Jedro

Sodišči druge in prve stopnje sta postavili pred tožnika prestroge zahteve glede (pravočasnosti) navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Sistema prekluzij sodišče ne sme razlagati tako togo, da bi njegova uporaba ogrozila vsebinsko odločanje v zadevi.

Celoten dejstveni substrat, ki ga zajema izraz „fiktivna pogodba“, podrejen položaj tožnikov glede možnosti zbiranja procesnega gradiva in kompleksnost razmerij med strankami, ki pogojuje uveljavljanje njihovih pravic v različnih pravdnih postopkih, v obravnavanem primeru narekujejo milejši pristop k zahtevam po opredelitvi dejanske podlage in tudi k prekluzijam.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v odločitvi glede četrtega in petega podrednega tožbenega zahtevka ter glede stroškov postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in vse podrejene zahtevke tožnikov in jima naložilo, da tožencema povrneta pravdne stroške. Tožnika sta zahtevala: - primarno ugotovitev, da je ničen notarski zapis SV 212/07 z dne 18. 4. 2007 med tožencema, s katerim je toženka posojilo 120.000,00 EUR zavarovala z ustanovitvijo in vknjižbo hipoteke ter zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa pri parc. št. 1707/16 in 1707/34 k. o. ... v korist toženca, tožena stranka pa mora izstaviti listino, na podlagi katere bodo te nepremičnine v razmerju do tožeče stranke bremen proste (I. točka izreka sodbe prve stopnje); - podrejeno ugotovitev, da notarski zapis v obsegu, navedenem v prejšnji alineji, nima pravnega učinka do tožnikov, kar sta toženca dolžna priznati in izstaviti listino, na podlagi katere bodo nepremičnine v razmerju do tožeče stranke bremen proste (II. točka izreka sodbe prve stopnje); - (drugič) podrejeno ugotovitev, da je notarski zapis brez pravnega učinka do tožnikov do višine njune terjatve do toženke v znesku 120.000,00 EUR in je toženka dolžna dopustiti, da tožnika to svojo terjatev poplačata z izvršbo na nepremičnine parc. št. 1707/16 in 1707/34 k. o. ... pred poplačilom toženca v izvršilnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki In 46/2007 proti toženki kot dolžnici (III. točka izreka sodbe prve stopnje); - (tretjič) podrejeno, naj se toženki naloži, da je tožnikoma dolžna plačati 120.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (IV. točka izreka sodbe prve stopnje); - (četrtič) podrejeno ugotovitev, da je v prvi alineji naveden notarski sporazum ničen, vknjižba hipoteke ter neposredne izvršljivosti notarskega zapisa pri parc. št. 1707/16 in 1707/34 k. o. ... pa neveljavna in se pri nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se izbriše ustanovitev in vknjižba hipoteke ter zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa (V. točka izreka sodbe prve stopnje); - (petič) podrejeno ugotovitev, da je notarski sporazum brez učinka do tožeče stranke, vknjižba hipoteke ter neposredne izvršljivosti notarskega zapisa pri parc. št. 1707/16 in 1707/34 k. o. ... pa neveljavna in se pri nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se izbriše ustanovitev in vknjižba hipoteke ter zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa (VI. točka izreka sodbe prve stopnje).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo le delno glede pravdnih stroškov, sicer pa jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, sta tožnika pravočasno vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdita, da sta pravočasno predlagala vpogled v kazenski spis, zaradi bolezni tožnice pa nista mogla pravočasno predložiti pooblastila pooblaščenki, da to stori ona, zato so bile listine predložene po prvem naroku. Pritožbeno sodišče bi jih lahko vpogledalo in tako odpravilo kršitev, ki jo je storilo sodišče prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče se mora držati načela raziskovanja materialne resnice in ob navedbah, ki jih je v odgovoru na pritožbo dala toženka, je bilo dolžno raziskati dejansko stanje ali pa prvostopenjsko sodbo razveljaviti. Pritožbeno sodišče je ob očitkih, da tožnika nista pravočasno predložila zapisnikov in pravočasno predlagala vpogleda v kazenski spis, spregledalo, da tožnika nista sodelovala v teh postopkih in za vsa dejstva nista pravočasno zvedela. Navedbe toženke niso pritožbena novota, pač pa odgovor na pritožbo proti sodbi, ki je bila v celoti v njeno korist. Zato ni njen interes, da se ta dejstva navajajo, pač pa je to interes tožnikov, ob nelogičnih navedbah toženca pa bi jih moralo raziskati pritožbeno sodišče samo ali pa to naložiti prvostopenjskemu sodišču. Ponavljata pritožbene navedbe, v katerih sta opozorila na te nelogičnosti in vztrajata, da so zaključki sodišča druge stopnje nelogični, neživljenjski in v nasprotju s prikazanimi