Jedro

Seveda posebno premoženje lahko tudi (v času zakonske zveze) vloži v drugo premoženje, vendar s tem slednje ne postane skupno premoženje. Pritožnik ima prav, ko smiselno navaja, da je vprašanje izključnega lastništva tožnika oziroma vprašanje skupnega lastništva obeh pravdnih strank na spornem stanovanju, predhodno vprašanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izprazniti stanovanje v P., stoječe na parc. št. 1172/2 k.o. S., ki se nahaja v 1. nadstropju s podstreho ter pripadajočo garažo s kurilnico ter ga praznega oseb in stvari v lasti toženke izročiti v izključno posest tožniku ter tožniku plačati stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh. Odločilo je tudi, da je dolžna tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 61.732,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, pod izvršbo.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka ter navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da iz pogodbe o nakupu nepremičnine jasno izhaja, da je tožnik odkupil točno določen del nepremičnine v naravi in sicer stanovanje v 1. nadstropju na parc. št. 1172/2 k.o. S. in to prevzel v posest in zahteva izpraznitev tega dela nepremičnine, ne pa 1/2 stavbe. Vpis idealnega deleža v zemljiški knjigi na zahtevek za izpraznitev ni ovira zahtevku na izpraznitev stanovanja. Okvir lastnine in posesti je bil začrtan s kupoprodajno pogodbo, nedvomno pa toženka ni zasedala kaj drugega kot stanovanje v 1. nadstropju s podstreho in z garažo s kurilnico in kaj takega tudi ni ugovarjala. Kaj toženka priznava ali ne pa je nepomembno glede na pogodbo in vpis v zemljiški knjigi. Če pa se sklicuje na lastninsko tožbo v kateri uveljavlja, da ima delež na stanovanju, pa lahko sodišče kvečjemu ta postopek prekine, pa tudi za to ni realne osnove, saj tožnik zahteva le izpraznitev s predmetno tožbo. Kolikor pa bi toženka v lastninski pravdi uspela pa ima seveda možnost zahtevati v soposest delež, ki bi ji morebiti šel, kar pa je praktično nemogoče, glede na to, da je tožnik nepremičnino kupil izključno s svojimi sredstvi od prodaje hiše, ki jo je imel pred zakonom s toženko in denarja, ki ga je imel pred zakonom prihranjenega na banki. Izhajajoč iz določbe 37. člena SPZ, da je lastninska pravica, pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati, ni videti zadržkov za odločanje o izpraznitvi stanovanja, glede na vpis tožnika v zemljiški knjigi in na vsebino kupoprodajne pogodbe. V zemljiški knjigi to premoženje ni vpisano kot skupno, zakonska domneva pri delitvi skupnega premoženja pa velja pri delitvi skupnega premoženja, ne pa na splošno, najprej pa mora biti ugotovljeno, da gre za skupno premoženje. Še posebej glede na določbo 11. člena SPZ, da se domneva, da je lastnik tisti, ki je vknjižen v zemljiški knjigi. Toženka je dosegla izdajo odredbe o prepovedi odtujitve in njena izpraznitev ne bo v ničemer vplivala na njene morebitne pravice. Toženka tudi nima drugega pravnega naslova, ki bi ji dajal pravico do uživanja in posesti predmetnega stanovanja.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik trdi, da je izključen lastnik spornega stanovanja, da toženka nima pravnega naslova za bivanje v njem in zahteva, da ga izprazni in mu ga praznega oseb in stvari izroči v posest. Med pravdnima strankama ni sporno, da se stanovanje nahaja v hiši, stoječi na parceli št. 1172/2 k.o. S., na kateri je tožnik vknjižen v zemljiški knjigi kot solastnik do 1/2, R.B. do 1/4 in S.T. do 1/4. Med pravdnima strankama tudi ni sporno, da ima navedeno stanovanje v posesti toženka in da je bilo kupljeno v času zakonske zveze pravdnih strank, vendar tožnik zatrjuje, da je izključno on lastnik tega stanovanja, ker ga je kupil s sredstvi, ki so bila izključno njegova last. Tožnik torej zatrjuje, da je predmetno stanovanje njegovo posebno premoženje in ne spada v skupno premoženje, kot to zatrjuje toženka, ko s tem ugovorom uveljavlja pravno podlago za posest in uporabo stanovanja, pravna podlaga tožnikovega zahtevka pa je 100. