Jedro

Tožnik, kljub temu da v času škodnega dogodka (še) ni bil pravni lastnik vozila, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari. V pogodbi o leasingu je namreč dogovorjeno, da bo predmet leasinga po plačilu vseh obrokov pripadel leasingojemalcu, prav tako je na leasingojemalcu breme vseh obveznosti, ki se tičejo uporabe. Nenazadnje iz pogodbe o leasingu izhaja, da v primeru uničenja ali poškodovanja predmeta leasinga, dolžnost plačila vseh obveznosti leasingojemalca ne preneha in je zato materialni interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, na leasingojemalcu. Odločitev nižjih sodišč, da je tožnik aktivno legitimiran in upravičen do povrnitve materialne škode na podlagi zavarovalne pogodbe, je tako pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti materialno škodo, ki je nastala 21. 10. 2001 v prometni nezgodi, na podlagi sklenjenega avtomobilskega kasko zavarovanja v višini 9.592,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 10. 2001 do plačila ter 326,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 15. 11. 2001 do plačila. V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča ter odločilo, da toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper to sodbo je toženka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je pritožbeno sodišče, ki je svojo presojo utemeljilo na razlagi zavarovalne pogodbe, prezrlo opozorilo toženke, da sta se leasingojemalec kot sklenitelj zavarovanja in leasingodajalec kot zavarovanec v pogodbi v skladu z 10. členom ZOR izrecno dogovorila, komu pripada zavarovalnina. Po 5. členu pogodbe o leasingu mora leasingojemalec skleniti kasko zavarovanje v korist leasingodajalca in iz police mora biti razvidno, da je dajalec leasinga lastnik avtomobila in zavarovanec. V 9. členu pogodbe je še določeno, da mora leasingojemalec povrniti vso škodo leasingodajalcu, če zavarovalnica ob škodnem dogodku zavrne plačilo zavarovalnine. V skladu s takšnim dogovorom je bila zavarovalna pogodba tudi sklenjena in iz nje jasno izhaja, da je leasingojemalec zavaroval premoženjski interes leasingodajalca. Zato tožnik ni aktivno legitimiran, lahko pa bi svojo terjatev uveljavljal proti leasingodajalcu, v korist katerega je bila sklenjena zavarovalna pogodba. Lahko bi tudi v skladu z 149. členom ZOR zahteval, da tožena stranka svoj dolg iz zavarovalne pogodbe izpolni leasingodajalcu, a se za tako pot ni odločil. Pritožbeno sodišče se tako ni opredelilo do pritožbenega stališča, da sta pogodbeni stranki sami določili, kdo od njiju je upravičen do zavarovalnine in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zmotna je tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da je tožnik aktivno legitimiran, ker naj bi bil v času škodnega dogodka lastnik avtomobila, ker je pogodba o leasingu prodajna pogodba na obroke s pridržkom lastninske pravice. Tako stališče v teoriji ni niti edino niti večinsko. Najbolj pogosto se ta pogodba razlaga kot zakupno-prodajna pogodba ali kot pogodba sui generis z elementi zakupne in prodajne pogodbe, pri čemer so bolj poudarjene značilnosti zakupa. Pogodbe ni mogoče označiti kot prodajo na obroke samo zaradi tega, ker je ob sklenitvi pogodbe določeno, da bo predmet leasinga po plačilu vseh obrokov pripadel leasingojemalcu. Tudi prevalitev vzdrževanja predmeta leasinga sama zase ne more spremeniti narave pogodbe v prodajno, zato to ne more biti odločilno, katera od strank pogodbe o leasingu je aktivno legitimirana terjati zavarovalnino.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. V slovenski pravni ureditvi ni predpisov, ki bi neposredno urejali pogodbo o leasingu, zato se zanjo uporabljajo pravila, ki urejajo klasične pogodbe civilnega in gospodarskega prava. Kadar pogodba o leasingu vsebuje opcijo odkupa stvari, prevzame nekatere značilnosti prodajne pogodbe. V tem primeru se smiselno uporabijo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki urejajo prodajo na obroke ali prodajo s pridržkom lastninske pravice. Po 541. členu ZOR pri prodaji s pridržkom lastninske pravice nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari trpi kupec od takrat, ko mu je stvar izročena.(1) Iz 12. člena Pogodbe o leasingu št. 01082, ki sta jo sklenila tožnik in dajalec leasinga (K. d.o.o), izhaja, da je tožnik kot leasingojemalec dolžan odkupiti vozilo in da se odkupna vrednost plača hkrati z zadnjim obrokom. Pogodbeni stranki se zavezujeta v petih dneh po plačilu odkupne vrednosti skleniti kupno pogodbo. Leasingojemalec se obvezuje prevzeti tudi davek in stroške v zvezi s prenosom lastništva, iz česar izhaja, da s plačilom odkupne vrednosti brez dvoma postane lastnik vozila. V 13. členu pogodbe leasingojemalec prevzema obveznost plačila tudi za vse morebitne pristojbine, dajatve in davščine, vezane na uporabo avtomobila. Na podlagi tako oblikovane pogodbe in upoštevajoč 541. člen ZOR (prehod nevarnosti na kupca), je treba šteti, da jemalec leasinga, čeprav ni pravni ampak le ekonomski lastnik, nosi vse tipične rizike lastnika.(2)