dejstvi, zato je sodišče druge stopnje kršilo načelo raziskovanja materialne resnice. Načelo, da je treba vse trditve podati do prvega naroka za glavno obravnavo, ni absolutno in ne more veljati v primeru, če stranka za določena dejstva niti ne ve. Ko sta tožnika predlagala vpogled v enega od kazenskih spisov (za vse niti nista vedela), nista mogla vedeti, kaj je tam navedeno. Zato je očitek, da bi morala še pred vpogledom v spis dati natančne navedbe o izpovedi posameznih prič, povsem neutemeljen. Sodišče druge stopnje je naredilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je v 10. in 11. točki navedlo, da gre za pritožbene novote, kar ne drži, saj je tožeča stranka le povzela dejstva, ugotovljena v dokaznem postopku z zaslišanjem strank in prič. Tožnika v pritožbi ne navajata novot, temveč le podajata svojo dokazno oceno. Tožnika sta ves čas trdila, da posojilo ni bilo dano, neživljenjsko pa je, da bi morala podrobno opisovati vsako okoliščino in dejstva, ki jima niso bila znana in so se pokazala šele tekom dokaznega postopka. Pretirana je zahteva, da bi morala tožnika opisovati celotno situacijo, pri kateri nista bila navzoča. Opozorila pa sta na naslednje nelogičnosti: toženca nista sorodnika, prijatelja ali znanca, spoznala sta se tik pred sklenitvijo notarskega zapisa, med njima ni bilo zaupnega razmerja, toženec se je ukvarjal z nepremičninami in je nepremičninski strokovnjak, toženec se je ponudil, da bo uredil situacijo v zvezi s toženkino nepremičnino za nagrado 1.000,00 EUR, tožencu ni bil znan namen posojila, toženec je imel nizke dohodke itd. Tožnika nista mogla vedeti, ali je imel toženec dovolj denarnih sredstev za posojilo in virov za ta sredstva. Toženčeva trditev je bila, da jih je imel, torej gre za njegovo dokazno breme; če si dokazi nasprotujejo, pa jih mora sodišče oceniti v skladu z dokaznim bremenom. Ne drži zaključek, da so trditve tožnikov o navideznosti posla skope. Tudi tu je pretirana zahteva pritožbenega sodišča, da navajata vse okoliščine, ki jima niso poznane in lahko zgolj domnevata, kakšen razlog je vodil toženca, da sta sklenila navidezno pogodbo. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo. Drugačno stališče sodišč glede fiktivnosti pravnega posla je vodilo v neutemeljeno zavrnitev primarnega zahtevka. Napačen je zaključek, da je institut izpodbijanja pravnih dejanj namenjen uveljavljanju zapadlih denarnih terjatev upnika. Institut je namenjen vsaki zapadli terjatvi in terjatev tožnikov, da od prve tožene stranke zahtevata bremen prost prenos lastninske pravice na nepremičnini, je zapadla, saj je pravnomočno ugotovljeno, da sta tožnika lastnika nepremičnin. Tretji podrejeni zahtevek ni preuranjen, ker zaradi ravnanja toženke poteka izvršba na njune nepremičnine. Zaradi napačnega stališča, da notarski zapis ni ničen, je napačna odločitev tudi o četrtem in petem podrejenem zahtevku. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevkom tožnikov, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje ali pa razveljavi tako sodbo sodišča prve kot tudi druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje je sledeče: tožnika sta 10. 3. 2000 sklenila s toženko prodajno pogodbo, s katero sta od nje kupila parcelo 1707/16 in ½ parcele 1707/34, obe k. o. .... Zaradi spora med pogodbenimi strankami je bil v teku pravdni postopek, ki se je zaključil s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 4/2010 in II Ips 5/2010 z dne 25. 4. 2013; ugotovljeno je bilo, da je bila sklenjena prodajna pogodba, toženki pa naložena izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice tožnikov. Kot lastnika sta se v zemljiško knjigo vpisala 13. 9. 2013. Toženca sta 18. 4. 2007 pri notarju sklenila posojilno pogodbo, po kateri je toženka prejeto posojilo 120.000,00 EUR zavarovala z ustanovitvijo in vknjižbo hipoteke ter zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa pri tožnikoma prodanih parcelah. Ker toženka posojila ni vrnila, je toženec sprožil izvršbo.(1) Toženka je zoper toženca vložila kazensko ovadbo zaradi goljufije, ker naj bi bila posojilna pogodba zgolj navidezna, toženec pa zoper toženko kazensko ovadbo zaradi krive ovadbe, v teku pa je tudi postopek po tožbi toženke zoper toženca zaradi ugotovitve ničnosti hipotekarne posojilne pogodbe in izbrisa vknjižbe.(2) V tu obravnavani zadevi tožnika trdita in dokazujeta, da je notarski zapis ničen, ker je v nasprotju z moralo in fiktiven, sklenjen z namenom, da bi toženka od njiju nazaj pridobila nepremičnine. Toženec naj bi ji ne izročil zneska posojila, pač pa naj bi dosegel, da bi se tožnika izselila iz nepremičnine, za dosego tega cilja pa naj bi bilo treba skleniti navidezno hipotekarno posojilno pogodbo.

