Jedro

Odločitev sodišča druge stopnje, da sta obravnavani kreditni pogodbi nični, je obremenjena s procesno kršitvijo. Ta procesna kršitev je bistvena, saj toženi stranki zaradi opustitve procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove. Tako je bila prikrajšana za pravico do izjave v postopku.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje se razveljavita v prvi alineji I. točke izreka in v II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1.Tožnika sta kot potrošnika s pravno prednico tožene banke 5. 2. 2008 sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu v znesku 96.924 CHF z obrestno mero 12-mesečni LIBOR za CHF s pribitkom 1,40 % letno ter z vračilom v 204-ih mesečnih anuitetah, od katerih prva zapade v plačilo 29. 2. 2008, zadnja pa 31. 1. 2025. Pogodba je bila sklenjena zaradi pridobitve sredstev za nakup parcele in gradnjo hiše. Na podlagi notarskega zapisa navedene kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 6. 2. 2008 je bila v korist toženkine pravne prednice pri nepremičnini prve tožnice ID znak: del stavbe ... (stanovanje) vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti. Dne 23. 6. 2008 sta tožnika s pravno prednico toženke sklenila še drugo pogodbo o dolgoročnem kreditu, in sicer za znesek 121.200 CHF, z obrestno mero 12-mesečni LIBOR za CHF s pribitkom 1,30 % letno ter z vračilom v 276-ih mesečnih anuitetah, od katerih prva zapade v plačilo 30. 6. 2008, zadnja pa 31. 5. 2031. Pogodba je bila sklenjena zaradi pridobitve sredstev za gradnjo hiše in plačilo premije za življenjsko zavarovanje. Na podlagi notarskega zapisa kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 2. 7. 2008 je bila nato v korist toženkine pravne prednice pri solastni nepremičnini tožnikov ID znak: parcela ... vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti. Tožnika zatrjujeta, da jima toženkina pravna prednica ni ustrezno pojasnila valutnega tveganja, ki se je med odplačevanjem kredita realiziralo v njuno škodo. S tožbo zato zahtevata ugotovitev ničnosti navedenih kreditnih pogodb in notarskih zapisov ter ugotovitev neveljavnosti in izbris obeh hipotek. Zahtevata tudi, naj jima sodišče naloži, da sta dolžna v 15-ih dneh toženki plačati razliko med vrednostjo prejetih sredstev (133.394,71 EUR) in plačanimi obroki kredita (105.987,11 EUR) v znesku 27.407,60 EUR.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevke tožnikov zavrnilo in jima naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v znesku 7.726,99 EUR. Ugotovilo je, da uslužbenci toženkine pravne prednice niso dajali prednosti kreditom v CHF niti niso zagotavljali, da je takšen kredit varen in ugoden. Tožnikoma so pojasnili, da obstaja valutno in obrestno tveganje ter da se lahko uresniči tudi slab scenarij. Tožnikoma verjetno res ni bilo računsko predstavljeno, kaj bi zanju pomenilo, če bi se tečaj med CHF in EUR spremenil za 10, 20 ali 30 odstotkov, vendar so bila bankina pojasnila vseeno zadostna, da bi tožnika lahko ocenila, da je kredit v CHF ugoden samo trenutno, dolgoročno pa zaradi možnih sprememb razmerja med valutama morda ne bo več. Kljub zaključku o ustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti banke je iz previdnosti opravilo še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o kreditu v tuji valuti. Ocenilo je, da so bila opozorila Banke Slovenije (v nadaljevanju BS) v poročilu iz leta 2005 in dopisih iz let 2006 in 2007 zgolj splošna, da jih je toženkina pravna prednica upoštevala in tožnikoma predstavila vse informacije, s katerimi je tedaj razpolagala, trenutka in obsega spremembe valutnega razmerja pa nikakor ni mogla napovedati ali pričakovati, pri čemer je v pogodbi vključila tudi možnosti, s katerima bi se lahko tožnika zaščitila v primeru neugodnega gibanja tečaja - to sta predčasno odplačilo preostanka kredita ter vloga za refinanciranje kredita z novim. Zaključilo je, da je ob sklepanju pogodb pravna prednica toženke ravnala v dobri veti ter na način, ki ni vodil v znatno neravnotežje pravic in obveznosti pogodbenih strank, zato obravnavani pogodbeni pogoj ni nepošten.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo zahtevkom za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb in notarskih zapisov ter za ugotovitev neveljavnosti in izbris hipotek (prva alineja I. točke izreka) ter zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnika zahtevata, da se jima naloži, da sta dolžna toženki plačati 27.407,60 EUR (druga alineja I. točke izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti stroške tega postopka v znesku 13.777,09 EUR (II. točka izreka). Pojasnilo je, da je glede na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodba II Ips 8/2022), ki je sledilo stališčem Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Potrošnik mora biti v primeru sklepanja kreditne pogodbe v tuji valuti jasno opozorjen na možnost velike, resne spremembe tečaja, ki lahko pomembno vpliva na njegovo obveznost in ga potencialno tudi pahne v ekonomsko stisko. Od banke kot profesionalne finančne institucije je mogoče pričakovati zavedanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg. Zato mora o taki (četudi hipotetični) možnosti potrošnika ustrezno poučiti. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo tudi opozorila BS. Hud padec vrednosti EUR nekaj let po sklenitvi kreditnih pogodb za banko ni mogel biti povsem nepredvidljiv. CHF predstavlja valuto varnega zatočišča, ki ima specifičen trend gibanja - v primeru gospodarskih kriz pridobiva na svoji vrednosti nasproti ostalim valutam. Pravna prednica toženke bi morala vedeti, da so gospodarske krize reden (cikličen) pojav in da je zelo malo verjetno, da bo CHF dolgoročno ostal na tako nizki ravni kot v času sklepanja pogodb. Iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bila tožnika jasno in nazorno opozorjena tudi na možnost velikih tečajnih nihanj oziroma "črnega scenarija", zato pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena. Ker tudi ni bilo ugotovljeno, da sta se bila tožnika pripravljena zavezati h kreditni obveznosti v CHF v vsakem primeru, ne glede na kakršnokoli vsebino prejetih informacij, je zaključilo, da je toženkina pravna prednica kršila zahtevo dobre vere. Navedeno pa zadošča za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja in s tem ničnosti spornih kreditnih pogodb (23. člen in prvi odstavek 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) ter prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)). Zaradi ničnosti kreditnih pogodb sta nična tudi sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, s čimer je odpadla pravna podlaga za vknjižbo hipotek pri nepremičninah tožnikov. Za zahtevek, da sta toženki dolžna plačati 27.407,60 EUR, pa tožnika nimata pravnega interesa (prvi odstavek 274. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

