Jedro

Konkurenčna klavzula, ki posamezniku prepoveduje oziroma omejuje opravljanje posamezne gospodarske dejavnosti pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude. Tudi v tistih primerih, ko je takšen poseg utemeljen neposredno na podlagi zakona ali na podlagi pogodbene volje, pa takšne omejitve ni mogoče razlagati izven okvirja obsega in pogojev, ki so na tej podlagi določeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo pogodbene kazni v višini 20.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2011 dalje. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 53,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbenem roku je zoper prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je zmotno uporabo materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta dne 29. 3. 2006 sklenili franšizno pogodbo št. 2, v kateri je imela tožeča stranka položaj dajalca franšize, tožena stranka pa položaj uporabnika franšize. Prav tako ni sporno, da je pogodba med pravdnima strankama prenehala z dnem 31. 3 .2010. Pravdni stranki sta v pogodbi dogovorili konkurenčno klavzulo, ki je toženi stranki nalagala določeno ravnanje oziroma opustitve v času enega leta po prenehanju pogodbe. V primeru kršitve te klavzule se je tožena stranka zavezala plačati tožeči stranki pogodbeno kazen v višini 20.000,00 EUR, preračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izstavitve računa.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da ni podan dejanski stan, dogovorjen s pogodbeno dogovorjeno konkurenčno klavzulo, v posledici česar ni podana sklepčnost tožbenega zahtevka.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da predstavlja dogovor o konkurenčni prepovedi avtonomno materialno pravo, ki ima podlago v prvem odstavku 247. člena Obligacijskega zakonika (1). Ta omogoča pogodbenima strankama dogovor, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo.

8. Konkurenčne klavzule predstavljajo dopustno obliko pogodbeno dogovorjenega ravnanja pogodbenih strank tudi po samem prenehanju veljavnosti pogodbe. Te zaveze imajo običajno naravo opustitvenega ravnanja, ki kot take predstavljajo del izpolnitvene obveznosti iz same pogodbe. V posameznih primerih so takšne pogodbene klavzule izrecno urejene tudi v zakonih, ki lahko omejijo pogodbeno avtonomijo strank pri opredelitvi obsega obveznosti, ki jih prevzame posamezna pogodbena stranka po prenehanju pogodbe (2). Če ni neposredne zakonske podlage, ki bi opredeljevala obseg omejitev in opustitev posamezne pogodbene stranke po prenehanju pogodbenega razmerja, je v skladu s prvim odstavkom 247. člena OZ to lahko predmet pogodbene avtonomije v pogodbi udeleženih strank pri opredelitvi pogodbene kazni zaradi nepravilne izpolnitve. To velja tako za opredelitev dolžnega ravnanja posamezne pogodbene stranke po prenehanju pogodbe, kakor tudi glede opredelitve višine nadomestila v obliki denarnega zneska ali druge premoženjske koristi, ki jo mora preskrbeti nasprotni stranki tista stranka, ki krši s pogodbo prevzete obveznosti.

9. Pravdni stranki sta v smislu opredelitve konkurenčne klavzule opredelili dolžna ravnanja tožene stranke po prenehanju pogodbe v prvem odstavku 20. člena franšizne pogodbe, ki se glasi: Uporabnik v času 1 (enega) leta po prenehanju pogodbe, ne sme pričeti poslovati pod imenom tretje firme (nova franšizna pogodba) ali pričeti z lastno dejavnostjo, ki bi bila enaka ali konkurenčna dejavnosti, ki jo je opravljal po tej pogodbi. V primeru, da je uporabnik že pred sklenitvijo posloval z enako dejavnostjo, lahko nadaljuje s poslovanjem, vendar v nadaljnjem poslovanju ne sme izkoriščati pridobljenega znanja, poslovnih povezav in poslovnih skrivnosti, ki jih je pridobil od dajalca.

10. Za primer kršitve tako opredeljene izpolnitvene obveznosti tožene stranke sta pravdni stranki v drugem odstavku 20. člena franšizne pogodbe opredelili obveznost tožene stranke plačati pogodbeno kazen v višini 20.000,00 EUR.