7. Sodbi sodišč druge in prve stopnje temeljita na dokazni oceni, da toženec v času sklepanja posojilne pogodbe ni vedel, da je toženka z nepremičnino že razpolagala v korist tožnikov, toženka pa mu je zatrdila, da v njej živijo najemniki; razpolagal je s sredstvi za posojilo in ni vedel za spor o lastništvu; sklenjen posel ni fiktiven. Navedbe o fiktivnosti naj bi bile sploh preskope in nekonkretizirane, naknadne trditve in predloženi dokazi v vlogi 21. 4. 2011 pa prepozne, saj naj bi imela tožnika od vložitve tožbe (1. 4. 2008) do prvega naroka (13. 4. 2011) dovolj časa, da bi te navedbe in dokaze že podala.

8. Na revizijsko grajo o dolžnosti iskanja materialne resnice in napačnem upoštevanju pravil o prekluziji navajanja dejstev in predlaganja dokazov je treba tožeči stranki uvodoma pojasniti, da za zbiranje procesnega gradiva, ki tvori dejansko podlago tožbe, torej za navajanje dejstev in predlaganje dokazov velja razpravno in ne preiskovalno načelo. To pomeni, da bi sodišče druge stopnje (kasneje) predlagane dokaze lahko izvedlo, če bi presodilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zavrnitve dokazov nepravilno izpeljalo dokazni postopek, ga tako dopolnilo in odpravilo procesno kršitev, ne pa zato, ker bi samo (po uradni dolžnosti) iskalo ali celo moralo iskati materialno resnico. Enotno stališče teorije in sodne prakse je, da so za zbiranje procesnega gradiva, ki tvori dejanski substrat odločitve, odgovorne stranke in da sodišče ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena stranka ni zatrjevala, pri čemer pa ni pomembno, katera stranka je dejstvo navedla - lahko tudi stranka, kateri navedeno dejstvo sicer ni v prid. Načelo materialne resnice je temu podrejeno in se tožnika neutemeljeno sklicujeta nanj kot na obveznost „raziskovanja materialne resnice“, ki naj bi veljala tudi za pritožbeno sodišče. Glede na povedano je sodišče druge stopnje zavzelo pravilno stališče, na kakšen način je mogoče upoštevati navedbe toženkinega odgovora na pritožbo (5. točka obrazložitve).

