Jedro

Stranka, ki je šele po prvem naroku za glavno obravnavo navajala določene trditve, ne more za nazaj (npr. šele v pravnem sredstvu) opravičevati, da teh dejstev ni mogla navesti že prej. Na njej je breme, da hkrati (ob navedbi dejstev) izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti pravočasno. Nujni del tega bremena je (vsaj) pojasnilo, kaj je razlog za nepravočasno navajanje.

Izrek

Revizija zoper odločbo o stroških se zavrže, zoper odločbo o glavni stvari pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvega toženca zavezalo, da mora tožniku plačati 1,000.000 SIT zadoščenja za telesne bolečine (200.000 SIT), za strah (200.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (600.000 SIT). Višji zahtevek zoper prvega toženca in celotni zahtevek zoper drugo toženko je zavrnilo, prvega toženca pa je zavezalo, da mora tožniku povrniti 188.704 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izdaje sodbe, tožnika pa, da mora drugi toženki povrniti 209.979 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in pritožbo prvega toženca ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da druga toženka ni imela podlage za sklepanje, da je zaradi sinovega silvestrovanja s prijatelji v domačem stanovanju potrebna posebna skrb, ki je prilagojena in naravnana na usmerjanje ravnanja mladoletnega otroka v situaciji, ko bi jo morala in mogla pričakovati. Ker tudi ni pravočasno navedla okoliščin, ki utemeljujejo uporabo drugega odstavka 169. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.- ZOR), ni odškodninsko odgovorna. Dosojen znesek zadoščenja po mnenju pritožbenega sodišča ustreza standardu pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da bi morala druga toženka zagotoviti stalen nadzor odrasle osebe, saj je nesporno, da je bil prvi toženec problematičen mladoletnik. Čeprav mu je ob odhodu na silvestrovanje zabičala, naj se obnaša tako, kot je treba, je to premalo. Njena krivda je v tem, ker je dopustila, da je sin praznoval sam s prijatelji, predvsem pa, ker je vedela, da imajo alkoholne pijače. To, da naj ne bi vedela, da je imel prvi toženec petarde, še ne pomeni, da je škoda nastala brez njene krivde. Prvi toženec je namreč povedal, da je petarde metal že dan prej, pa tudi če bi toženka za petarde vedela, je jasno, da sodišču tega ne bi povedala. Pravilnik o kategorizaciji in preizkusu pirotehničnih izdelkov glede na kakovost in količino eksplozivnega polnjenja (Uradni list RS, št. 58/92) uvršča petarde med pirotehnične izdelke razreda II. Ta sredstva lahko uporabljajo otroci do šestnajstega leta starosti le pod nadzorstvom staršev oziroma skrbnikov.

Tožnik se je na načelo pravičnosti res skliceval šele v vlogi z dne 20.5.2002, vendar sta stranki na obravnavi dne 23.5.2002 priznali, da je toženka lastnica stanovanja. Da je brez premoženja, je tožnik navajal že v predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka. Tudi toženca sta predlagala oprostitev plačila sodnih taks. Ob tej priložnosti bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo, da druga toženka ima premoženje. Prvi toženec je škodo povzročil kot mladoletnik, dne 23.5.2002, ko je že dopolnil dvajset let, pa naj bi še vedno obiskoval tretji letnik srednje šole. Ker sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo navajajo stranke, bi lahko okoliščine glede premoženja tožnika in toženke tudi samo ugotavljalo. Konec koncev so pomembne razmere v času sojenja.

Pri odmeri odškodnine za strah bi moralo sodišče upoštevati, da je toženec tožnika zasledoval ter mu s tem povzročil še dodaten strah. Glede na nevšečnosti, ki jih je prestajal med zdravljenjem, je prenizka tudi odškodnina za telesne bolečine. Prav tako je prenizko zadoščenje za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče je sicer ugotovilo, da piskanja ni mogoče objektivizirati in da zaradi te posledice tožniku ni potrebno opustiti nobene dosedanje dejavnosti. Vendar je izvedenec ugotovil, da je za tožnika piskanje zelo moteče, ter da lahko traja zelo dolgo. Potrdil je, da ima tožnik zaradi tega motnje pri spanju, pri učenju in koncentraciji. Končno je še ugotovil, da sta okvara sluha in piskanje v ušesu dokončna in da ni pričakovati izboljšanja. Ob teh okoliščinah je tožnik upravičen do celotnega zadoščenja.

