Jedro

Upravni organ ravna v skladu in v mejah pooblastila, ki mu ga daje določba 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, če zavrne prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zato, ker bi prosilčev sprejem v državljanstvo, glede na njegovo ugotovljeno predkaznovanost, predstavljal nevarnost za javni red.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in 30/91-I) zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik sicer imel na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in da v Sloveniji tudi dejansko živi, da pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik v obdobju od leta 1979 do 1990 večkrat obsojen na zaporne kazni zaradi kaznivih dejanj tatvine po 165/1 členu KZ RS. Glede na to tožena stranka ocenjuje, da bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, saj vse dotlej izrečene in prestane zaporne kazni, na katere je bil tožnik obsojen, niso pripomogle k temu, da bi prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj.

Tožnik je pri tem sodišču sicer sprožil upravni spor zaradi molka tožene stranke po določbi 26. člena zakona o upravnih sporih, ker pa je tožena stranka med upravnim sporom izdala odločbo, s katero je bila njegova prošnja za sprejem v državljanstvo zavrnjena, je tožbo razširil na to odločbo. V tožbi navaja, da tožena stranka o njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni odločila v zakonitem roku, zato se ne more sklicevati na določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ki je bila sprejeta z dopolnitvijo tega zakona decembra 1991. Tožnik se z negativno odločbo ne more sprijazniti, zato predlaga, da jo sodišče odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Tožba ni utemeljena.

Tožnik se moti, ko meni, da tožena stranka, če bi o njegovi prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije odločila v zakonitem roku, ne bi mogla uporabiti določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS). Tožnik je namreč vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije vložil 20.11.1991, navedena določba zakona pa je začela veljati 14.12.1991, torej pred potekom roka, v katerem je bila tožena stranka po določbi 1. odstavka 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku, dolžna izdati odločbo.

Tožena stranka je torej v obravnavanem primeru utemeljeno uporabila določbo 3. odstavka 40. člena zakona in na tej pravni podlagi tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva. Iz podatkov upravnih spisov je namreč razvidno, da so bile tožniku izrečene zaporne kazni, ki glede na veljavno kazensko zakonodajo niso izbrisane iz kazenske evidence. Tožena stranka je diskrecijsko pravico, ki jo ima pri odločanju po navedeni določbi tudi utemeljila, s tem, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, glede na njegovo večkratno predkaznovanost predstavljal nevarnost za javni red. Teh ugotovitev tožene stranke tožnik v tožbi niti ne izpodbija.

Iz vseh navedenih razlogov je po presoji sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato tožnik s tožbo ni uspel. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).