Jedro

Če postopek razlastitve oz. omejitve lastninske pravice ni bil pravnomočno končan pred uveljavitvijo novega ZSZ, se konča po prejšnjem zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 1760/99-8 z dne 23.5.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče tožbi tožeče stranke ugodilo, odločbo tožene stranke z dne 8.10.1999 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V obrazložitvi navaja, da je tožena stranka na pritožbo podjetja U., d.d., S.K. (razlastitveni zavezanec), odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 12.7.1999, s katero je prvostopni organ odločil, da se dovoli začasna omejitev lastninske pravice na parc. št. 768/1 in 768/2 vl.št. 1850 k.o. R., ki sta v lasti podjetja U., d.d., S.K., v korist ... (razlastitveni upravičenec), zaradi graditve objektov v splošnem interesu (1. točka izreka). Tožena stranka je prvostopno odločbo odpravila, ker je menila, da navedena zadeva ne spada v pristojnost upravnega organa, pač pa v pristojnost sodišča splošne pristojnosti. ... je pri prvostopnem organu 16.2.1996 vložila predlog za razlastitev nepremičnin. Predlog je bil podan v času, ko je postopek razlastitve urejal Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80, 30/87 in 20/89). Po vložitvi omenjenega predloga je upravni organ vlagatelja pozival na dopolnitev predloga, da naj predloži ustrezne listine. Dne 25.7.1997 pa je začel veljati Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list RS, št. 44/97), ki določa, da o razlastitvi odloča sodišče v nepravdnem postopku (21. člen) ter, da se začeti razlastitveni postopki, ki do uveljavitve ZSZ niso pravnomočno končani, končajo po dosedanjih predpisih (53. člen). Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da upravni organ razlastitvenega postopka do 25.7.1997, torej do uveljavitve ZSZ sploh še ni uvedel, saj v postopku ni storil nobenega dejanja, ki bi pomenilo uvedbo postopka. Upravni postopek je namreč uveden, brž ko opravi organ v ta namen kakšno dejanje (1. odstavek 125. člena ZUP/86). Poziv na dopolnitev vloge ne pomeni dejanja, s katerim bi bil postopek uveden. Upravni organ prve stopnje bo zato po pravnomočnosti odločbe odstopil v reševanje pristojnemu sodišču. Upravno sodišče se z odločitvijo tožene stranke ni strinjalo. Menilo je, da je tožena stranka napačno povezala določbo 125. člena ZUP/86 z določbo 53. člena ZSZ, ki na poseben način ureja prenos pristojnosti od upravnih organov na sodišče splošne pristojnosti, torej iz upravnega v nepravdni postopek. Določba 53. člena ZSZ ne govori o uvedbi postopka, temveč o začetku postopka, ki pa se v primeru razlastitve začne na vlogo razlastitvenega upravičenca. Zato je bil v obravnavanem primeru razlastitveni postopek začet po Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini in se mora (glede na določbe 53. člena ZSZ) po istem zakonu tudi končati. Zaradi napačne uporabe materialnega prava in procesnih predpisov, je odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek, v smislu določb 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.

V pritožbi, ki jo vlaga U., d.d. (kot prizadeta stranka), uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne drži, da je treba glede na 53. člen ZSZ razlikovati med začetkom in uvedbo postopka. Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini je določal, da se razlastitveni postopek začne na vlogo razlastitvenega upravičenca, kar pomeni, da razlastitveni postopek ne more biti začet po uradni dolžnosti. Meni, da je pravilno stališče tožene stranke.

Tožeča in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Ni spora o tem, da je tožeča stranka predlog za začasno omejitev lastninske pravice parc. št. 768/1 in 768/2, vpisane v vl.št. 1850 k.o. R., vložila 16.2.1996, torej še v času, ko je veljal Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Ta je urejal postopek razlastitve in prisilnega prenosa nepremičnine, pa tudi postopek (začasne) omejitve lastninske pravice. Gre za zakon, ki je na področju razlastitev predpisal poseben postopek. Med drugim je določal kdo je lahko predlagal razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice, kdo je lahko razlastitveni upravičenec in kaj mora vsebovati predlog za razlastitev (6., 20., 21. in 29. člen). Po presoji pritožbenega sodišča se začetek postopka po navedenem zakonu veže na dejanje stranke in ne na dejanje organa. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bil postopek začet z vložitvijo vloge (predloga) razlastitvenega upravičenca. Glede na tako ureditev v posebnem zakonu je uporaba splošne določbe o uvedbi postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) kot subsidiarne določbe nepotrebna oziroma napačna. Glede na določbo 53. člena ZSZ, ki določa, da se že začeti postopki končajo po dosedanjih predpisih, če niso bili pravnomočno končani, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se mora v obravnavanem primeru postopek končati po "starem" zakonu, ker je bil pač začet po njem. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno odločilo. Pritožbeno sodišče zato zavrača pritožbeni ugovor, da je drugačno stališče tožene stranke pravilno.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker tudi sicer ni ugotovilo nobenih kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti.