Jedro

Pogoj za pričetek postopka na podlagi uporabe koncepta varne tretje države je (poskus) nezakonit(ega) vstop(a) v Sloveniji in, če ta pogoj ni izpolnjen, potem tožena stranka ne more izdati sklepa o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito na podlagi koncepta varne tretje države. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi tožnika poskusila nezakonito vstopiti v Slovenijo, oziroma, da sta nezakonito vstopila v Slovenijo. Ta okoliščina ne izhaja niti iz nobenega drugega podatka v spisu, vključno s policijskim zapisnikom z dne 15. 3. 2012.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-56/2012/6 (1232-08) z dne 27. 3. 2012 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi prvega odstavka 63. člena v povezavi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) izdala sklep, da se upravni zadevi strank z osebnim imenom A.A. in B.B. združita v en postopek (1. točka izreka) in da se prošnji prosilcev za mednarodno zaščito z osebnim imenom A.A., roj. ... 1. 1972 v kraju Prokuplje in B.B., roj ... 8. 2004 v kraju Beograd, oba Republika Srbija, zavržeta (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega akta se tožena stranka najprej sklicuje na 130. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Prosilca za mednarodno zaščito sta 16. 3. 2012 vložila prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pred sprejemom prošenj za mednarodno zaščito je oba prosilca v skladu s 36. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) obravnavala PP Ljubljana Vič. Iz depeše št. 2253-51/2012/1 (3E695-34) z dne 15. 3. 2012 izhaja, da sta prosilca z redno avtobusno linijo Beograd- Ljubljana iz Beograda potovala preko mejnega prehoda Vatrovci (Republika Srbija), Bajakovo (Republika Hrvaška) in v Republiko Slovenijo vstopila iz Republike Hrvaške na mejnem prehodu Obrežje. Pri podaji prošnje pri Sektorju za mednarodno zaščito 16. 3. 2012 je prosilka ponovno potrdila, da je s svojim mladoletnim sinom 16. 3. 2012 iz Beograda prišla z redno avtobusno linijo preko Republike Hrvaške v Ljubljano in potrdila zadrževanje na ozemlju Republike Hrvaške. Navedeno potrjujeta tudi fotokopiji avtobusne karte št. E 2203600 in E 2203601, obe izdani 15. 3. 2012, ki se nahajata med spisovno dokumentacijo. Med spisovno dokumentacijo se nahajata tudi fotokopiji potnih listov, iz katerih je razvidno, da sta prosilca v kraju Bajakovo vstopila na ozemlje Republike Hrvaške dne 15. 3. 2012. Vlada RS je dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo (Uradni list RS, št. 50/2008) v skladu s 60. členom ZMZ. Pri podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite 16. 3. 2012 je prosilka med drugim navedla, da v Republiki Hrvaški ni zaprosila za mednarodno zaščito, ker je Republika Slovenija boljša država, ki je že v EU in so boljši pogoji za nadaljnje življenje. Meni, da je Republika Hrvaška zanjo varna država. Zgodovina bivše Jugoslavije je takšna, da so problemi med Hrvati in Srbi, da Hrvati izseljujejo begunce, to pa otežuje situacijo in zato meni, da je Republika Slovenija boljša država. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da prosilka ni navedla nobenih relevantnih osebnih okoliščin, zakaj Republika Hrvaška ne bi bila zanjo in njenega mladoletnega sina varna tretja država. Zgolj prosilkine navedbe, da Republika Hrvaška ni v EU, da so pogoji za nadaljnje življenje v RS boljši kot v RH, da je zgodovina bivše Jugoslavije takšna, da so problemi med Hrvati in Srbi in da Hrvati izseljujejo begunce pa za pristojni organ niso relevantne, saj jih ni mogoče povezati s pogoji za razglasitev varne tretje države iz 61. člena ZMZ.