9. Vrhovno sodišče pa pritrjuje reviziji, da sta sodišči druge in prve stopnje postavili pred tožnika prestroge zahteve glede (pravočasnosti) navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Sistema prekluzij, kot ga ureja 286. člen ZPP, sodišče ne sme razlagati tako togo, da bi njegova uporaba ogrozila vsebinsko odločanje v zadevi. Po določilu četrtega odstavka 286. člena ZPP ima namreč stranka možnost, da še tudi kasneje, po prvem naroku navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze pod pogojem, da tega ni mogla pravočasno storiti brez svoje krivde - vsak konkretni primer pa pri tem terja iskanje ustreznega ravnovesja, saj so procesni položaji, ko stranka pridobi možnost navajanja novih dejstev in dokazov, zelo pestri in različni. Poleg tega je treba ločevati med trditvami o novih dejstvih in navedbami, ki zgolj konkretizirajo ali razčlenjujejo predhodne strankine trditve o dejstvih,(3) pri čemer pa tudi ni nepomembno opozoriti na uporabo določenih (preprostih) pravnih pojmov v vsakdanjem jeziku, ki pa ne pomenijo sklicevanja na materialnopravno podlago za odločitev v zadevi, pač pa z uporabo pravnega pojma stranka misli na celoten sklop dejstev, ki utemeljujejo takšno pravno razmerje (ti. pravno obarvana dejstva) in kar mora sodišče po prevladujočem stališču pravne teorije in novejše sodne prakse sprejeti kot dejanske trditve.(4)

10. Navedeno za konkretni primer pomeni sledeče: Pravno obarvano dejstvo oziroma uporabo pravne terminologije, ki predpostavlja zatrjevanje celotnega dejstvenega substrata, ki vodi do (pravnega) zaključka, predstavlja pojem „fiktivna pogodba“. Tožnika sta že v tožbi in nato v vseh nadaljnjih vlogah za fiktivno označila posojilno pogodbo, ki sta jo sklenila toženca 18. 4. 2007. Obligacijsko pravo pod pojmom fiktivna, navidezna pogodba razume zavestno razhajanje med voljo in izjavo, stranki pa želita doseči le zunanji videz obstoja pogodbe, medtem ko naj za njiju posel ne velja ali pa naj velja nek drug, prikriti posel (50. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Izraz fiktiven pa ni zgolj pravni izraz, ampak splošno uporabljen pojem v vsakdanjem jeziku in pomeni navidezen, izmišljen, skratka tak, ki ne obstaja.(5) Tožnika sta nadalje navedla razlog, zakaj naj bi toženca sklenila fiktivno pogodbo (toženka naj bi na ta način dobila nazaj nepremičnine) in okoliščine, ki naj bi kazale na navideznost pogodbe (nedobrovernost toženca glede na stanje in zasedenost nepremičnine, brezobrestno posojilo med tujimi osebami, znesek posojila ni bil nikoli izročen toženki kot posojilojemalki). S tem sta ponudila zadostno trditveno podlago in navedla relevantna konstitutivna dejstva, ki utemeljujejo nastanek pravne posledice, ki jo uveljavljata s tožbenim zahtevkom. Nadaljnje razčlenjevanje in pojasnjevanje konkretnih okoliščin posla (kako sta stranki prišli v stik, s kakšnim namenom je bil posel sklenjen, kakšno korist sta stranki pri njem zasledovali, kje je bil izročen denar, o viru denarnih sredstev za posojilo ipd.) je potrebno šele naknadno ob in po zanikanju nasprotne stranke, določene podrobnosti pa se sploh izkažejo šele med dokaznim postopkom. V obravnavanem primeru sta tožnika glede nadaljnjega razčlenjevanja posameznih dejstev, navajanja podrobnosti in konkretnih okoliščin posla ter glede dokazovanja v občutno podrejenem položaju, saj zatrjujeta in dokazujeta dejstva iz sfere tožene stranke, celo subjektivna in zato težje dokazljiva dejstva o pravnem poslu, pri katerem sama nista sodelovala in jima neposredne okoliščine posla zato niso znane, pač pa lahko nanje le sklepata. Prav tako jima ni oziroma ne more biti znano, kdo vse je pri sklepanju posla sodeloval, da bi ga lahko (pravočasno) predlagala za pričo. Za posamezne okoliščine in dokaze sta tako lahko zvedela šele med dokaznim postopkom.

11. Na samem začetku postopka pa je bil procesni položaj tožnikov še težji zaradi vzporedno potekajočih pravdnih postopkov, v katerih so se obravnavali zahtevki, izvirajoči iz prvotne kupoprodajne pogodbe s toženko, kasnejše posojilne pogodbe med tožencema z zastavo nepremičnin in končno izvršbe, ki jo je sprožil toženec zoper toženko kot upnik po posojilni pogodbi. Čeprav so se v postopkih obravnavali različni tožbeni zahtevki, so se trditve nujno podvajale, saj sta tožnika vsa svoja upravičenja utemeljevala na kupoprodajni pogodbi, katere obstoj je bil potrjen šele v revizijskem postopku s spremembo pravnomočne sodbe.(6) Pravdni spis je glede na čas vložitve tožbe zato v veliki meri „obremenjen“ tudi s trditveno in dokazno podlago v smeri lastninske pravice na nepremičninah, dodatno kopičenje dokaznega gradiva pa predstavlja okoliščina, da so bile na različnih stopnjah odločanja različne odločitve, o nedopustnosti izvršbe pa je bilo odločeno šele po postopku obnove.(7) Aktivnost strank pri zbiranju dokaznega gradiva je bila zato usmerjena tudi na zbiranje gradiva o vprašanjih, ki so se (kot glavna) istočasno obravnavala v vzporednih postopkih, so pa relevanten del dejanske podlage tudi za odločitev v tej zadevi.

12. Vse navedeno, tj. celoten dejstveni substrat, ki ga zajema izraz „fiktivna pogodba“, podrejen položaj tožnikov glede možnosti zbiranja procesnega gradiva in kompleksnost razmerij med strankami, ki pogojuje uveljavljanje njihovih pravic v različnih pravdnih postopkih, tako narekujejo milejši pristop k zahtevam po opredelitvi dejanske podlage in tudi k prekluzijam. Ne glede na možnost, da bi tožnika svojo pooblaščenko za pregled kazenskega spisa lahko pooblastila že pred prvim narokom, sta kot dokaz pravočasno predlagala poizvedbe na policijski upravi o vloženi ovadbi zoper toženca, poizvedbe, kateri kriminalist, je obravnaval prijavo zoper toženca, spis Okrožnega državnega tožilstva, ki se vodi na podlagi te ovadbe, in (z vlogo 14. 11. 2008) odgovor toženke na tožbo v zadevi I P 1108/2008. Dejstvo, da sta tožnika kasneje z vpogledom v kazenski spis, določene dokaze predložila sama, jima zato ne more biti v škodo, prav tako pa tudi ne dejstvo, da sta določene podrobnosti in konkretne okoliščine navajala po vpogledu v ta spis. Tožnika namreč nista stranki teh postopkov, v njih nista sodelovala in nista mogla vedeti za vsa v njih opravljena procesna dejanja in dokazni uspeh posameznih dokazov, izvedenih v teh postopkih.

13. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da sta sodišči druge in prve stopnje napačno uporabili 286. člen ZPP, sodišče druge stopnje, ki je potrdilo pravilnost uporabe navedene procesne določbe pred sodiščem prve stopnje in zato večino navedb in dokazov ocenilo za nedopustne pritožbene novote, pa tudi prvi odstavek 337. člena ZPP. S tem je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe v obsegu, navedenem v nadaljevanju te obrazložitve.

