Jedro

Ob razveljavitvi dokončne odločitve delodajalca in zavrnitvi zahtevka za razveljavitev prvostopne odločitve o prenehanju delovnega razmerja, je bil utemeljeno zavrnjen tožnikov zahtevek za vrnitev nazaj na delo, saj lahko sodišče ob razveljavitvi odločitve delodajalca samo odloči o obveznosti in odgovornosti delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V sporu o zakonitosti sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi petdnevne neupravičene odsotnosti z dela, je sodišče tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 19.7.1996 kot neutemeljen zavrnilo, zahtevku za razveljavitev dokončnega sklepa z dne 1.10.1996 pa zaradi napak pri sestavi sveta tožene stranke ugodilo. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožniku prizna pravice iz delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo, kolikor se je nanašala na priznanje pravic iz delovnega razmerja za naprej po pravnomočnosti sodbe, štelo za pravočasen predlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka ni izrecno odločilo. V preostalem je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in ob soglasju z njenimi razlogi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik po svoji pooblaščenki revizijo zaradi kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbe 2. točke 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS (1994) - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98) v tožnikovo škodo, ko je ob razveljavitvi dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja hkrati zavrnilo zahtevek za razveljavitev prvostopnega sklepa. Po mnenju revizije bi moralo sodišče oba sporna sklepa obravnavati kot enotno odločitev tožene stranke. Hkrati pa sodišču očita, da je v izpodbijani sodbi glede presoje neupravičenosti tožnikove odsotnosti z dela nasprotje med zaključkom, da je direktor tožene stranke tožniku izrecno odrekel pravico do koriščenja dopusta v spornih dneh in listinami v spisu.

Poleg revizije, ki jo je vložila tožnikova pooblaščenka - odvetnica, je tožnik tudi osebno vložil vlogo za revizijo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s tretjim in četrtim odstavkom 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravdnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen če ima sama ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Tožnik ni dokazal, da izpolnjuje ta pogoj. Zato sodišče njegove osebno vložene vloge za revizijo ni moglo upoštevati.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

V skladu s 23. členom ZDSS (1994) sodišče ni vezano na tožbeni zahtevek, če delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti. Če delavec uveljavlja sodno varstvo, ker delodajalec ni odločil o ugovoru oziroma zahtevi za uveljavljanje pravic, mora v tožbi navesti bistveno vsebino ugovora oziroma zahteve, o kateri ni bilo odločeno. Na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZDSS (1994) v takem primeru sodišče samo odloči o pravici, obveznosti oziroma odgovornosti iz delovnega razmerja. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 24. člena ZDSS (1994) lahko sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev delodajalca nezakonita, takšno odločitev razveljavi in tudi v tem primeru samo odloči o obveznosti in odgovornosti delavca.

Na podlagi gornjih določb sta nižji sodišči ob ugotovitvi, da je sporni sklep drugostopnega organa nezakonit, le-tega utemeljeno razveljavili; v tem delu je postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna (v bistvu je šlo za neobstoječo odločitev, saj ni bilo niti kvoruma in niti potrebe večine za njen sprejem) in sami odločili o prenehanju delovnega razmerja tožnika tako, da sta zavrnili zahtevek zoper sporni prvostopni sklep direktorja tožene stranke, za katerega sta ugotovili, da je zakonit. Podobna stališča glede uporabe določb 24. člena ZDSS (1994) je zavzelo to sodišče že v sodbi opr. št. VIII Ips 8/97, z dne 9.9.1997 in v več kasneje izdanih sodbah v podobnih zadevah.

Sodišče je ugotovilo, da tožnik za dneve sporne odsotnosti ni imel odobrenega letnega dopusta, na podlagi vsestranske ocene izvedenih dokazov in je svojo dokazno oceno tudi ustrezno obrazložilo. Ne gre za nasprotja med zaključkom sodišča in listinami v spisu, kot zatrjuje revizija, temveč za ugotovitev dejstev na podlagi vsestranske in obrazložene dokazne ocene izpovedbe zaslišanih prič ter zastopnika tožene stranke in tožnika. Gre za ravnanje sodišča v okviru določb 8. člena ZPP, na podlagi katerih mora sodišče odločiti, katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vsestranske in proste ocene dokazov. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred nižjima sodiščema ni bila podana.

Ob materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče zaključuje, da sta nižji sodišči ob ugotovljeni neupravičeni odsotnosti tožnika pri svoji odločitvi pravilno uporabili določbo 5. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), na podlagi katere lahko delavcu preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se vrne na delo.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.