Jedro

Zapuščina preide na dediče po samem zakonu že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD) in ne šele s sklepom o dedovanju. Ta je le deklaratorne narave. Ker je dedovanje podlaga za dedičev vstop v zapustnikov položaj tako glede pravic kot glede obveznosti, pravdno sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje glede okoliščin nasledstva, torej kdo so zapustnikovi dediči (13. člen ZPP). Stališče pritožbe, da vložitev tožbe ni možna, dokler zapuščinsko sodišče pravnomočno ne odloči, kdo so dediči, zato ni pravilno. Tožnik bo namreč tožbo zaradi smrti C. B. lahko naperil zoper njegove dediče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I./A na pravdo napotilo A. A. zoper: B. B., C. B., D. B., E. B., F. B., G. B., H. B. in I. B. z zahtevkom, da ima zakonito dedno pravico po zapustniku - pokojnem J. B., kot njegova zunajzakonska partnerka (točka I./A izreka sklepa). A. A. in I. B. je napotilo na pravdo zoper: B. B., C. B., D. B., F. B., G. B., H. B., še zlasti pa zoper E. B., z ustreznim oblikovalnim zahtevkom, da je bil s prejemom daril s strani zapustnika dedno odpravljen, in sicer gre za darili - lokal K. in stanovanje v stavbi L. 6 v M. po ZK podatkih *235 k. o. X M. mesto, delež do 1/2 in hišo na L. stezi 3 v M., to je 21/128-tin nepremičnine parcela *234 k. o. X M. mesto, pri čemer znaša vrednost darila približno 300.000 EUR (I./B točka izreka sklepa). E. B. pa je napotilo na pravdo zoper: B. B., C. B., D. B., E. B., G. B., H. B. in I. B. ter A. A. z ustreznim oblikovalnim zahtevkom, da v zapuščino po zapustniku sodi premoženje, ki je nastalo v času od razveze dne 22. 3. 2001 do smrti zapustnika, torej v času izvenzakonske skupnosti z A. A., in sicer nepremičnina ID znak Y 914/2, gostinski lokal na naslovu cesta 117a, M., v izmeri 113,56 m2 z gostinskim vrtom v izmeri 40 m2 in 10 m2, gostinski lokal N. 2, M., in poslovni prostor v podhodu O., kjer se je opravljala gostinska dejavnost, del stavbe Z-340-6, v prvi etaži tega objekta (I./C točka izreka sklepa). Na pravdo napoteni morajo vložiti tožbe v roku 30 dni (II. točka izreka); zapuščinski postopek se prekine, dokler pravdni postopki na podlagi tožb ne bodo pravnomočno končani. Če na pravdo napoteni v roku 30 dni ne bodo vložili tožbe, se bo zapuščinski postopek nadaljeval in dokončal ne glede na zahtevke, s katerimi so bili napoteni na pravdo (III. točka izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje dedič E. B.ter predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter prekinitev postopka do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pokojnem C. B., umrlem 17. 9. 2024 v Makedoniji. V pritožbi navaja, da dediči po pokojnem C. B. še niso znani. Šele ko bo s pravnomočnim sklepom ugotovljeno, kdo so njegovi dediči, bo pritožnik lahko vložil tožbo, zaradi česar je napotitev na pravdo preuranjena. Pritožnik meni, da napotitev na pravdo v točki I./C ni smiselna, dokler ne bo pravnomočno odločeno o zahtevku A. A. glede obstoja izvenzakonske skupnosti s pokojnim zapustnikom J. B. Pogoj, da pritožnik uveljavlja zahtevek, da v zapuščino spada premoženje, ki je nastalo v času izvenzakonske skupnosti, je, da je o obstoju izvenzakonske skupnosti pravnomočno odločeno. Šele nato bo mogoče odločiti o zahtevku pritožnika. Na dokazovanje obstoja izvenzakonske skupnosti sta tako po mnenju pritožnika napoteni dve stranki, kar pomeni, da gre po vsebini za podvajanje tožb.

