Jedro

V carinskem postopku je jamstvo za prevoznikovo obveznost predaje blaga v tranzitu prevzel garant kot glavni zavezanec. S tem je zaradi možnosti dajanja v promet neocarinjenega blaga, deklariranega kot blago v tranzitu, prevzel rizik, da bo sam nosil breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če tuj prevoznik blaga ne bi predal izhodni carinarnici. V postopku lahko dokazuje, da je blago prešlo carinsko črto, vendar ne more uspeti, če ne predloži ustreznega dokaza.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo carinarnice z dne 20.7.1993, s katero je ta tožnika zavezala k plačilu uvoznih davščin v znesku 290.264.- SIT za nepredano blago, ki je bilo z enotno carinsko listino z dne 11.12.1992 Carinske izpostave ... - Prosta carinska cona napoteno k Carinskemu referatu ..., iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Izpodbijana odločba v obrazložitvi v zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami, da je blago izstopilo iz države, ugotavlja, da je tožnik s prej navedeno enotno carinsko listino prijavil in jamčil za pravilno predajo Carinskemu referatu 169 vreč surove kave v vrednosti 21.334.- DEM. Iz odgovora Carinskega referata z dne 22.1.1993 je razvidno, da to blago tam ni bilo prijavljeno, o čemer je bil z dopisom carinarnice z dne 10.5.1993 obveščen tudi tožnik. Ker se v določnem roku glede neprijave blaga ni izjasnil, je Carinarnica izdala odločbo o carinjenju na podlagi 2. odstavka 249. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ). Tožnik je v pritožbenem postopku predložil fotokopijo mednarodnega tovornega lista, ne pa tudi drugih zahtevanih listin, saj po njegovih navedbah sporno blago na Hrvaškem ni bilo prijavljeno, ker je bilo tja pretihotapljeno. Carinarnica je ravnala pravilno po določbi 2. odstavka 249. člena CZ. V enotni carinski listini je v rubriki 50, v katero se vpiše naziv in naslov špediterja, ki je pri odhodni carinarnici za tujega prevoznika blaga vplačal varščino, vpisan kot glavni zavezanec tožnik. Iz tega je razvidna obveznost tožnika, da bo plačal vse uvozne davščine, če prevoznik blaga ne bo predal namembni carinarnici. Ker blago ni bilo predano, je carinarnica pravilno ugotovila carinskega zavezanca v smislu 24. člena CZ. Tožena stranka tožnikovih navedb v pritožbi in predloženih listin ni štela za dokaz, da je blago v tranzitu izstopilo iz države. Vhodna carinarnica pošlje blago po pregledu namembni carinarnici, ki se ji mora predati v določenem roku, ta pa o tem izda potrdilo v smislu 2. odstavka 202. člena CZ, ki bi se štelo kot dokaz o izpolnitvi navedene obveznosti (določbe od 191. do 203. člena CZ). Fotokopija mednarodnega tovornega lista, ki po tujih carinskih organih ni bil potrjen, ni zanesljiv dokaz o tem, da bi bilo blago izstopilo iz države. Iz tega sledi logičen sklep, da je bilo blago dano v prosti promet pred opravljenim carinskim postopkom in plačilom dajatev.

