Jedro

Tožnik je zlorabil postopek s tem, da je vložil prošnjo dva meseca po tem, ko mu je potekel vizum za obisk v Sloveniji in jo je vložil očitno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.6.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za azil z dne 29.9.2004 kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora tožnik v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je menila, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katerih temelji njegova prošnja za azil, češ da mu v njegovi izvorni državi grozijo Vlahi, ki so večinski narod v N. krajini ter da je prošnjo vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije, ker si v dveh mesecih po prihodu v Slovenijo ni mogel urediti prebivanja v Republiki Sloveniji, zaradi česar je bil pred deportacijo iz države.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, da je že na podlagi tožnikove izjave v njegovi vlogi in na zaslišanju dne 17.1.2005, očitno, da njegova vloga temelji na namernem zavajanju oziroma da tožnik zlorablja postopek, saj je zaprosil za azil po tem, ko so ga prijeli policisti in ga hoteli deportirati iz Slovenije, kamor je prišel 7.3.2004 na podlagi vizuma za obisk z veljavnostjo do 24.7.2004. Zato je pravilen zaključek tožene stranke, da je tožnik za azil zaprosil zaradi tega, da bi se izognil prisilni odstranitvi iz države. Zavrnilo je tudi vse tožbene ugovore, kot tudi ugovor o kršitvi pravila o nevračanju.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V postopku je pojasnil, da se v svoj kraj Š. pri N. v Srbiji ne more vrniti. V tej pokrajini živijo pretežno Vlahi, sam pa je Srb. Zato ne izkazuje le utemeljenega strahu pred preganjanjem, temveč je bil preganjan že tudi dejansko, bil je pretepen, nadlegovan, grozili so mu po telefonu. Pretepli so ga celo pripadniki policije in ni možno pričakovati, da bi bil z njihove strani deležen učinkovite zaščite. Preuranjen in neutemeljen je zato sklep organov odločanja, da so podani razlogi za odločanje v pospešenem postopku. Pojasnil je tudi diskriminatorna ravnanja, ki jim je bil izpostavljen v postopku. Vrnitev tožnika bi pomenila tudi resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbe zoper odločbo tožene stranke, ki je tožnikovo prošnjo za priznanje azila zavrnila kot očitno neutemeljeno, pravilna in zakonita.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo pravilno sklepanje tožene stranke, da že iz tožnikove prošnje očitno izhaja, da je njegova prošnja neutemeljena, saj temelji na namernem zavajanju oziroma zlorabljanju azilnega postopka. Zato je tožena stranka lahko odločala v tako imenovanem pospešenem postopku po določbah 2. odstavka 35. člena ZAzil. V tem postopku, ki je po svoji vsebini skrajšani upravni postopek, lahko organ, pristojen za odločanje o prošnjah za priznanje azila v Republiki Sloveniji, odloča, če obstoji katerikoli taksativno našteti razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo že 7.3.2004 na podlagi vizuma za obisk, saj ima v L. svojo mamo, ki je slovenska državljanka. Prošnjo za azil je vložil po več kot dveh mesecih po tem, ko mu je potekel vizum in ko je bil že tik pred deporatacijo v izvorno državo. Že na podlagi teh spisnih podatkov je tudi po presoji pritožbenega sodišča očitno, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek. Na podlagi pojasnilne določbe 5. alinee 36. člena ZAzil se za zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je že večkrat odločalo o ustavnih pritožbah pritožnikov, katerih prošnja za azil je bila zavrnjena na podlagi določb 2. odstavka 35. člena ZAzil. Pri tem je izrazilo tudi mnenje (Up 240/05-9 z dne 21.4.2005), da je v azilnem postopku treba vzpostaviti sorazmerje med zmanjšanjem možnosti zlorab tega postopka in omogočanjem dostopa do nujne zaščite tistim beguncem, ki jo resnično potrebujejo. Zato ZAzil omogoča, da pristojni organ prošnje za azil, ki ne izpolnjujejo določenih pogojev, takoj zavrne kot očitno neutemeljene, ne da bi sploh izvajal redni postopek za pridobitev azila po določbi 1. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 1. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče zavrača ponovljeni ugovor o kršitvi načela o nevračanju. Načelo nevračanja je vključeno tudi v določbe ZAzil, in sicer v določbo 1. odstavka 6. člena ZAzil, po kateri prisilna odstranitev ali vrnitev oseb v državo, kjer bi bila njihovo življenje ali svoboda ogrožena ali v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju, ni dovoljena. Na podlagi poročil vladnih in nevladnih organizacij ter tiskovnih agencij pritožbeno sodišče sklepa, da država Srbija in Črna gora ni država, kjer bi bilo tožnikovo življenje ali svoboda lahko ogrožena zaradi zavrnitve prošnje za azil oziroma da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Da Srbija in Črna gora napreduje v varstvu človekovih pravic, kaže tudi dejstvo, da je postala članica mednarodne organizacije Svet Evrope in da je pred kratkim pričela tudi predhodna pogajanja v smeri včlanitve v Evropsko unijo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.