Jedro

Tožnik je za zastopanje v disciplinskem postopku upravičen do povrnitve stroškov, pri čemer se uporabi tarifna številka 2200, ki ureja izvensodne storitve.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe spremenilo 2. točko sklepa tožene stranke št. ... z dne 30. 6. 2010 tako, da se v tem delu glasi: „Pripadniku se povrnejo stroški postopka v višini 300,44 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2010 do plačila, pod izvršbo“. V drugem odstavku izreka je v preostalem tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka.

Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, zavrnilni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da mu prisodi tudi znesek 2.828,03 EUR iz naslova stroškov disciplinskega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2010 dalje do plačila in vse stroške pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da se je zoper tožnika vodil disciplinski postopek zaradi težje kršitve vojaške discipline (za kar je zagrožena disciplinska sankcija prenehanje delovnega razmerja, ki mu je bila tudi izrečena), zato bi moralo sodišče prve stopnje tožniku stroške disciplinskega postopka pri toženi stranki odmeriti upoštevaje tretji del tarife Zakona o odvetniški tarifi. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ocenilo vrednost spornega predmeta v višini 4.000,00 EUR, saj bi moralo vrednost spornega predmeta določiti tako, kot se določi v delovnih sporih v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da bi morala tožena stranka tožniku plačati celoten vtoževani znesek predsodnih stroškov v višini 3.128,47 EUR.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, toženi stranki pa prizna povračilo vseh pravdnih stroškov, vključno s stroški pritožbe ter jih naloži v plačilo tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da za priznanje stroškov predsodnega postopka ni bilo pravne podlage, saj tarifa kot priloga Zakona o odvetniški tarifi ne ureja stroškov za storitve odvetnika v postopkih pri delodajalcu. Poleg tega je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo stroške v previsokem znesku, saj bi moralo z ozirom na tarifno številko 2200 upoštevati količnik 0,5 in ne 1,5 kot je to storilo sodišče prve stopnje, pri čemer svoje odločitve ni obrazložilo. Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, da je vrednost spornega predmeta v višini 4.000,00 EUR na podlagi člena 22/2 Zakona o odvetniški tarifi, previsoka, saj je bil postopek kratkotrajen in pravno povsem nezahteven.

Tožnik in tožena stranka sta podala tudi odgovora na pritožbo, v katerih predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev tistega dela izpodbijane sodbe, ki jo nasprotna stranka s pritožbo napada.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje tožena stranka (tožnik v pritožbi uveljavlja le pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava), niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o stroških disciplinskega postopka, ki jih je tožnik v tem postopku pri toženi stranki priglasil. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bil zoper tožnika uveden disciplinski postopek po 2. točki 4. odstavka 57. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), da je bil z odločbo tožene stranke z dne 12. 4. 2010 tožnik spoznan za odgovornega očitane kršitve vojaške discipline, zaradi česar mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki pa je bil pogojno odložen za dobo šestih mesecev. Drugostopenjski organ tožene stranke je ugovoru tožnika s sklepom št. ... z dne 30. 6. 2010 ugodil, disciplinski postopek zoper tožnika zaradi zastaranja ustavil (1. točka izreka) in odločil, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka). Ker se tožnik z odločitvijo, da sam nosi svoje stroške disciplinskega postopka, ni strinjal, je vložil tožbo v tem individualnem delovnem sporu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) s pripadajočo tarifo in materialnopravno pravilno zaključilo, da je potrebno tar. št. 2200 (nagrada za posel) uporabiti tudi v primeru storitev, ki jih odvetnik opravi za stranko v postopkih pri delodajalcu. Ta nagrada namreč nastane za vsa izvensodna opravila, ki jih opravi odvetnik za svojo stranko in ki niso posebej urejena v ostalih delih tarife. To velja tudi za zastopanje delavca po odvetniku v postopkih pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi vrednost spornega predmeta, upoštevaje določbo drugega odstavka 22. člena ZOdvT, svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe prav tako pojasnilo, zakaj je določilo količnik nagrade v višini 1,5 (ocenilo je, da gre za povprečno disciplinsko zadevo upoštevaje kriterije, ki jih določa 13. člen ZOdvT).

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških disciplinskega postopka upoštevati dejstvo, da je šlo za ukrep prenehanja delovnega razmerja, da bi moralo uporabiti tretji del tarife po ZOdvT in kot vrednost spora upoštevati določbo 24. člena ZOdvT. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v tem primeru ne gre za odločanje o stroških individualnega delovnega spora, temveč o stroških predsodnega postopka, za katere se uporabi tarifa 2200 (izvensodne storitve), zato tretji del tarife, ki se nanaša tudi na postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, torej na sodni postopek, ne pride v poštev. Iz istega razloga v konkretnem primeru ni uporabljiv tudi 24. člen ZOdvT, ki opredeljuje način določanja vrednosti predmeta v individualnih delovnih sporih, torej v sodnih sporih.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega pa je neutemeljena tudi pritožba tožene stranke, da za odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov tožnika, ki jih je ta imel v disciplinskem postopku pri toženi stranki (kjer je uspel), ni pravne podlage. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožene stranke, da je sodišče prve stopnje stroške predsodnega postopka tožnika odmerilo v previsokem znesku. Kot je bilo že ugotovljeno, je sodišče prve stopnje količnik (ki je v tar. št. 2200 določen v razponu od 0,5 do 2,5) določilo v višini 1,5 količnika, predvsem ob upoštevanju obsega in težavnosti odvetniške storitve. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik v postopku pri delodajalcu s pomočjo zastopanja po odvetniku uspel, saj je drugostopenjski organ tožene stranke disciplinski postopek zoper tožnika zaradi zastaranja ustavil (čeprav je bilo tožniku po prvostopenjskem organu zaradi očitane težje kršitve vojaške discipline izrečeno prenehanje delovnega razmerja, ki pa je bilo pogojno odloženo za dobo 6 mesecev).

Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu podredno vtoževal tudi povrnitev škode (v obliki nastalih stroškov disciplinskega postopka), ki mu jo je tožena stranka povzročila z neutemeljenim vodenjem tega postopka. Tožena stranka bi bila zato dolžna to škodo tožniku povrniti po splošnih pravilih obligacijskega prava tudi v primeru, če nagrada za tovrstne odvetniške storitve ne bi bila predvidena v določbah ZOdvT (tar. št. 2200).

Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi obeh strank zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli in ker njuna odgovora na pritožbi nista pripomogla k rešitvi tega individualnega delovnega spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.