Jedro

Ker je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da se toženec ni in se tudi ni mogel zavedati, da je takoj po prehitevanju oziroma v zvezi s prehitevanjem prišlo do prometne nesreče, se je toženec razbremenil regresne odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12388/2008 z dne 27. 3. 2008 in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.623,16 EUR s pripadki ter tožeči stranki naložilo v plačilo 1.433,93 EUR pravdnih stroškov toženca.

2. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je že drugič razsodilo isto, očitno se je že v prvem sojenju dokončno opredelilo. Meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi, ki so navedeni, pa so nejasni in nelogični ter sami s seboj v nasprotju, tako da sodbe ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Bistveno je sodišče kršilo določbe postopka tudi s tem, ko ji je zapisnik z zadnjega naroka za glavno obravnavo vročilo šele skupaj s sodbo, tako da ni imela možnosti ugovora nanj. Zaključek, da obstaja ekskulpacijski razlog, izvira iz napačne ocene izvedenih dokazov in napačne ocene, kateri priči verjeti. F. G. kot slučajni očividec nesreče ni imel nobenega interesa prilagajati pričanja lastnim ciljem in jasno je izpovedal, da je toženec z veliko hitrostjo prehiteval B., da je zapeljal pred njega in ga tako izrinil s ceste ter brez ustavljanja odpeljal dalje. Njegov vtis, da je prišlo do trčenja med vozili in njegova izpovedba o tem, kako in kdaj naj bi si S. B. zapomnila ali zapisala registrsko številko, sta drugotnega pomena. Tudi izvedenec je potrdil, da bi povprečen voznik ob rizičnem prehitevanju moral pogledati nazaj in preveriti situacijo. Iz izvedenih dokazov je mogoče z gotovostjo zaključiti, da je toženec prehiteval vozilo B. z veliko prekoračeno hitrostjo, zaradi nasproti vozečega vozila pa se je moral hitro vrniti nazaj na svoj vozni pas in ob tem je prisilil B., da je zapeljal s cestišča in se zaletel v ograjo, sam pa je odpeljal dalje. Kako je ob teh dejstvih mogoče zaključiti, da se ni mogel zavedati, da je povzročil zdrs prehitevanega vozila in v posledici škodni dogodek, si ne zna razložiti.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča in razlogom zanjo. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ne pojasni katerih odločilnih dejstev sodišče naj ne bi ugotovilo oziroma obrazložilo, kateri razlogi sodbe so nejasni in nelogični in kaj v sodbi je samo s seboj v nasprotju. Ker mora pritožbeno sodišče na pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba ne more preizkusiti, kamor sodi tudi nezadostna, nelogična ali nasprotujoča si obrazloženost sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), paziti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je izpodbijano sodbo kljub pomanjkanju konkretiziranih pritožbenih navedb preizkusilo tudi v tej smeri. Vendar pomanjkljivosti sodbe, ki bi onemogočale njen preizkus, ni zasledilo.

6. Tudi očitek o bistveni kršitvi določb postopka, ker tožeča stranka ni imela možnosti podati ugovora na zapisnik zvočnega posnetka, ni utemeljen. Res je sicer, da ima stranka skladno s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP pravico do vpogleda v prepis zvočnega posnetka in do ugovora zoper morebitno nepravilnost prepisa v roku treh dni. Vendar pa tožeča stranka tudi potem, ko je prepis prejela, ugovora nepravilnosti prepisa ni podala. Tudi v pritožbi ne zatrjuje, da bi bilo s prepisom zvočnega posnetka karkoli narobe. Pripomb na prepis očitno nima, zato dejstvo, da ga je prejela šele skupaj z izpodbijano sodbo, na njeno zakonitost in pravilnost ni moglo vplivati (prvi odstavek 339. člena ZPP).

7. Pri oceni izvedenih dokazov je sodišče sledilo metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Napravilo je celostno in logično dokazno oceno, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje. Za presojo o zavedanju toženca, da se je zgodila prometna nesreča, sicer ni odločilno, kdo in kdaj si je zapisal registrsko številko njegovega vozila. So pa neskladna izpovedba prič F. G., S. B. in E. B. o tem ter nedoslednosti in vrzeli v izpovedbi F. G. pomembne za oceno komu verjeti. Priča, ki trdi, da se je nesreča zgodila dopoldne, čeprav vsi ostali povedo, da je bilo to zvečer in o tem govorijo tudi listinski dokazi, in ki edina trdi, da je med avtomobili prišlo do stika, kar negirajo vsi ostali izvedeni dokazi, ni zanesljiva priča. 8. Res je izvedenec ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera ugotovil, da bi se toženec, ko se je po prehitevanju z visoko hitrostjo nenadoma vključil nazaj na vozni pas za smer, v katero je vozil, moral prepričati kaj se dogaja za njim. Vendar pa tožeča stranka spregleda nadaljnje ugotovitve izvedenca, da oškodovanec B. v ograjo ni trčil, pač pa je le oplazil steber ograje, ter da glede na hitrost s katero je toženec vozil (najmanj 80 km/h) praktično ni verjetno, da bi v vzratnem ogledalu opazil oplaženje. Prehitra vožnja toženca, ki sicer je kršitev prometnih predpisov, na zaključke o toženčevem zavedanju oziroma možnosti zavedanja, da je prišlo do prometne nesreče, zaradi česar mora ustaviti in posredovati svoje podatke, ne vpliva. Enako velja za smiselni očitek tožencu, da se je moral zaradi nepravilnega prehitevanja prehitro vrniti nazaj na svoj vozni pas. Kršitve prometnih predpisov so relevantne za presojo (so)odgovornosti za prometno nesrečo, ne pa za presojo obstoja okoliščin, ki so podlaga za regresni zahtevek. Ker je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da se toženec ni in se tudi ni mogel zavedati, da je takoj po prehitevanju oziroma v zvezi s prehitevanjem prišlo do prometne nesreče, se je toženec razbremenil regresne odgovornosti po 7. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) oziroma 3. členu Splošnih pogojev tožeče stranke za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Zato vprašanje (so)krivde toženca za nastanek škode v tej pravdi ni več relevantno.

9. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za povračilo oškodovancu izplačanih zneskov skupaj z obrestmi in stroški. Višje sodišče pa tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe z vidika procesnih kršitev, taksativno naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, teh ni zasledilo. Zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Tožena stranka pa stroške odgovora na pritožbo nosi sama, saj z njim ni upoštevno prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji (155. člen ZPP).