Jedro

Oba upravna organa prve in druge stopnje v ponovljenem postopku nista sledila pravnemu mnenju sodišča in njegovim napotkom glede vodenja ponovnega postopka. Prav tako nista upoštevala stališč sodišča, izraženih v pravnomočni sodbi, ki se tičejo postopka, kar utemeljeno graja tožnik v tožbi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kranj št. 214-1248/2013-63 z dne 26. 4. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo št. 214-1248/2013-63 z dne 26. 4. 2019 Upravne enote Kranj (v nadaljevanju Upravna enota) je bila zavrnjena prošnja tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi določil Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: ZUSDDD) v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 1090/2016-9 z dne 4. 9. 2018, s katero je bilo Upravni enoti naloženo, da mora v ponovnem postopku vse zbrane dokaze ponovno ovrednotiti in opraviti celovito dokazno oceno in tudi ugotoviti, ali so potekali kakršni koli poskusi vračanja po zapustitvi Republike Slovenije ter razčistiti, zakaj je tožnikova mati ostala v Republiki Sloveniji in na kakšni podlagi mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje.

2. V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ navaja, da je v ponovljenem postopku ponovno pregledal vsa zbrana dokazila v dotedanjih postopkih ter ponovno pridobil dokazila iz lastnih evidenc, in sicer vloge za izdajo oziroma podaljšanje dovoljenj za začasno prebivanje in za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z dne 1. 9. 1992. Po izvedenem ugotovitvenem postopku ugotavlja, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) na naslovu A. Na tem naslovu so imeli, poleg tožnika, vsi družinski člani prijavljeno stalno prebivališče od 9. 9. 1986 do 26. 2. 1992, ko so zanj oziroma za celo družino pričele veljati določbe 81. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/1991), stalno prebivališče pa je bilo odjavljeno. Po tem je imel v obdobju med 22. 4. 1992 in 6. 8. 1992 in nato od 11. 6. 1993 do 20. 6. 1994 prijavljeno začasno prebivališče na naslovu A., oziroma B. 3. V nadaljevanju obrazložitve povzame navedbe tožnikovega očeta in tedanjega pooblaščenca na ustnem zaslišanju 8. 10. 2013. Tedaj je izpovedal, da je Slovenijo zapustil v mesecu oktobru 1993, skupaj z obema sinovoma C. C. in Č. Č., ker niso dobili dovoljenja za prebivanje. Na občini je izvedel, da so bili izbrisani, oziroma, da jih je MNZ odjavil. Oče tožnika je bil po izgubi zaposlitve v D. zaradi stečaja podjetja v letu 1991 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, mama pa je bila kot čistilka zaposlena v Osnovni šoli (v nadaljevanju OŠ) E., kjer ji je direktor povedal, da se njena otroka tu ne moreta več šolati, ker stalnega prebivališča niso več imeli in so zato morali vrniti tudi stanovanje, zaradi česar očetu niso več podaljšali delovnega dovoljenja, kljub temu, da sta s soprogo zaprosila za sprejem v državljanstvo. Ker samo z eno plačo niso mogli preživeti, je oče skupaj z obema otrokoma Slovenijo zapustil, medtem ko je soproga tu ostala, saj je imela delovno dovoljenje. Navedel je še, da pri tem dejstvo, da so imeli dovoljenje za začasno prebivanje samo po sebi ni pomenilo nič, saj svojega stanovanja niso več imeli, otroka se nista mogla šolati, žena pa je prebivala pri prijateljih.

