Jedro

Stiki niso določeni preobsežno. Ni verjetno ugotovljeno, da bi oče sina ogrožal. Tudi pritožba govori le o tem, da stiki niso izpolnjujoči, kar pa ni ogrožanje otroka. Zato 8 oz. 5 ur stikov na teden med sinom in očetom za 13 letnega dečka nikakor ne more biti "preveč obremenjujoče". Vsekakor je pomembno, da so stiki tudi kvalitetni, vendar presega odločanje sodišča, kaj naj bi v času stikov otrok in roditelj dejansko počela. Pomembno je, da stiki obstajajo in da niso preveč omejeni, saj le tako omogočajo vzpostavitev občutka povezanosti in navezanost otroka na roditelja ter s tem otrokovo korist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začasno, do nadaljnjega, določilo stike med nasprotnim udeležencem in njegovim sinom B. B. (roj. .... 2009), in sicer vsako drugo soboto med 10. in 18. uro ter vsak drugi torek popoldne (od konca šole oz. od 16. do 19.). Za primer kršitve je določilo denarno kazen 300 EUR, drugačne predloge roditeljev pa zavrnilo.

2. Proti sklepu se pritožuje predlagateljica, ki predlaga njegovo spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Opozarja, da je v izreku navedeno, da stiki trajajo 8 ur (od 10. do 18. ure), v obrazložitvi pa piše, da trajajo 10 ur. Sicer pa meni, da so stiki določeni preobsežno in v nasprotju s koristmi in željo otroka, da se stiki vsebinsko zapolnijo. Graja, da se sodišče ni pogovorilo z otrokom, ki je star že 13 let, češ da je svoje mnenje že povedal varuhu otrokovih pravic. Nadalje očita, da sodišče tudi ni zaslišalo psihologinje C. C., ki otroka obravnava. Na podlagi dosedanjih izkušenj predlagateljica predvideva, da bo to pri otroku povzročilo občutke strahu, ponižanja, nemoči in prepričanja, da se njegovega glasu ni slišalo. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati psihološki poročili z dne 15. 7. 2021 in 1. 12. 2021 ter poročilo Varuha človekovih pravic. Na ta način bi se lahko prepričalo, da se otrok očeta še boji, oče pa je do svojih preteklih dejanj še vedno nekritičen.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Tudi on opredeljuje svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 161. čl. Družinskega zakonika (DZ), po kateri sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (2. odst. 157. čl. DZ).

6. Stiki med otrokom in roditeljem so načeloma otroku vedno v korist in so nujni, da se zagotovi njegov zdrav razvoj v normalno odraslo osebnost. Brez tega je njegova korist ogrožena.

7. Ni sporno, da so se stiki med mld. B. B. in očetom več let (od l. 2012) izvajali tako, da je B. B. preživel z njim približno polovico časa, in to vse do konca meseca decembra leta 2020, ko so se ti stiki zaradi materine bolezni in posledično karantene prekinili. Po odločitvi prvostopenjskega sodišča z dne 30. marca 2021 in tukajšnjega sodišča z dne 26. maja 2021 so bili nato določeni v trajanju ene ure vsak teden, in sicer trikrat ob prisotnosti strokovnega delavca CSD. Kasneje sta roditelja dvakrat sklenila začasni dogovor (v obliki sodne poravnave), kot je povzeto na koncu 2. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, zadnji je veljal do 13. 11. 2021. Tako dogovorjeni stiki so bili določeni enkrat med vikendom in so se podaljševali, sprva so trajali 3 ure, na koncu pa 8 ur.

8. Stiki zato niso določeni preobsežno. Ni verjetno ugotovljeno, da bi oče sina ogrožal. Tudi pritožba govori le o tem, da stiki niso izpolnjujoči, kar pa ni ogrožanje otroka. Zato 8 oz. 5 ur stikov na teden med sinom in očetom za 13 letnega dečka ne more biti „preveč obremenjujoče“. Vsekakor je pomembno, da so stiki tudi kvalitetni, vendar presega odločanje sodišča, kaj naj bi v času stikov otrok in roditelj dejansko počela. Pomembno je, da stiki obstajajo in da niso preveč omejeni, saj le tako omogočajo vzpostavitev občutka povezanosti in navezanost otroka na roditelja ter s tem otrokovo korist. Stiki z nerezidenčnim roditeljem morajo v čim večji meri nadomeščati odsotnost skupnega življenja.

9. Neutemeljena je graja, da je obrazložitev v nasprotju z razlogi, kjer je navedeno, da so stiki v trajanju 10 ur primerni, čeprav iz izreka izhaja, da so določeni v trajanju 8 ur. Gre za neškodljivo pomoto.

10. Za navedeno začasno odločitev, ki je nujna, da ne pride do prekinitev in odtujevanja, sodišče ni potrebovalo posebnega strokovnega znanja, glede na dosedanji potek postopka pa tudi ne obsežnejšega dokaznega postopka, ki bi vključeval pogovor z otrokom in izpovedbo psihologinje C. C. 11. Otrok je bil v postopku slišan, in sicer posredno, preko osebe pri Varuhu človekovih pravici, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, kot tudi mnenje delavcev CSD, ki imajo posebno strokovno znanje. Ni nujno, da sodišče v postopku izdaje začasne odredbe otrokovo mnenje pridobi neposredno (1. in 2. odst. 158. čl. DZ). Sodišče ni prezrlo otrokove izjave, da se pri očetu dolgočasi, da bi rajši, če bi bil z njim sam, da bi z njim kam šel in da mu je včasih zaradi očetovega ravnanja oz. besed neprijetno. Toda nič od tega ne narekuje nuje, da bi imel 13 letni otrok z očetom manj kot 5 oz. 8 ur stika tedensko. Otrokova korist ni enako njegovo konstantno dobro počutje oziroma izpolnjena dnevna pričakovanja, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in še bolj natančno pojasnilo ter korektno opozorilo na neustrezna ravnanja obeh roditeljev (17. do 19. tč. obrazložitve sklepa). Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo, da otrok potrebuje oba starša, deček v adolescentnem obdobju pa še posebej očetovo figuro.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP), odločitev o pritožbenih stroških pa je treba pridržati za končno odločbo (1. odst. 151. čl. ZPP).