Jedro

Stroškovna odločba, izdana v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP, predstavlja novo odmero stroškov, s katero revizijsko sodišče relativno avtonomno odloča o stroških. Relativno zato, ker je omejeno le s skupnim zneskom stroškov, ki jih je sodišče prve ali druge stopnje priznalo revidentu, čigar reviziji je (delno) ugodeno. Z revizijsko odločbo priznani stroški v tem primeru ne smejo biti nižji od končnega skupnega zneska (glavnice in obresti), ki ga revidentu priznava stroškovna odločba nižjega sodišča. Ni pa revizijsko sodišče vezano na ključ ali na metodo, po kateri je nižje sodišče prišlo do končnega skupnega zneska stroškov (ki ga predstavlja vsota glavnice in obresti).

Izrek

Predlog tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi II Ips 519/2002 z dne 28.8.2003, s katero je delno ugodilo tožnikovi reviziji, v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99-58/2003, v nadaljevanju ZPP) odločilo o stroških vsega postopka. Toženi stranki je naložilo, da mora (poleg stroškov pritožbenega in revizijskega postopka) tožniku povrniti tudi 385.477 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2001. Tožnik je vložil predlog za popravo (ali dopolnitev) odločbe o stroških postopka ter ga utemeljil s trditvijo, da mu je sodišče prve stopnje priznalo celoten znesek stroškov za izvedenca (70.700 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2000 dalje in znesek 11.536 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2001 dalje). Ker se tožena stranka zoper odločbo o stroških postopka ni pritožila, je s stroškovno odločbo revizijskega sodišča (ki je za tožnika /pritožnika in revidenta/ manj ugodna), kršitvena prepoved "reformatio in peius". Zato predlaga, naj vrhovno sodišče odločbo o stroških postopka popravi tako, da odloči, da mu je poleg sorazmernega dela stroškov zastopanja v višini 75% za opravljene odvetniške storitve, tožena stranka dolžna povrniti tudi celotne stroške izvedbe dokaza z izvedencem, torej zneska 70.700 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2000 dalje in 11.536 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2001 dalje.

Predlog ni utemeljen.

Ker je vrhovno sodišče z revizijo izpodbijano sodbo delno spremenilo, je moralo v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti o stroških v s e g a p o s t o p k a. Taka stroškovna odločba predstavlja novo odmero stroškov, s katero revizijsko sodišče relativno avtonomno odloča o stroških. Relativno zato, ker je omejeno le s skupnim zneskom stroškov, ki jih je sodišče prve ali druge stopnje priznalo revidentu, čigar reviziji je (delno) ugodeno. Z revizijsko odločbo priznani stroški v tem primeru ne smejo biti nižji od končnega skupnega zneska (glavnice in obresti), ki ga revidentu priznava stroškovna odločba nižjega sodišča. Ni pa revizijsko sodišče vezano na ključ ali na metodo, po kateri je nižje sodišče prišlo do končnega skupnega zneska stroškov (ki ga predstavlja vsota glavnice in obresti). Kadar ugotovi, da je ta napačna, avtonomno odloči o stroških vsega postopka, vendar tako, da v revidentovo škodo ne poseže v končen skupen znesek stroškov in obresti. Kadar bi imela nova (pravilna) odločitev o stroških postopka za posledico nižji končni skupni znesek, revizijsko sodišče v stroškovno odločbo ne sme posegati.

V konkretnem primeru je bilo tožniku pravnomočno priznano skupaj 329.685,59 SIT (to je znesek, ki ga na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje /10.10.2001/ predstavlja glavnica v znesku 312.276 in kapitalizirane zakonske zamudne obresti od zneska 70.700 SIT za čas od 12.12.2000 dalje in od zneska 11.536 SIT za čas od 11.5.2001 dalje /glej obračun obresti v prilogi/). Z revizijsko sodbo priznani stroški postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 385.477 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2001 dalje tako presegajo končni skupen znesek stroškov, ki jih je tožniku priznalo sodišče prve stopnje.

Iz povedanega torej izhaja, da pri pisanju revizijske sodbe ni prišlo do pomote v številkah ali druge računske pomote (redakcijska napaka), ki bi jo bilo mogoče odpraviti po 328. členu ZPP. Ker tožnik v predlogu za popravo sodbe vrhovnemu sodišču očita vsebinsko napako (napako pri sojenju), ki je potem, ko je bila sodba odpravljena, ne more sanirati (prim. prvi odstavek 320. člena ZPP), je predsednik senata predlog zavrnil.