4. Nadalje na podlagi izpovedb treh prič organ ugotavlja, da se priče F. F., G. G. in H. H. ne spominjajo več dobro odhoda tožnika iz Slovenije skupaj z očetom in bratom, zdi pa se jim, da je to bilo leta 1993 ali 1994, medtem ko je mama oz. soproga tu še ostala. Tudi o okoliščinah glede vračanja niso vedeli nič. V zvezi z navedbo, da sta oče in mama tožnika zaprosila za državljanstvo RS za vso družino organ ugotavlja, da sta prošnjo res vložila, vendar šele dne 3. 9. 1992 in da je bila z odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) z dne 21. 3. 1997 zavrnjena, po ugotovitvi, da so Slovenijo že zapustili. Nadalje na podlagi obvestila OŠ E. z dne 5. 9. 2014 še ugotavlja, da je tožnik obiskoval OŠ od 1. 9. 1987 do zaključenega šestega razreda dne 24. 6. 1993 in da ga je oče izpisal zaradi prešolanja na drugo OŠ v Srbiji dne 23. 6. 1993. V zvezi z očetovimi trditvami, da so morali Slovenijo zapustiti med drugim zato, ker sinova tu nista mogla več obiskovati OŠ, organ po pregledu takrat veljavnega Zakona o osnovno šoli (Uradni list SRS št. 5/1980 in naslednji, ki je veljal do 27. 2. 1996) ugotavlja, da je bilo v 17. členu določeno, da imajo otroci tujih državljanov in oseb brez državljanstva, ki živijo v Sloveniji, pravico obiskovati osnovno šolo in pripravo na osnovno šolo pod enakimi pogoji kot državljani SFRJ. Zato bi oba otroka, tako tožnik kot tudi njegov brat, osnovnošolsko izobraževanje v RS lahko po presoji organa nemoteno nadaljevala, saj sta imela urejen status tujca in urejeno začasno prebivališče v RS, saj glede na takrat veljavno zakonsko ureditev ne drži trditev, da sta morala tožnik in njegov brat zapustiti RS, ker tu šolanja nista mogla več nadaljevati.

5. V zvezi z navedbo tožnikovega očeta, da so svoje najemniško stanovanje morali vrniti Samoupravni stanovanjske skupnosti I., je organ po vpogledu Pravilnika o merilih za dodeljevanje stanovanj v najem (Uradni list RS, št. 2/1992, v nadaljevanju Pravilnik) ugotovil, da je 2. člen Pravilnika dejansko določal, da so do dodelitve socialnega stanovanja v najem upravičeni le državljani RS, ki ne presegajo določenega dohodkovnega cenzusa. Nadalje je še ugotovil, da je tožnikova družina morala stanovanje vrniti zato, ker niso bili državljani RS in ne zaradi izbrisa ter še, da za državljanstvo RS niso zaprosili v roku do 26. 12. 1991, kljub izpolnjevanju pogojev iz 40. člena Zakona o državljanstvu RS (v nadaljevanju ZDRS), pač pa šele pozneje, in sicer 1. 9. 1992, njihova prošnja pa je zavrnjena z odločbo z dne 21. 3. 1997 po ugotovitvi, da niso več izpolnjevali pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS glede dejanskega življenja v RS, saj je tožnikov oče z obema sinovoma zapustil RS v oktobru ali novembru 1993, v času, ko so imeli urejen status tujca z veljavnimi dovoljenji za začasno prebivanje in prijavljenim začasnim prebivališčem še vse do 20. 6. 1994 oziroma 27. 9. 1994. Razen tega je tožnikova mama J. J. imela izdane delovne vizume od 6. 5. 1992 do 6. 3. 1997, ki so veljali kot dovoljenje za začasno prebivanje ter je bila zaposlena na OŠ do upokojitve 31. 8. 1996 in je imela sklenjeno najemno pogodbo za stanovanje na naslovu K., za čas od 12. 11. 1993 do 6. 3. 1997, oče pa na naslovu L., z veljavnostjo treh mesecev, in sicer od 27. 4. 1994 dalje. Organ je tudi v ponovljenem postopku ponovno ocenil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, saj ni izkazal upravičene odsotnosti iz RS, kot določa tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD ter s temi ugotovitvami pisno seznanil tožnika. V danem roku je tožnik pisno odgovoril, da se ne strinja z ugotovitvami organa. Poudaril je, da mu ni jasno, kako je organ prišel do zaključka, da njegov odhod in odhod njegovega očeta in brata ni posledica izbrisa, saj se oba z bratom v Sloveniji nista mogla več šolati. Če bi obstajala možnost, da ostanejo v Sloveniji, bi tu ostali, prav tako tudi njegov oče, ki kot oseba brez socialnega stanovanja in brez delovnega dovoljenja ter brez drugih pravic ni mogel več prebivati v Sloveniji. Oče je moral šolati tako tožnika kot njegovega mlajšega brata Č. Č. in vse, kar se je zgodilo, tudi ločitev družine, je posledica izbrisa. Glede na vse navedeno je predlagal ponovno zaslišanje očeta in dveh prič, ki sta prijatelja in sta bila v enakem položaju, kot tožnikova družina. Organ je po tako izvedenem ugotovitvenem glede na določbo prvega odstavka 1. člena ZUSDDD zaključil, da odhod tožnika in njegovega očeta ni posledica enega od razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, iz česar izhaja, da tudi pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji ni izpolnjen, zato je njegovo prošnjo zavrnil. 6. Tožnik se je zoper navedeno prvostopenjsko odločbo pritožil, pritožbeni organ druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP.

