Jedro

Začasnega skrbnika je treba postaviti zaradi zavarovanja zapuščine, saj med dedičema obstajajo spori, tako glede pravice do dediščine, kot glede obsega zapuščine, predvsem pa je izkazano nezaupanje med njima. Zato začasna skrbnica ne more biti dedinja, ampak tretja oseba.

Dedinja v postopku pred prvim sodiščem in v pritožbi ni navajala nobenih drugih razlogov, zaradi katerih S.K. ne bi bil primeren za začasnega skrbnika. V postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile zatrjevane okoliščine, da S.K. ne bi mogel skrbeti za zapuščino v interesu vseh dedičev, zaslišanja začasnega skrbnika ni predlagala nobena stranka, oba dediča pa sta na naroku imela možnost, da se opredelita glede predloga, da se za začasnega skrbnika postavi S.K.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19. 3. 2009 je bila za sojenje v pritožbenem postopku v tej zadevi prenesena pristojnost iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v zapuščinski zadevi za začasnega skrbnika zapuščine po pokojnem B.K. določilo S.K, roj. x, stanujoč xy, Ž.

Dedinja T.M. vlaga pritožbo zaradi kršitev določb Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je pritožnica nasprotovala, da se za skrbnika postavi S.K. Sodišče ni ugotavljalo, v kakšnem odnosu je S.K. z mladoletnim dedičem M.K., saj se je zadovoljilo le z izjavo, da je S.K. pripravljen sprejeti funkcijo začasnega skrbnika. Sodišče bi moralo pred postavitvijo začasnega zastopnika zaslišati dediče in začasnega zastopnika. V postopku ni bilo ugotovljeno, da obstaja potreba, da se postavi začasni skrbnik. Dejavnost, ki jo je opravljal pokojni B.K. in jo je po njegovi smrti vodila pritožnica, se ne opravlja več, ker je banka blokirala bančni račun, zato poslovanje ni več mogoče. Med dedičema je obstajal spor le glede poslovanja in kontrole mladoletnega M.K. nad vodenjem poslovne dejavnosti. S postavitvijo začasnega zastopnika bodo nastali le nepotrebni stroški. Prvo sodišče ni pojasnilo, kakšen bo položaj začasnega skrbnika v drugih postopkih ali bo nastopal kot pooblaščenec ali kot stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 131. člena ZD postavilo začasnega skrbnika zapuščine, ker so zato obstajali utemeljeni razlogi. Sodišče prve stopnje je podrobno opisalo razloge, zaradi katerih je bila postavitev začasnega skrbnika potrebna, saj med dedičema (T.M. in mld. M.K.) obstajajo spori, tako glede pravice do dediščine, kot glede obsega zapuščine, predvsem pa je izkazano nezaupanje dediča M.K., da bi dedinja T.M. še naprej sama vodila trgovsko gostinsko dejavnost zapustnika, saj zatrjuje, da je prišlo do odlivanja sredstev in s tem zmanjšanja zapuščine. Iz navedb dedinje T.M. celo izhaja, da se dejavnost več ne opravlja. Navedene okoliščini pritrjujejo stališču prvega sodišča, da je bilo potrebno takoj postaviti začasnega skrbnika zaradi zavarovanja obsega zapuščine, in da za začasno skrbnico ne more biti postavljena dedinja T.M. ampak tretja oseba. Nerazumljivo je zato zatrjevanje pritožnice, da postavitev začasnega skrbnika ni potrebna, ob tem, da je sama predlagala postavitev začasnega skrbnika, predlog pa umaknila takoj, ko ji je prvo sodišče pojasnilo, da je ne bo postavilo za začasno skrbnico, kot je predlagala in potem, ko je takšen predlog podal tudi dedič M.K. Sodišče prve stopnje je z dopisom pozvalo dediča (stran 88), da podata predloge o tem, katero osebo naj sodišče postavi za začasnega skrbnika. Nobena stranka pred narokom ni dala konkretnega predloga (dedič M.K. je z vlogo le nasprotoval, da se za začasno skrbnico določi dedinja T.M. ter predlagal postavitev začasnega skrbnika), na naroku dne 7. 1. 2009 pa je dedič M.K. predlagal za začasnega skrbnika S.K., takšnemu predlogu je dedinja T.M. nasprotovala le iz razloga, ker je trdila, da je le ona najbolj primerna za nadaljevanje izvajanja dejavnosti po zapustniku, ker ima izkušnje na področju trgovinskih poslov. Dedinja T.M. v postopku pred prvim sodiščem in v pritožbi ni navajala nobenih drugih razlogov, zaradi katerih S.K. ne bi bil primeren za začasnega skrbnika. V postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile zatrjevane okoliščine, da S.K. ne bi mogel skrbeti za zapuščino v interesu vseh dedičev, zaslišanja začasnega skrbnika ni predlagala nobena stranka, oba dediča pa sta na naroku imela možnost, da se opredelita glede predloga, da se za začasnega skrbnika postavi S.K. Glede na navedene okoliščine je bilo potrebno takoj postaviti začasnega skrbnika, da se zavaruje (ohrani) zapuščina. Kakšen položaj ima (bo imel) začasni skrbnik zapuščine, o čemer naj ne bi odločilo prvo sodišče po mnenju pritožbe, določa 131. člen ZD. Na podlagi citirane določbe lahko začasni skrbnik v imenu dedičev toži ali je tožen, izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh zastopa dediče. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s prvim odstavkom 366. členom ZPP).