Tožeča stranka navaja, da ji ni znano, zakaj tuj prevoznik blaga ni prijavil pri namembni carinarnici (z dnem 11.12.1992), čeprav je bilo vozniku izrecno naročeno, da mora to storiti. Tožeča stranka je na poziv tožene stranke za dostavo listin, kot dokaz o prestopu blaga čez carinsko črto, toženi stranki odgovorila, da zahtevanih dokumentov od hrvaških organov v danem roku ne more priskrbeti, ker je bilo ugotovljeno, da je bilo blago v tistem času tihotapljeno v sosednjo državo. Prevoznika, ki je v tistem času prevažal blago iz Kopra na Hrvaško za račun prejemnika, je policija ustavila, o čemer obstoje zapisniki. Hkrati z mednarodnim tovornim listom, potrjenim pri hrvaški carini (fotokopija), na kateri je datum 2. junij 1993, dokazuje, da je blago prešlo carinsko črto. V tožbi našteva določbe zakona o carinski službi, ki se nanašajo na delo, pristojnosti in organizacijo carinske službe ter na sodelovanje z drugimi organi. Navaja, da je od datuma, ko bi moralo blago priti do namembne carinarnice, pa do poziva tožniku za preverjanje, kje naj bi blago prestopilo mejo, preteklo skoraj pet mesecev, kar je tožniku onemogočilo ukrepanje. Po navedenem sklene, da je bilo delo carinske službe v času prestopa omenjenega blaga pomanjkljivo, neučinkovito, nepravilno in neažurno ter da obstaja utemeljen sum, da ob pravilnem postopku prijavljanja blaga obmejni carinski organi le tega niso evidentirali v smislu 2. odstavka 202. člena CZ. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz v njej navedenih razlogov. Opozarja še na določbe 191. in naslednjih členov in na protislovje med dnevom, ko bi moralo blago prestopiti carinsko črto ter domnevnim datumom na tovornem listu, ko naj bi isto blago prestopilo mejo. Predlaga, da se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Carinskega zavezanca opredeljuje 1. odstavek 24. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ, Uradni list SFRJ št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90): to je oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje države ali ga od tod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih s tem zakonom dolžan plačati carino.

Tožnik je v enotni carinski listini (v polju 50) naveden kot glavni zavezanec. V navedeno polje se po pravilniku o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 20/92) vpiše naziv in naslov špedicije, ki pri odhodni carinarnici za tujega prevoznika položi varščino ali garancijo banke v smislu navedenega pravilnika. Tožnik je torej po navedbah v enotni carinski listini kot garant glavni zavezanec, ki pride v poštev za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, če tuj prevoznik v odrejenem roku ne bi predal blaga izhodni carinarnici. Tožnik tudi ne prereka ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je z že navedeno enotno carinsko listino prijavil in jamčil za pravilno predajo Carinskemu referatu 10042 kg surove kave in da iz poizvedb in obvestil tega organa sledi, da blago tam ni bilo prijavljeno, o čemer je bil obveščen tudi tožnik. Ker je v carinskem postopku jamstvo za prevoznikovo obveznost predaje blaga izhodni carinarnici prevzel tožnik kot glavni zavezanec, je zaradi možnosti dajanja v promet neocarinjenega blaga deklariranega kot blago v tranzitu, s tem prevzel rizik, da bo sam nosil breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če tuj prevoznik blaga ne bi predal izhodni carinarnici. V postopku sicer lahko dokazuje, da je blago prešlo carinsko črto, vendar ne more uspeti, če ne predloži ustreznega dokaza; to je predvsem potrdilo, ki ga izda izhodna carinarnica prevozniku, kakor je to tožena stranka v izpodbijani odločbi tožniku pravilno pojasnila (1. odstavek 202. člena CZ). V interesu garanta je, da si iz razmerja s prevoznikom zagotovi tudi sam v dokazne namene navedeno potrdilo. Sodišče glede dejanskega stanja in dokazne ocene, kakor izhaja iz izpodbijane odločbe, nima pomislekov. Tožena stranka utemeljeno ni sledila navedbam tožeče stranke in predložene fotokopije mednarodnega tovornega lista (domnevno potrjenega pri hrvaški carini), na kateri je datum 2. junij 1993, ni štela za dokaz, da naj bi isto blago, ki bi moralo biti prijavljeno izhodni carinarnici 11.12.1992, prešlo tega dne carinsko črto ob izhodu iz države. Protislovna je tudi navedba tožeče stranke, da naj bi prevoznika, ki je v tistem času prevažal blago iz ... na Hrvaško za račun prejemnika, policija ustavila, o čemer obstoje zapisniki.

Tožena stranka je zato pravilno ocenila, da je organ prve stopnje ob ugotovitvi, da blago določenega dne ni bilo predano prevzemni carinarnici, tožnik pa verodostojnih nasprotnih dokazov ni predložil, utemeljeno štel, da je bilo blago dano v promet pred carinjenjem in zato pravilno uvedel postopek carinjenja blaga po 2. odstavku 249. člena CZ.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato na podlagi 2. odstavka 242. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe carinskega zakona, zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.