7. V tožbi, ki jo vlaga ob sklicevanju na določila 22. in 25. člena Ustave, tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek upravnemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Posebej poudarja, da v trenutku, ko je bil izbrisan, tožnik ni bil državljan nobene države nekdanje SFRJ in da je državljan Srbije postal šele pozneje, leta 1997. Toženi stranki očita, da upravna organa nista sledila napotkom sodišča v citirani pravnomočni sodbi št. I U 1090/2016 z dne 4. 9. 2018, predvsem glede vprašanja "ali je izbris odločilno prispeval k temu, da je oče M. M. moral izbrati možnost zapustitve Republike Slovenije...", niti nista ocenila dejstva, da je tožnik zaprosil za slovensko državljanstvo, prvostopenjski organ pa ni odločil niti o predlogu za zaslišanje prič, s čimer so bile kršene tožnikove pravice do sodnega varstva, do izjave in do sodelovanja v postopku oziroma do poštenega postopka. Poudarja, da je bil razlog za odhod iz Slovenije izbris, ki se je de facto zgodil, tožnik in njegov brat Č. Č. pa tedaj nista imela urejenega statusa, kot se to neupravičeno navaja, saj takrat oziroma na dan 25. 6. 1991 nista imela državljanstva Republike Srbije, zato so morali Slovenijo zapustiti, čeprav sta bila tu rojena. Poudarja, da da je njegovim staršem ravnatelj OŠ jasno povedal, enako tudi ostali zaposleni, da se otroka ne moreta več šolati v Sloveniji, šolanje otrok pa je upravičen razlog odsotnosti. Dejstvo, da niso imeli sredstev za preživetje, je zgolj posledica neurejenega statusa in čeprav so Slovenijo zapustili, so se nameravali vrniti nazaj, tožnikova mama pa je nadaljevala z življenjem v Sloveniji in čakala na vročitev odločbe o prošnji za sprejem v državljanstvo. Ker vsega tega organ ni upošteval ter je po mnenju tožnika selektivno, necelovito in izkrivljeno ocenil njegovo izjavo ter življenjepis, tožnik meni, da je bilo dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno. Organ, ki očitno ne verjame tožniku in pričam, tega ni kakorkoli pojasnil, zakaj je temu tako. Razen tega je nepravilno štel, da razlog odsotnosti ni bil izbris, čeprav zaradi izteka veljavnosti očetovega delovnega dovoljenja in stečaja očetovega delodajalca niso imeli drugih možnosti za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji v posledici neurejenega statusa po izbrisu. Po mnenju tožnika v konkretnem primeru niso bile pravilno uporabljene določbe veljavnih predpisov, pri čemer opozarja na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadeva Kurić proti Sloveniji in Nezirović proti Sloveniji, sprejetih v njegovemu primeru primerljivih zadevah. Tožnik dodaja, da si je status večkrat skušal urediti in da ni bil pasiven ter je nedvomno pokazal dovolj interesa za stalno prebivanje v Sloveniji in če do izbrisa ne bi prišlo, bi za to imel vse možnosti, kar vse pomeni, da je bila odsotnost tožnika iz Slovenije upravičena in da izpolnjuje predpisane zakonske pogoje iz 1. člena ZUSDDD za izdajo zaprošenega dovoljenja.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v drugostopenjski odločbi. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena dokončna odločba, s katero je Upravna enota v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča št. I U 1090/2016 z dne 4. 9. 2018 ponovno zavrnila zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb ZUSDDD. Ko je sodišče v obravnavani zadevi prvič odločalo, je namreč s pravnomočno sodbo št. I U 1090/2016 z dne 4. 9. 2018 tedaj na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi tožnika zoper takrat izpodbijano odločbo Upravne enote in ji je zadevo vrnilo v ponovno odločanje s podrobno obrazloženimi napotki in stališči sodišča, ki jih je potrebno upoštevati pri ponovnem odločanju v zadevi (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