7. Premoženje lahko zavaruje vsakdo, kdor ima interes, da ne nastane zavarovalni primer, ker bi sicer pretrpel kakšno materialno izgubo. Pravice iz zavarovanja pa ima lahko samo tisti, ki ima ob nastanku škode materialni interes za to, da zavarovalni primer ne bi nastal. Revizijsko sodišče zato pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, ki svojo odločitev utemeljuje z interpretacijo zavarovalne pogodbe. Sestavni del te pogodbe so v skladu s prvim odstavkom 142. člena ZOR tudi Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-99. Splošni pogoji opredeljujejo sklenitelja kot osebo, ki sklene pogodbo z zavarovalnico, zavarovanca pa kot osebo, katere premoženjski interes je zavarovan. Pri tem pa sta sklenitelj in zavarovanec ista oseba, razen pri zavarovanju na tuj račun. Kot zavarovanec je v zavarovalni polici res navedena K., vendar je glede na definicijo zavarovanca v splošnih pogojih bistveno, kdo je v konkretnem primeru imel interes za to, da zavarovani primer ne bi nastal (drugi odstavek 924. člena ZOR). Pritožbeno sodišče pravilno zaključuje, da je zaradi poškodovanja avtomobila oškodovan tožnik in ne K. Pogodba o leasingu namreč v 9. členu določa, da je v primeru popolnega uničenja avtomobila leasingojemalec oproščen obveze do vračila opreme, ne pa tudi do izpolnitve drugih obveznosti, torej do plačila ostalih obrokov (najemnine). Na to kaže tudi ugotovitev pritožbenega sodišča, da leasingodajalec od tožnika sodno uveljavlja plačilo preostalih obrokov brez ozira na poškodbo oziroma uničenje vozila. Posledic v premoženjski sferi leasingodajalca zaradi škodnega dogodka ni bilo in jih ne bo, saj je tožnik svoje obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o leasingu, ne glede na posledice škodnega dogodka dolžan v celoti izpolniti.

8. Glede na navedeno je moč zaključiti, da tožnik, kljub temu da v času škodnega dogodka (še) ni bil pravni lastnik vozila, nosi vse tipične rizike lastnika, tudi nevarnost poškodovanja ali uničenja stvari. V pogodbi o leasingu je namreč dogovorjeno, da bo predmet leasinga po plačilu vseh obrokov pripadel leasingojemalcu, prav tako je na leasingojemalcu breme vseh obveznosti, ki izvirajo iz uporabe vozila. Nenazadnje iz pogodbe o leasingu izhaja, da v primeru uničenja ali poškodovanja predmeta leasinga, dolžnost plačila vseh obveznosti leasingojemalca ne preneha in je zato materialni interes, da zavarovalni primer (škoda) ne nastane, na leasingojemalcu. Odločitev nižjih sodišč, da je tožnik aktivno legitimiran in upravičen do povrnitve materialne škode na podlagi zavarovalne pogodbe, je tako pravilna.

9. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenega stališča, da sta pogodbeni stranki sami določili, kdo od njiju je upravičen do zavarovalnine, je neutemeljen. Pritožbeno sodišče sicer ni izrecno zavrnilo pritožbenega stališča tožene stranke, vendar je s tem, ko je svoje sicer drugačno stališče jasno in natančno obrazložilo in delno pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, tudi odgovorilo na vse pritožbene navedbe tožene stranke.

10. Ker uveljavljani revizijski očitki niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo toženca zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (378. člen Zakona o pravdnem postopku).

Op. št. (1): Glej Sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 404/99 z dne 29. 3. 2000. Op. št. (2): Primerjaj P. Grilc, Moderni tipi pogodb, GV. 1996, str. 183.