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper sklep tožene stranke in navaja, da se je tožeča stranka pripeljala z avtobusom direktne linije, ki se v Republiki Hrvaški ni ustavil in je toženo stranko pripeljal direktno iz Srbije v Slovenijo. Ta avtobus je tudi izbrala s tem namenom, saj je želela priti v Slovenijo, ki je bila njena ciljna država in se na Hrvaškem ni niti ustavila. Poleg tega je potovanje potekalo od 1. ure zjutraj do 9. ure zjutraj, potnica s Hrvaško ni imela nikakršnega stika. Direktiva sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (v nadaljevanju Postopkovna direktiva) glede koncepta varne tretje države med drugih zahteva (člen 27 (2)(a)), za uporabo tega koncepta vsebinsko zvezo med osebo, ki išče azil, in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo. V tem primeru vsebinska zveza med tožnikoma in Republiko Hrvaško vsekakor ni izkazana, saj sta se skoznjo le peljala, vnaprej jima je bilo znano, da je linija direktna, v Republiki Hrvaški se nista niti ustavila, zato ju z Republiko Hrvaško ne veže popolnoma nič. Koncepta varne tretje države v primeru Republike Hrvaške ni mogoče uporabiti. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji jasno poudarila, da se boji odnosa Hrvatov do etničnih Srbov, ki je v Republiki Hrvaški še vedno močno problematičen. Ta strah je utemeljen, saj se v Republiki Hrvaški še vedno pojavljajo primeri nasilja in diskriminacije nad Srbi, ki izvira iz konflikta ob razpadu Jugoslavije. Slednje izhaja tudi iz poročila US Department of State (http://www.state.gov/j/drl/rls/hrrpt/2010/eur/154418.htm), ki v poročilu o spoštovanju človekovih pravic navaja številne primere hujšega fizičnega in psihičnega nasilja nad srbsko manjšino in uničevanje posesti le-te, prav tako pa so Srbi diskriminirani pri zaposlovanju. V postopku na prvi stopnji je prišlo tudi do kršitve pravil upravnega postopka in sicer 4. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki določa, da se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če stranke v skladu z zakonom ni zastopal zakoniti zastopnik oziroma če pooblaščenec ni imel ustreznega pooblastila. Drugi odstavek 13. člena ZMZ pa določa, da svetovalci za begunce dajejo podporo in pravno pomoč prosilcem v zvezi s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite na prvi stopnji ter v zvezi s postopki po tem zakonu na Upravnem sodišču RS in Vrhovnem sodišču RS. Predstavnica PIC-a, ki je sodelovala kot pooblaščenka v postopku na prvi stopnji, ni imela ustreznega pooblastila, ki je zahtevano v skladu s 13. členom ZMZ, s tem pa je bila izvršena bistvena kršitev pravil upravnega postopka, kar je v skladu s četrto točko prvega odstavka 237. člena ZUP podlaga za izpodbijanje odločbe s pritožbo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je tožbi ugodilo, ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Tožena stranka je izpodbijani sklep oprla na koncept varne tretje države. Vendar pa tožena stranka v izpodbijani odločbi niti ne omenja določila 2. odstavka 62. člena ZMZ, ki določa, da „je pogoj za začetek postopka po tem konceptu, da je prosilec poskušal nezakonito vstopiti ali je nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije iz evropske varne tretje države.“ Tožena stranka tega določila ni upoštevala oziroma iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi tožnika poskusila nezakonito vstopiti v Slovenijo, oziroma, da sta nezakonito vstopila v Slovenijo. Ta okoliščina ne izhaja niti iz nobenega drugega podatka v spisu, vključno s policijskim zapisnikom z dne 15. 3. 2012. Če je pogoj za pričetek postopka na podlagi uporabe koncepta varne tretje države, (poskus) nezakonit(ega) vstop(a) v Sloveniji in, če ta pogoj ni izpolnjen, potem tožena stranka tudi ne more izdati sklepa o zavrženju prošnje za mednarodno zaščito na podlagi koncepta varne tretje države. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, kajti procesni ugovor tožeče stranke, da v upravnem postopku tožnikov ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbo 13. člena ZMZ ni utemeljen, saj če je bil prosilec za mednarodno zaščito predhodno pravilno obveščen o možnosti, da ga brezplačno zastopa svetovalec za begunce na podlagi specialne določbe ZMZ, pa te možnosti na podlagi korektne obveščenosti prosilec ne sprejme, prosilca v upravnem postopku (in tudi v upravnem sporu) lahko zastopa tudi drug pooblaščenec v skladu z zakonom, lahko pa prosilec (tudi v upravnem sporu) sam uveljavlja svoje interese brez pooblaščenca.

Ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in je posledično tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).