Tožnik vlaga revizijo tudi zoper odločbo o stroških postopka.

Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper odločbo o stroških postopka ni dovoljena, zoper odločbo o glavni stvari pa je neutemeljena.

I. Glede zavrženja: O pravdnih stroških sodišče vselej odloči s sklepom (četudi odločba v naslovu tega ne vsebuje, kadar je odločitev o stroških postopka del odločitve o glavni stvari), ta odločitev pa ni odločitev o glavni stvari, saj so pravdni stroški akcesorne narave. Sklep o odmeri in priznanju pravdnih stroškov ni sklep, zoper katerega bi bila v skladu s 384. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) dovoljena revizija. Ne gre namreč za sklep, s katerim bi se postopek končal. Ker torej revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP - primerjaj pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja II/98, str. 46).

II. O zavrnitvi revizije:

1. Glede temelja tožbenega zahtevka zoper toženko: Odgovornost staršev za škodo, ki jo je drugemu povzročil njihov mladoletni otrok, je krivdna, vendar z obrnjenim dokaznim bremenom. Starši se razbremenijo odgovornosti, če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. Pojem krivde je (tudi) tu vezan na standard skrbnosti. Kakšna naj bo vzgoja otroka, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list, št. 14/89 - p.b. in nasl. - ZZZDR) ne določa, kakor tudi ne govori o sredstvih in pogojih, ki jo lahko zagotovijo. Iz zakonskih določb pa izhaja, da je eden od namenov vzgoje otroka zagotavljanje skladnega in vsestranskega razvoja otrokove osebnosti (4. člen ZZZDR). V kontekstu odškodninske norme četrtega odstavka 165. člena ZOR zaslužijo poseben poudarek pojmi "skrb za osebnostni razvoj", "usposobitev za samostojno življenje" in "neposredna skrb". Prvi trije pojmi imajo nedvomno izhodišče v končnem cilju vzgoje, ki je med drugim tudi socializiran, torej družbeno prilagojen odrasel človek - s stališča odškodninskega prava odrasel človek, ki ima razumen in odgovoren odnos do vseh človeških ravnanj, katerih posledica je lahko tudi nastanek škode. Starši so zavezani za to skrbeti ne le skozi vzgojo, temveč tudi pri nadzorstvu nad otrokovim ravnanjem (iz obrazložitve Pravnega mnenja VS RS, ki je bilo sprejeto na občnih sejah 11., 21. ter 22. decembra 1992, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, II/92, str. 10 in 11). Skrb staršev je torej dvojna - vzgojna in nadzorstvena (tako tudi v literaturi - prim. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984, str. 620 in Jadek Pensa v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 826).

Kar se tiče prve, ni spora, da toženki ni mogoče pripisati zanemarjanja vzgoje mladoletnega sina. Sporno pa je, ali je dokazala, da ji tudi glede nadzorstva ni mogoče ničesar očitati. Pritožbeno sodišče je ugotovitve sodišča prve stopnje strnilo v naslednja pravno pomembna dejstva: - toženkin sin je bil v spornem obdobju problematičen mladostnik, ki je bil v več postopkih in se je zapletal v razne konflikte; - rojen je bil 27.2.1982 in v času škodnega dogodka star skoraj šestnajst let; - pri premagovanju vzgojnih težav je toženka vzorno sodelovala s šolo in Centrom za socialno delo na ...; - toženka je otroka 31.12.1997 pustila samega in odšla na silvestrovanje ...; - dovolila je, da sin s prijatelji praznuje v njihovem stanovanju; - sosedo je prosila, naj pogleda, kaj delajo otroci, tudi sama je občasno poklicala po telefonu; - sin je na enak način silvestroval že prejšnje leto, vse pa je minilo brez težav.

Tem ugotovitvam je še dodalo, da toženka za petarde ni vedela ter da zato ni imela podlage za sklepanje, da je zaradi silvestrovanja s prijatelji v domačem stanovanju potrebna posebna skrb, ki je prilagojena in naravnana na usmerjanje ravnanja mladoletnega otroka v situaciji, ki bi jo morala in mogla pričakovati.

