Jedro

Glede na to, da postopek za priznanje vdovske pokojnine, ki se je pričel na zahtevo matere obeh tožnikov, do njene smrti ni bil zaključen, saj ni bila izdana niti prvostopenjska upravna odločba, se s pravnima naslednikoma ne more nadaljevati. Po 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravica do vdovske pokojnine ni prešla niti ni mogla preiti na tožeči stranki, ki sta sicer dediča po pokojni mami. Na podlagi 4. odst. 50. člena ZUP-a v zvezi s 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 je bil predsodni postopek s sklepom z dne 28. 11. 2018 zakonito ustavljen in z odločbo z dne 22. 10. 2019 pritožba zoper procesno odločitev utemeljeno zavrnjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „I. Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 10. 2019 in sklepa št. ..., št. dosjeja: ... z dne 28. 11. 2018, se zavrne.“

II. Tožnika krijeta sama svoje stroške postopka.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo, citirano v izreku te sodbe z dne 22. 10. 2019 ter sklep z dne 28. 11. 2018, zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje (I. tč. izreka) ter tožencu odredilo, da nov upravni akt izda v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe (II. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da je toženec dolžan tožečima strankama povrniti stroške postopka in da bo sklep izdan po pravnomočnosti odločitve iz spora o glavni stvari (III. tč. izreka).

2. Pritožuje se toženi zavod zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka s predlogom na spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeči stranki sta dediča po pokojni materi, ki je vlogo za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem možu vložila 29. 1. 2018, umrla pa ... 10. 2018, ko o zahtevi še ni bilo odločeno. Zavod je v skladu s 4. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju1 (ZPIZ-2) postopek ustavil s sklepom z dne 28. 11. 2018. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je dedičem omogočilo nadaljevanje začetega postopka pokojne mame za priznanje vdovske pokojnine in odredilo ugotovitev pravice za čas življenja. Na nepodedljivosti pravic iz 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 temelji celoten pokojninski sistem. Neutemeljeno se sklicuje na sodbo Psp 43/2021 z dne 7. 4. 2021, saj je Vrhovno sodišče RS (Vrhovno sodišče) v zadevi VIII Ips 58/2019 prekinilo postopek revizije do ocene ustavne skladnosti 1. odst. 4. člena ZPIZ-2. Tožeči stranki ne moreta postati nosilki pravice, ki je pokojna mama še ni pridobila niti ne moreta biti upravičenki do zapadlih denarnih zneskov. Ker mati na dan smrti ni imela priznane vdovske pokojnine, ni predpostavke za nastop izvršljivosti. Zapadlosti denarnih zneskov po ZPIZ-2 ni mogoče enačiti z upravičenostjo po 108. členu ZPIZ‑2 ali začetkom izplačevanja pokojnine po 111. členu ZPIZ-2. Zapade le prejemek, ki ga zavod na podlagi veljavnega pravnega naslova mora izpolniti. Napačno je stališče, da je možno postopek nadaljevati zaradi pravne koristi tožečih strank, saj gre za nepodedljivo pravico. S smrtjo zavarovanca pravica ugasne in je ne more uveljaviti nihče drug. Po ZPIZ-2 se lahko dedujejo le neizplačani zapadli denarni zneski v času smrti upravičenca. Tožeči stranki v imenu pokojne matere ne moreta postati naslednici in nosilki pravice, niti upravičenki do denarnih zneskov, saj teh na dan mamine smrti ni bilo. Ni mogoče priznati pravne koristi v zvezi z zapadlimi zneski vdovske pokojnine. Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 156/2010, VIII Ips 103/2011 in VIII Ips 263/2013. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku2 (ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Ugotavlja, da zaradi nepravilne in ustavno neskladne uporabe materialnega prava ter nepravilnega postopanja po 1. alineji 1. odst. 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih3 (ZDSS-1) v okoliščinah obravnavanega primera ni bilo pogojev za izdajo izpodbijane kasatorne sodbe.