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v zvezi 92. členom SPZ. Na podlagi 100. člena SPZ ima solastnik proti tretjim pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, ravno tako ima proti tretjim pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari. Da bi zavaroval (so)lastninsko pravico, je tožnik vložil lastninsko tožbo, ki jo ureja 92. člen SPZ, po katerem zahteva s tožbo, naj mu toženka kot posestnica vrne individualno določeno stvar, pri čemer je predložil dokaze, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, izključno lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženke, toženka pa je trdila, da stanovanje spada v skupno premoženje, zato ga ima pravico uporabljati in imeti v posesti. Glede na tožbene trditve je tožnik upravičeno zahteval varstvo (so)lastninske pravice na spornem stanovanju, kar pomeni, da je z lastninsko tožbo (glede na trditveno podlago) upravičen zahtevati od toženke izročitev spornega stanovanja.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je med pravdnima strankama, ki sta razvezana zakonca, sporno, ali v skupno premoženje spada tudi sporno stanovanje, ki je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze. Pravno zmotno je stališče (izhodišče) sodišča prve stopnje, da se domneva, da je stanovanje, na katerem je v zemljiški knjigi vpisana (so)lastninska pravica na tožnika (oziroma njegov solastninski delež na nepremičnini na kateri stoji navedeno stanovanje), skupno premoženje že zato, ker je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank, zaradi česar je bilo za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka odločilno dejstvo, da je tožnik (le) solastnik nerazdeljene nepremičnine na kateri stoji sporno stanovanje. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da velja domneva, da je skupno premoženje zakoncev le tisto premoženje, ki sta ga zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), kar pomeni, da premoženje, ki je bilo sicer pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, vendar z delom posameznega zakonca (ali kako drugače) pred sklenitvijo zakonske zveze, ni skupno premoženje, temveč je posebno premoženje s katerim ta zakonec samostojno razpolaga (1. odstavek 51. člena ZZZDR). Seveda ga lahko tudi (v času zakonske zveze) vloži (vnovči) v drugo premoženje, vendar s tem slednje ne postane skupno premoženje. Ravno to zatrjuje tožnik, ko hkrati zatrjuje, da je v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik na celotni nepremičnini, na kateri stoji stavba, v kateri se nahaja sporno stanovanje, glede katerega zatrjuje, da je izključni lastnik. V primeru, da bi tožnik uspel dokazati prej navedene trditve, bi bil njegov zahtevek za izpraznitev stanovanja zoper toženko utemeljen. Dokaznega postopka v tej smeri pa sodišče prve stopnje ni izvajalo, ker je spregledalo trditev tožnika, da je sporno stanovanje njegovo posebno premoženje. Tožnik s svojim tožbenim zahtevkom ne bi bil uspešen le v primeru, ko bi stanovanje predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, saj bi v tem primeru toženka kot skupna lastnica imela pravico imeti stanovanje v posesti in ga uporabljati. Pritožnik ima torej prav, ko smiselno navaja, da je vprašanje izključnega lastništva tožnika oziroma vprašanje skupnega lastništva obeh pravdnih strank na spornem stanovanju, predhodno vprašanje, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje v tej pravdi najprej rešiti (1. odstavek 13. člena ZPP). To vprašanje lahko pravdno sodišče reši bodisi samo, bodisi prekine postopek, dokler ne bo sporno vprašanje rešeno v drugem že potekajočem postopku (206. člen ZPP).

Glede na navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici tega pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v katerem bo moralo najprej o zgoraj navedenem predhodnem vprašanju odločiti na enega od obeh možnih načinov in nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.