11. Tožeča stranka je dejanski stan kršitve pogodbeno prevzetih obveznosti, zaradi katerih naj bi bila upravičena do pogodbene kazni, utemeljevala na navedbah, da je tožena stranka po prenehanju franšizne pogodbe opravljala konkurenčno dejavnost v okviru dejavnosti L. S. s.p., ki je izvenzakonska partnerica tožene stranke. Pritožbeno sodišče pri tem pritrjuje materialnopravnim razlogom prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da na podlagi tako zatrjevanih dejanskih okoliščin ni izpolnjen dejanski stan iz pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule, na katero sta pogodbi vezali pogodbeno kazen v primeru kršitve prevzetih obveznosti s strani tožene stranke. V pogodbeno dogovorjeni konkurenčni klavzuli je civilna sankcija v obliki pogodbene kazni dogovorjena samo za ravnanje same tožene stranke in ne sega tudi v sfero drugih pravnih subjektov, torej niti s toženo stranko povezanih oseb. Okoliščina, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, da naj bi po prekinitvi franšizne pogodbe v istih prostorih nadaljevala poslovanje prodajalna „D.“ v okviru novoustanovljenega s.p. zunajzakonske partnerice tožene stranke, ni mogoče razlagati kot izpolnitev dejanske podlage prepovedanega ravnanja tožene stranke v smislu konkurenčne klavzule iz 20. člena pogodbe, kot zmotno zatrjuje tožeča stranka v pritožbi. Tega ni mogoče utemeljevati niti na trditvah, da naj bi v času trajanja pogodbe med pravdnima strankama dejansko posel pretežno opravljala L. S., ki je bila v register vpisana kot prokuristka podjetja tožene stranke. Sklepanje v pritožbenih navedbah, da se glede na takšen način poslovanja tožene stranke ni v ničemer spremenilo po prenehanju franšizne pogodbe, je po mnenju pritožbenega sodišča pravno zmotno. Samostojni podjetnik je statusna oblika, preko katere lahko posamezna fizična oseba opravlja gospodarsko dejavnost, v okviru katere tudi prevzema pravice in obveznosti iz tega poslovanja. Ker je opravljanje gospodarske dejavnosti preko takšne statusne oblike vezano na posamezno fizično osebo, ni mogoče enačiti takšnih gospodarskih subjektov niti v primeru osebne povezanosti med posameznimi fizičnimi osebami, ki poslujejo kot samostojni podjetniki.

12. Konkurenčna klavzula, ki posamezniku prepoveduje oziroma omejuje opravljanje posamezne gospodarske dejavnosti pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, ki jo zagotavlja Ustava RS v prvem odstavku 74. člena. Tudi v tistih primerih, ko je takšen poseg utemeljen neposredno na podlagi zakona ali na podlagi pogodbene volje, pa takšne omejitve ni mogoče razlagati izven okvirja obsega in pogojev, ki so na tej podlagi določeni. Obseg omejitev, ki jih je posamezna pogodbena stranka v tem smislu prevzela, je zato potrebno razumeti zgolj v obsegu, opredeljenem v sami pogodbi. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da je iz besedila konkurenčne klavzule v pogodbi razvidno, da naj bi se konkurenčna prepoved raztezala tudi na tretje subjekte. Iz zapisa prvega odstavka 20. člena franšizne pogodbe je jasno razvidno, da se prepoved nanaša na uporabnika, to je na toženo stranko. Pri tem pa obravnava dve vrsti prepovedanih ravnanj in sicer: 1. pričetek poslovanja pod imenom tretje firme (nova franšizna pogodba) in 2. pričetek opravljanja lastne dejavnosti, ki bi bila enaka ali konkurenčna dejavnosti po franšizni pogodbi.

13. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da naj bi raztezanje konkurenčne prepovedi tudi na tretje subjekte izhajalo iz uporabe besedne zveze ne sme pričeti poslovati pod imenom tretje firme pri opredelitve prve oblike prepovedanega ravnanja toženi stranki. Besedila prepovedi poslovanja pod imenom tretje firme (nova franšizna pogodba) ni mogoče razumeti drugače kot prepoved toženi stranki, da po prenehanju franšizne pogodbe sklene novo franšizno pogodbo. Tudi, če bi bilo uporabo besedne zveze tretje firme razumeti ko sinonim za nov pravni subjekt, bi se ta prepoved lahko nanašala le na subjekt, v katerega je vključena tožena stranka. Besedila pogodbe zato ni mogoče razlagati v smeri, da naj bi se prepoved nanašala tudi na poslovanje tretje fizične osebe ob predpostavki osebne povezanosti s toženo stranko.

14. Pritožbeno sodišče sicer ne izključuje možnosti, da bi lahko pogodbeni stranki s pogodbo razširili učinkovanje konkurenčne klavzule tudi na osebno povezane osebe s toženo stranko oziroma na pravne osebe, v katerih imajo le-ti prevladujoč vpliv. Ker pa takšna razširitev omejitve poslovanja po prenehanju franšizne pogodbe ne izhaja iz pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule, nesporen dejanski stan v smislu pričetka poslovanja z istovrstno dejavnostjo s strani izvenzakonske partnerice tožene stranke, ne predstavlja dejanske podlage, na podlagi katere bi tožeča stranka lahko uveljavljala plačilo pogodbeno dogovorjene pogodbene kazni.

15. Upoštevaje navedene materialnopravne razloge se tako izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je glede na ugotovljeno dejansko stanje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, saj tožeča stranka ni zatrjevala in dokazala kršitvenega ravnanja tožene stranke, ki ji je bilo prepovedano v okviru konkurenčne klavzule v 20. členu franšizne pogodbe.

16. Zaradi neizkazanega temelja uveljavljane denarne terjatve, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do stališča tožene stranke v odgovoru na pritožbo o razlogih za prenehanje franšizne pogodbe na strani tožeče stranke.

17. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

(1) Uradni list RS, št. 83/2001, 32/2004, 28/2006 - Odl. US, 40/200 – v nadaljevanju OZ.

(2) Glej 836. člen OZ, 41. člen ZGD-1 in 38. člen Zakona o delovnih razmerjih.