11. V primeru, kakršna je obravnavana sporna zadeva, če sodišče upravni akt odpravi in vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, se namreč zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan. V takem primeru je pristojni upravni organ pri odločanju v ponovljenem postopku skladno z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča, tako glede uporabe materialnega prava, kot tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Na podlagi določila 5. odstavka 64. člena ZUS-1 pa je na pravno mnenje in stališča sodišča iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vezan tudi vsak drug upravni organ, ki odloča o rednih ali izrednih pravnih sredstvih zoper nov upravni akt, izdan na podlagi sodbe sodišča. Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora v skladu s 1. odstavkom 2. člena ZS spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji.

12. Vendar sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da oba upravna organa prve in druge stopnje v ponovljenem postopku nista sledila pravnemu mnenju sodišča in njegovim napotkom glede vodenja ponovnega postopka, izraženim v pravnomočni sodbi št. I U 1090/2016 z dne 4. 9. 2018, kot to zahtevajo določila 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 2. člena ZS, prav tako pa nista upoštevala stališč sodišča, izraženih v citirani pravnomočni sodbi, ki se tičejo postopka, kar utemeljeno graja tožnik v tožbi.

13. Upravna enota je v sedaj izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, namreč zgolj ponovila svoje argumente za sprejeto zavrnilno odločitev iz predhodne odločbe, ki je bila s citirano pravnomočno sodbo št. I U 1090/2016 z dne 4. 9. 2018 odpravljena, čeprav se je glede pravilne uporabe materialnega prava v tožnikovem primeru sodišče že jasno izreklo v citirani sodbi, ki je postala pravnomočna dne 4. 9. 2018. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni ugotovila drugačnega dejanskega stanja kot v svoji prvotni, s citirano pravnomočno sodbo št. I U 1090/2016 z dne 4. 9. 2018 odpravljeni odločbi. Ker tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila pravnemu mnenju oziroma stališčem sodišča v pravnomočni sodbi št. I U 1090/2016z dne 4. 9. 2018, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1), zakon pa je bil uporabljen nepravilno (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

14. Ker je tako že na podlagi tožbe, izpodbijanega upravnega akta ter upravnih spisov očitno, da je utemeljen tožbeni očitek, ki ga je tožnik neuspešno uveljavljal že v svoji pritožbi, da Upravna enota v ponovljenem postopku ni sledila pravnemu mnenju oziroma stališčem sodišča v pravnomočni sodbi I U 1090/2016, pritožbeni organ pa se do tega pritožbenega očitka v drugostopenjski odločbi ni opredelil, pač pa ga je povsem spregledal, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Ker je bilo tožbi ugoditi že iz razloga po 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1, se ni dodatno še posebej opredeljevalo do preostalih tožbenih navedb, ki pa jih bo morala upoštevati Upravna enota pri ponovnem odločanju v zadevi ter pri tem upoštevati tudi novejša stališča relevantne ustavno-sodne prakse, kot izhajajo iz odločbe v primerljivi zadevi Ustavnega sodišča št. Up-430/19-13, Up-432/19-14 z dne 19. 5. 2022 (tč. 6 - 12).

15. Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je zaradi absolutne bistvene kršitve pravil postopka namreč ugotovilo, da je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in spisa zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti in v upravnem sporu ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, tožnik pa se je glavni obravnavi izrecno odpovedal z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 30. 9. 2022. K točki 2: Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o povrnitvi stroškov). Ker se po določbi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov se tožniku, ki v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 15,00 EUR, če je bila zadeva rešena na seji, je sodišče v konkretnem primeru tožniku stroške odmerilo v navedeni višini, ker je o zadevi odločeno na seji, tožnika pa ni zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, pač pa je nastopal tožnik sam.