5. V zadevi gre za spor zaradi ustavitve predsodnega postopka zaradi smrti vlagateljice zahteve za priznanje vdovske pokojnine. Gre za izpodbojno tožbo zoper odločbo z dne 22. 10. 2019 o zavrnjeni pritožbi zoper sklep z dne 28. 11. 2018, s katerim je na podlagi 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku4 (ZUP) zaradi smrti vlagateljice dne 24. 10. 2018, ustavljen postopek za priznanje pravice do vdovske pokojnine.

Za razsojo zadeve je odločilno, ali je z dedičema možno nadaljevati upravni in posledično sodni postopek o vtoževanem izplačilu pokojninskih dajatev, ki bi do smrti pripadali njuni mami. Čeprav je dedovanje univerzalno nasledstvo, na dediče ne preidejo vse sestavine premoženja. Pravice, ki za časa življenja niso prenosljive, se ne morejo podedovati. To velja tudi za pravico do vdovske pokojnine, če vdovi pred smrtjo še ni bila priznana. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-201/19-10 z dne 12. 5. 2022 je zato v obravnavanem primeru procesna ustavitev upravnega postopka pravilna in zakonita, saj zneski pokojnine, ki vdovi pred njeno smrtjo niso bili niti priznani, niso podedljivi.

6. Iz listin sodnega in upravnega spisa izhaja, da je A. A., uživalec predčasne pokojnine od 21. 4. 1992 dalje, umrl dne ... 1. 2018. Vdova B. B. je zahtevo za vdovsko pokojnino pri srbskem nosilcu zavarovanja vložila 29. 1. 2018, vendar je umrla dne ... 10. 2018, ko o zahtevi še ni bilo odločeno. Slednje dejstvo pa je pravno edino relevantno za rešitev zadeve, oz. pravilno presojo izpodbijanih upravnih aktov, izdanih na temelju 4. odst. 50. člena ZUP o ustavitvi upravnega postopka, ki ga po smrti vdove ni mogoče nadaljevati.

7. Z obveznim pokojninskim zavarovanjem je poleg pravice do starostne in predčasne pokojnine zagotovljena tudi pravica do vdovske, družinske ali delne pokojnine (1. odst. 26. člena ZPIZ-2). _Po splošni določbi 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in ne podedovati z izjemo zapadlih denarnih zneskov, ki niso bili izplačani do smrti uživalke._ Takšno dejansko stanje v obravnavani zadevi zagotovo ni podano.

8. Zavarovanec v skladu s 1. odst. 108. člena ZPIZ-2 pravico iz obveznega zavarovanja pridobi z dnem, ko so izpolnjeni pogoji, pokojnina pa se po 2. odst. 111. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Vendar pa pritožba pravilno opozarja, da zapadlosti ni mogoče enačiti z upravičenostjo do pravice ali ureditvijo pričetka izplačevanja, saj je zapadel le denarni prejemek, ki ga je na podlagi izdane odločbe o priznani pravici potrebno izpolniti. V zadevi se sodišče ni moglo uspešno sklicevati na stališče iz ugoditvene sodbe Psp 43/2021 z dne 7. 4. 2021, ki je bila v revizijskem postopku spremenjena in tožbeni zahtevek dedičev zavrnjen. To velja tudi glede sklicevanja na odločbi U-I-213/15-13 z dne 28. 9. 2016 in U-I-88/15-9 z dne 15. 10. 2015, ko je Ustavno sodišče razveljavilo 184. člen Obligacijskega zakonika oz. ugotovilo, da identični 204. člen ZOR-a ni bil v skladu z ustavo, saj ustavno sodni presoji v okoliščinah obravnavane zadeve nista uporabljivi.