S tem zaključkom (izpeljanim iz omenjenih dejanskih ugotovitev) se revizijsko sodišče strinja. Med dejstvi, ki so pomembna za presojo standarda toženkine skrbnosti, izstopa zlasti sinova starost, dejstvo, da je na enak način silvestroval že prejšnje leto, vse pa je minilo brez težav, ter da je toženka sosedo prosila, naj pogleda, kaj delajo otroci ter je tudi sama občasno poklicala po telefonu. Čeprav je bil toženkin sin mladostnik, ki je zahteval posebno skrb, od nje ni mogoče zahtevati, da bi ga morala imeti pod neprestanim nadzorom. Revizijsko sodišče soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da se stopnja zahtevanega nadzora (in s tem vsebina pravnega standarda skrbnosti staršev) spreminja v odvisnosti glede na otrokovo starost. Medtem, ko se standard njihove odgovornosti pri otroku, ki je komaj dopolnil sedem let, približuje objektivni odgovornosti, od staršev otroka, starega skoraj šestnajst let, ni mogoče pričakovati enakega obsega in stopnje nadzora. Razen tega lahko pretirano nadzorstvo (npr. zahteva da morajo imeti starši svojega skoraj šestnajstletnega sina ves čas pred očmi in ga nadzirati pri vsakem koraku) negativno vpliva na vzgojni proces, saj zavira krepitev samostojnosti in odgovornosti. Ker je toženkin sin na enak način silvestroval že prejšnje leto, vse pa je minilo brez težav, in ker toženka za petarde ni vedela, je pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je škoda nastala brez njene krivde.

Temeljna predpostavka odgovornosti iz pravičnosti po drugem odstavku 169. člena ZOR je mladoletnikova ekonomska šibkost. Brez nje ni odgovornosti njegovih staršev. Tega odločilnega dejstva tožnik ni (pravočasno) zatrjeval. Čeprav naj bi toženkin sin (kot prvi toženec) predlagal oprostitev plačila sodne takse (v resnici je to predlagala samo toženka, sodišče pa je potem plačila sodnih taks oprostilo oba toženca), v predlogu z dne 2.11.1999 ni nobenih trditev o njegovi nesposobnosti povrniti škodo. In tudi če bi bile, jih ne bi bilo mogoče obravnavati kot trditve o dejstvih, ki so pravno pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku. Procesni položaj in funkcija trditev, s katerimi se utemeljuje tožbeni zahtevek, sta drugačna od onih, s katerimi se utemeljuje predlog za taksno oprostitev (od tod tudi različni standardi dokazanosti oziroma izkazanosti, različnost glede pravice druge stranke izjaviti se o teh trditvah, različnost glede pravice do pritožbe, itd.). Zato je brez pomena tudi sklicevanje na tožnikov predlog za taksno oprostitev. Prav tako sklicevanje na toženkino priznanje, da ima hišo. Ker so trditve o njenem premoženjskem stanju prepozne, jih tudi priznati ni mogoče. Sicer pa je toženka priznanju (da ima hišo) dodala odločilno dejstvo - da v tej hiši stanujeta oba s sinom (pogoj za odgovornost staršev po drugem odstavku 169. člena ZOR je, da bi škodo lahko povrnili, ne da bi pri tem ogrozili lastno eksistenco).

Končno je neutemeljeno tudi revizijsko pojasnjevanje, da naj bi tožnik šele 23.5.2002 "imel tudi pravni interes, da se sklicuje na načelo pravičnosti", ker da je toženec takrat še vedno obiskoval tretji letnik srednje šole. Stranka, ki je šele po prvem naroku za glavno obravnavo navajala določene trditve, ne more za nazaj (npr. šele v reviziji) opravičevati, da teh dejstev ni mogla navesti že prej. Na njej je breme, da hkrati izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti pravočasno. Nujni del tega bremena pa je (vsaj) pojasnilo, kaj je razlog za nepravočasno navajanje.

2. Glede višine tožbenega zahtevka: Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranki vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Pri navajanju dejanske podlage tožnikovega odškodninskega zahtevka pa revizija ponekod presega dejanske ugotovitve obeh sodišč, npr. pri zatrjevanju, da je toženec tožnika zasledoval, kar naj bi mu povzročilo še dodaten strah, drugje pa njegove revizijske navedbe nasprotujejo dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje (ki jih je kot pravilne sprejelo tudi pritožbeno sodišče), npr. ko zatrjuje, da je piskanje zanj zelo moteče, da ima zaradi te nevšečnosti motnje pri spanju, pri učenju in koncentraciji. S temi navedbami se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Pri odmeri zadoščenja sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali obe načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Dosojeni zneski zadoščenja za posamezne oblike nepremoženjske škode kot tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

Ker revizija zoper odločbo o glavni stvari ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).