3.Dedinji A. A. in I. B. v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Enako v odgovorih na pritožbo predlagajo dedič F. B. ter dedinji D. B. in B. B..

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu z določilom 210. člena Zakona o dedovanju (ZD) sodišče prekine postopek in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Sodišče ravna tako med drugim, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu (1. točka drugega odstavka 210. člena ZD). V skladu z določilom 212. člena ZD sodišče napoti stranke na pravdo tudi, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (1. točka prvega odstavka 212. člena ZD). Sodišče na pravdo napoti tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (213. člen ZD).

6.Pritožbeni očitek, da je napotitev pritožnika na pravdo v točki I./C izpodbijanega sklepa preuranjena, ker dediči po pokojnem C. B. (ki je bil slovenski ter makedonski državljan in je umrl septembra 2024 v Makedoniji) še niso znani, je neutemeljen. Zapuščina preide na dediče1 po samem zakonu že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD) in ne šele s sklepom o dedovanju. Ta je le deklaratorne narave. Ker je dedovanje podlaga za dedičev vstop v zapustnikov položaj tako glede pravic kot glede obveznosti, pravdno sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje glede okoliščin nasledstva, torej kdo so zapustnikovi dediči (13. člen ZPP). Stališče pritožbe, da vložitev tožbe ni možna, dokler zapuščinsko sodišče pravnomočno ne odloči, kdo so dediči, zato ni pravilno. Tožnik bo namreč tožbo zaradi smrti C. B. lahko naperil zoper njegove dediče2.

7.Prav tako je neutemeljen očitek pritožbe, da pritožnik ne more vložiti tožbe zoper A. A., dokler ne bo pravnomočno odločeno o njenem zahtevku glede obstoja dedne pravice iz naslova obstoja izvenzakonske skupnosti. Pritožba zmotno meni, da se pravda, na katero je bil napoten pritožnik, podvaja s pravdo, na katero je bila napotena A. A. Pritožnik in A. A. sta bila na pravdo napotena vsak s svojim zahtevkom, ki pa nista identična, saj je bila A. A. napotena na pravdo glede obstoja dedne pravice po zapustniku kot izvenzakonske partnerke, medtem ko se zahtevek pritožnika nanaša na vprašanje obsega zapuščine. Poleg tega bo vprašanje obstoja izvenzakonske skupnosti v pravdi, na katero je bil napoten pritožnik, lahko reševalo pravdno sodišče samo v okviru predhodnega vprašanja (13. člen ZPP).

8.Po ustaljeni sodni praksi je v primeru, ko je nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi, manj verjetna pravica tistega, ki zatrjuje drugačno lastninsko stanje, kot ga izkazuje zemljiška knjiga. Ker je pravica pritožnika, ki trdi, da v zapuščino sodi tudi premoženje, ki v zemljiški knjigi ni vpisano kot last zapustnika, manj verjetna, je odločitev o napotitvi pritožnika na pravdo v točki I./C izpodbijanega sklepa pravilna.

9.Na pravdo napotena stranka pri oblikovanju tožbenega zahtevka ni vezana na dikcijo napotitvenega sklepa. Sama mora namreč formulirati tožbo tako, da zahteva ugotovitev obstoja pravice ali pravnega razmerja, ki temelji na tistem dejstvu, ki je bilo v postopku, iz katerega je napotena na pravdo, sporno. Oblika pravnega varstva, to je zahtevka in tožbene podlage, je tako prepuščena na pravdo napoteni stranki.

10.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

-------------------------------

1Če je dedičev več, med njimi nastane v trenutku zapustnikove smrti glede podedovanega premoženja, dediščine, skupnost, ki traja praviloma vse dotlej, dokler sodediči dediščine ne razdelijo med seboj. Skupnost nastane med sodediči, ne glede na to, ali so zakoniti, oporočni ali nujni dediči (glej: Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic: Dedno pravo, Uradni list RS, 2009, stran: 219.)

2V primeru neznanih dedičev ali če je neznano njihovo prebivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno, pa bo sodišče postavilo začasnega skrbnika zapuščine, ki je upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh da zastopa dediče (prvi odstavek 131. člena ZD).