanovanjsko pravico. Zato za primer izselitve iz sedanjega stanovanja utemeljeno zahteva vrnitev prejšnjega stanovanja.

Revizija je bila v skladu s 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in tožeči stranki Republiki Sloveniji, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena v obsegu, kot je razvidno iz izreka te odločbe (glede odločitve o tožbenem zahtevku iz toženčeve nasprotne tožbe), v preostalem delu (glede odločitve o tožbenem zahtevku tožeče stranke) pa ni utemeljena.

Bistvo spora med pravdnima strankama je zakonitost odločbe o dodelitvi dvoinpolsobnega stanovanja, ki jo je dne 6.9.1991 izdala Komanda garnizona. Zakonitost odločbe, na podlagi katere je bila sklenjena stanovanjska pogodba in ki je predstavljala pravni naslov za toženčevo vselitev, je odvisna od okoliščine, ali je bila Komanda garnizona v času izdaje odločbe upravičena razpolagati s stanovanji iz stanovanjskega sklada.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ocenili predpise, ki so odločilni za presojo navedene okoliščine. S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki jo je skupščina Republike Slovenije sprejela na seji dne 25.6.1991, je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je uredil ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Na podlagi 1. odst. 9. člena cit. ustavnega zakona je prevzela Republika Slovenija vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade. Z uveljavitvijo navedenih odločb tako komanda garnizona in drugi organi, ki so dotlej upravljali vojaški stanovanjski sklad, po 25.6.1991 niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Trimesečni moratorij ni mogel vplivati na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona. S sklepom Skupščine Republike Slovenije, s katerim je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija, je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo (Stališča in sklepi Skupščine republike Slovenije z dne 2.10.1991), kot pravilno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje. Revizijsko stališče, da je bilo s sprejemom Skupne deklaracije vzpostavljeno stanje, kakršno je veljalo po predpisih pred 25.6.1991 oz. da so bili suspendirni osamosvojitveni predpisi tudi na področju upravljanja z nepremičninami, pa ni pravilno. Prilogi k Skupni deklaraciji, na kateri se sklicuje revizija, urejata le določena področja (n.pr. režim na meji, varnost meja, carine in podobno). Le na teh izrecno določenih področjih so bili suspendirani osamosvojitveni predpisi oz. je bilo vzpostavljeno pravno stanje pred 25.6.1991. Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so pred 25. 6.1991 upravljali zvezni organi (torej tudi s stanovanji), pa ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred navedenim datumom.

Tudi revizijsko sklicevanje na 2. odst. 9. člena ustavnega zakona, ki določa postopen prevzem premoženja JLA, ne more biti uspešno, ne glede na to, ali se to določilo nanaša tudi na stanovanja iz vojaškega stanovanjskega sklada. Uzakonilo je namreč "le" dejanski prevzem premoženja, kot pravilno ocenjuje tudi sodišče druge stopnje. Pravica razpolaganja JLA s tem premoženjem pa je prenehala že z dnem, ko je Republika Slovenija z navedenim ustavnim predpisom prevzela premoženje v svoje upravljanje. Pravilni sta torej ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da v času izdaje odločbe z dne 6.9.1991 Komanda garnizona ni mogla več veljavno razpolagati s stanovanjem. Toženec zato zaseda stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Odločitev o toženčevi izselitvi je tako materialno-pravno pravilna. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP, je revizijo, kolikor izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke, zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).

Ni pa pravilna odločitev sodišča druge stopnje, s katero je bilo ugodeno pritožbi tožeče stranke in z zavrnitvijo toženčevega zahtevka iz nasprotne tožbe spremenjena sodba sodišča prve stopnje. Ugotovitev, da je odločba o dodelitvi dvoinpolsobnega stanovanja neveljavna, ima namreč za posledico vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izdajo te odločbe. To kljub temu, da v spornem primeru ni bila sklenjena pogodba o zamenjavi stanovanj, na kar se sklicuje sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi.

Iz ugotovitev obeh sodišč, pa tudi iz nespornih navedb obeh strank, namreč izhaja, da je toženec pridobil stanovanjsko pravico na dvosobnem stanovanju že pred 25.6.1991. Gre torej za pridobljeno pravico toženca na prejšnjem stanovanju z vsemi pravnimi posledicami, ki izvirajo iz takšne pravice - torej tudi upravičenjem do nadaljnje uporabe stanovanja. V pridobljeno toženčevo stanovanjsko pravico namreč niti pred 25.6.1991 niti tega dne in kasneje izdani predpisi Republike Slovenije niso posegli na ta način, da bi toženec lahko izgubil pravico do uporabe stanovanja. Tudi preselitev v drugo stanovanje, ki mu je bilo dodeljeno na podlagi neveljavne odločbe istega stanodajalca, ni mogla imeti za posledico izgube njegove stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju.

Ker je sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi tožeče stranke zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi določila 1. odst. 395. člena ZPP spremenilo njegovo odločitev tako, da je z zavrnitvijo njene pritožbe vzpostavljena odločitev sodišča prve stopnje, s katero je bilo ugodeno toženčevemu zahtevku iz nasprotne tožbe na izročitev v uporabo dvosobnega stanovanja.

Ker je delno spremenilo drugostopno sodbo, je revizijsko sodišče s tem poseglo tudi v stroškovno odločitev sodišča druge stopnje (166. člen ZPP). Ker je bila s spremembo drugostopne sodbe v celoti vzpostavljena sodba sodišča prve stopnje, je izrek o stroških prvostopnega postopka v revizijski odločbi odpadel. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila le tožena stranka, je obsežena v odločbi o zavrnitvi njene pritožbe. Odločitev o stroških revizijskega postopka, ki so nastali le toženi stranki, pa je posledica njenega delnega uspeha z revizijo (2. odst. 154. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče revidentu priznalo polovico stroškov postopka, ki jih je odmerilo v okviru njegovega zahtevka upoštevaje pri tem Zakon o sodnih taksah in Tarifo o odvetniških storitvah. Tako znašajo stroški revizijskega postopka, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati tožencu 6100,00 SIT (140 t x 60 SIT - odvetniški stroški v zvezi z revizijo in 4800,00 SIT - stroški takse za revizijo = 13.200,00 SIT/2 = 6100,00 SIT).