14. Tožnika sta uveljavila primarni in pet podrejenih zahtevkov. Po presoji Vrhovnega sodišča trditvena podlaga utemeljuje zahtevek z vsebino izbrisne tožbe. Starejša sodna praksa je dopuščala tudi zahtevke, kot je uveljavljen primarno (ugotovitev ničnosti pravnega posla in izstavitev zemljiškoknjižne listine), kar so narekovali zlasti razlogi pravne varnosti. Vendar pa zaradi zavrnitve tega in njemu vsebinsko podobnega prvega podrejenega zahtevka tožnika v varstvu svojih pravic ne bosta prizadeta. Prav tako je pravilna zavrnitev zahtevka z vsebino paulijanske tožbe. Ne glede na stališče tožnikov, da pravice do izpodbijanja pravnih dejanj svojega dolžnika iz 255. člena OZ ni mogoče omejiti le na upnike denarne terjatve, se za njeno utemeljenost zahtevata vzročna zveza med nesposobnostjo izpolnitve in izpodbijanim dejanjem ter (objektivna) neplačevitost (ne pa zgolj odklanjanje izpolnitve) dolžnika. Ustavitev izvršbe na nepremičnine potrjuje pravilnost odločitve o odsotnosti škode (ali gotove bodoče škode) kot enega od elementov odškodninske terjatve, ki jo tožnika uveljavljata s tretjim podrejenim zahtevkom. Navedeni razlogi kažejo, da se prej obrazložena bistvena kršitev določb pravdnega postopka na odločitev o zavrnitvi primarnega in prvih treh podrejenih zahtevkov ne razteza, saj jim po materialnem pravu tudi ob drugačni presoji veljavnosti izpodbijanega notarskega zapisa ne bi bilo mogoče ugoditi. V tem delu zato revizija ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

15. Četrti podrejeni zahtevek je zahtevek iz izbrisne tožbe (243. člen Zakona o zemljiški knjigi). Tožnika namreč trdita, da je pravni posel ničen, zaradi česar je neveljavna vknjižba zastavne pravice in zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa pri kupljenih parcelah št. 1707/16 in 1707/34 k. o. .... Kot izbrisna upravičenca zato s tožbo uveljavljata zahtevek (zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe), da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbrišeta vknjižena hipoteka in zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa. Vrhovno sodišče je zato v odločitvi o četrtem podrejenem zahtevku in nadaljnjem temu podrejeno uveljavljanem zahtevku reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje glede te odločitve in glede odločitve o pravdnih stroških razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

16. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevati dokazno gradivo tožnikov, upoštevajoč obrazložene milejše (ohlapnejše) kriterije za presojo (pravočasnosti) izpolnitve njunega trditvenega in dokaznega bremena.

17. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v času od pravnomočnega končanja te zadeve do odločanja o reviziji obravnavalo že tudi zadevo po tožbi tožnikov za nedopustnost izvršbe na njima prodane nepremičnine (II Ips 9/2016). Prvotno je bil njun zahtevek pravnomočno zavrnjen, nato pa (po odločitvi II Ips 4/2010 in II Ips 5/2010) dovoljena obnova, ki se je končala z ugoditvijo zahtevku.

(2) Tudi to zadevo je Vrhovno sodišče v vmesnem času obravnavalo (II Ips 37/2015), zadevo pa vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, tj. ponovno odločanje o pritožbi tožnice (toženke v tem pravdnem postopku) zoper sodbo prve stopnje, s katero je bil njen zahtevek zavrnjen.

(3) Nina Betetto, Vsebinsko ali formalistično odločanje, Pravosodni bilten, št. 3/2013, stran 17. (4) Navedeno delo, stran 22. (5) Prim. Slovenski pravopis, Ljubljana 2001, SSKJ.

(6) Sodba in sklep II Ips 4/2010 in II Ips 5/2010 z dne 25. 4. 2013. (7) Sodba II Ips 9/2016 z dne 21. 3. 2016.