9. Vrhovno sodišče RS je namreč dne 18. 6. 2019 vložilo zahtevo za ustavno sodno presojo 1. odst. 4. člena ZPIZ-2, ker naj ne bi bil skladen s 14., 33. in 50. členom Ustave republike Slovenije5 (Ustava). Ustavno sodišče je sicer zaključilo, da 1.odst. 4. člena ZPIZ-2 ni v neskladju z Ustavo, saj položaj dedičev osebe, ki so zahtevale priznanje pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni identičen s položajem dedičev oškodovancev, ki so uveljavljali terjatev za nepremoženjsko škodo, pa je oškodovanec umrl pred pravnomočnostjo sodne odločitve. Čeprav sta _obe pravici strogo osebni,_ to za dediče iz obveznega pokojninskega zavarovanja ni odločilno, saj zaradi drugih pomembnih razlikovalnih okoliščin, ki se nanašajo na: **- način nastanka pravic,** **- javno pravno naravo pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja;** **- namen pravic** in **- način njihovega financiranja** položaja nista primerljiva. Ustavno sodišče posebej izpostavlja, da obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje zagotavlja tudi pravice za primer zavarovančeve smrti. Z njimi se družinskim članom zavarovanca, ki so praviloma njegovi dediči (vdova ali otroci) zagotovi socialna varnost s pravico do vdovske ali družinske pokojnine. Ker načelo enakosti pred zakonom iz 2. odst. 14. člena Ustave dovoljuje, da zakonodajalec v bistvenem različne dejanske položaje ureja različno, je ocenilo, da 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 ustavni zahtevi ne nasprotuje in da ni protiustaven.

Ob takšni ustavno sodni presoji je bila s sodbo opr. št. VIII Ips 56/2021 z dne 10. 6. 2022 sodba pritožbenega sodišča opr. št. Psp 43/2021, kateri je v izpodbijani sodbi sledilo prvostopenjsko sodišče, spremenjena in potrjena prvostopenjska zavrnilna sodba6. Citirana odločba Ustavnega sodišča in sodbi Vrhovnega sodišča vplivata in spreminjata dosedanjo sodno prakso pritožbenega sodišča. 10. Glede na to, da postopek za priznanje vdovske pokojnine, ki se je pričel na zahtevo matere obeh tožnikov do njene smrti ni bil zaključen, saj ni bila izdana niti prvostopenjska upravna odločba, se s pravnima naslednikoma ne more nadaljevati. Po 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravica do vdovske pokojnine ni prešla, niti ni mogla preiti na tožeči stranki, ki sta sicer dediča po pokojni mami. Na podlagi 4. odst. 50. člena ZUP-a v zvezi s 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 je bil predsodni postopek s sklepom z dne 28. 11. 2018 zakonito ustavljen in z odločbo z dne 22. 10. 2019 pritožba zoper procesno odločitev utemeljeno zavrnjena.

11. Ker sta upravna akta o ustavitvi postopka zaradi smrti vdove in nepodedljivosti pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja glede na stališče Ustavnega sodišča iz ustavno sodne presoje 1. odst. 4. člena ZPIZ-2, ki spreminja dosedanjo sodno prakso pritožbenega sodišča, pravilna in zakonita, je potrebno izpodbijano sodbo v I. in II. točki izreka na podlagi 358. člena ZPP spremeni tako, kot je razvidno iz te sodne odločbe. Torej tožbeni zahtevek na njuno odpravo na podlagi 1. odst. 81. člena ZDSS-1, zavrniti.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu spora o glavni stvari, je potrebno spremeniti tudi III. tč. prvostopenjske sodbe in izreči, da glede na 154. člen ZPP tožnika krijeta sama svoje stroške sodnega postopka.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 24/06 s spremembami. 5 Ur. l. RS št. 33/1991 s spremembami. 6 Enako je v povezavi z Odločbo U-I-201/19-10 z dne 12. 5. 2022 s sodbo opr. št. VIII Ips 209/2018 z dne 28. 6. 2022 spremenjena ugoditvena sodba Psp 211/2018 z dne 21. 6. 2018 v zvezi s sodbo II Ps 1924/2017 z dne 10. 4. 2018 in zahtevek tožnika (dediča) za izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo, zavrnjen.