4.Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 440/2023 z dne 3. 12. 2024 na predlog toženke dopustilo revizijo glede vprašanj:

◦Ali je materialnopravno pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da je v primeru ugotovljene nepoštenosti pogodbenega pogoja nična celotna kreditna pogodba, ki tak nepošten pogoj vsebuje?

◦Ali je pritožbeno sodišče s tem, ko je spremenilo sodbo prve stopnje, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka oziroma, ali bi moralo pritožbeno sodišče bodisi sodbo prve stopnje razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, bodisi aktivirati mehanizem odprtega sojenja v pritožbenem postopku?

Revizija

5.Na podlagi tega sklepa toženka zoper prvo alinejo I. točke ter II. točko izreka odločbe sodišča druge stopnje vlaga revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče odločbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da pritožbo tožnikov v celoti zavrne, podrejeno pa, naj odločbi sodišč druge in prve stopnje glede odločitve o ugotovitvenih in izbrisnih zahtevkih ter stroških postopka razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

6.V zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem meni, da bi bilo mogoče ugotoviti ničnost kreditnih pogodb zgolj v tistih delih, v katerih je dogovorjeno vračanje kredita v CHF ter preračun iz EUR v CHF za primer izpolnitve v domači valuti. To bi pomenilo, da tožnika vračata anuitete v EUR, katerih višina se določi glede na vrednost kredita v EUR po tečaju toženke na dan črpanja kredita ter glede na dogovorjeni obrestno mero in dobo odplačevanja kredita. Pogodbene obveznosti bi bile torej določljive, zato sodišču ne bi bilo treba spreminjati pogodbenih določil. Morebitna preplačila na račun tečajnih razlik pa bi se vračala v skladu s pravili o neupravičeni obogatitvi. Prepričana je, da opisano stališče ne bi bilo v nasprotju s cilji Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13). Delna ničnost vzpostavlja ravnovesje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Omogoča, da ostane v veljavi za tožnika ugodna obrestna mera in zagotavlja odvračalni učinek, saj bi banka nosila vse tečajne razlike, ki bi sicer bremenile tožnika. Je tudi najbolj skladna z načeloma enake vrednosti dajatev (8. člen OZ) in sorazmernosti. Ničnost celotnih kreditnih pogodb pa ne zagotavlja vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če spornega pogodbenega pogoja ne bi bilo, temveč vzpostavlja pretirano neravnovesje položajev v korist potrošnika, še zlasti, če banka ne more zahtevati nadomestila za posojeni kapital (obresti), hkrati pa izgubi tudi vsa zavarovanja (hipoteke). Meni, da takšna razlaga krši pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) oziroma 1. člena Prvega dopolnilnega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin kot tudi načelo enakosti (14. člen URS) in je v nasprotju z nekaznovalno naravo zasebnega prava.

7.V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem opozarja, da je sodišče druge stopnje svojo odločitev pretežno oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki je bila izdana po koncu postopka na prvi stopnji, kot tudi potem, ko je toženka že podala odgovor na pritožbo dne 6. 5. 2022. Glede na dotedanjo sodno prakso toženka v času priprave odgovora na pritožbo ni mogla pričakovati, da bo ugotovitev, ali so bili v konkretnem primeru prikazani izračuni sprememb za 10, 20 ali 30 odstotkov, odločilna za oceno ustreznosti izpolnitve pojasnilne dolžnost in da bo morebiten zaključek o neopravljeni pojasnilni dolžnosti lahko ključen za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja in s tem ničnosti celotne kreditne pogodbe. Da bi bila v obravnavanem primeru toženki zagotovljena pravica do izjave, bi moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje, ali pa aktivirati mehanizem odprtega sojenja v pritožbenem postopku, vendar nobene od teh možnosti ni uporabilo. Izpostavlja, da je glede na nova materialnopravna stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (tj., kakšna so bila konkretna opozorila bančnih uslužbencev tožnikoma in obstoj okoliščin na strani tožnikov, zaradi katerih sta se bila pripravljena zavezati h kreditni obveznosti v CHF ne glede na vsebino omenjenih opozoril), da je pritožbeno sodišče v zvezi s tem sodišču prve stopnje pravzaprav očitalo pomanjkljivo obrazložitev sodbe ter da je v pomembnem delu v nasprotju z drugim odstavkom 347. člena ZPP celo samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje (tj. glede vedenja toženke o možnosti nastanka znatnih tečajnih sprememb ter učinkov valute varnega zavetja). Pojasnjuje, da bi v primeru, če bi ji sodišče druge stopnje zagotovilo pravico do izjave, ustrezno prilagodila svojo trditveno in dokazno podlago glede omenjenih dejanskih okoliščin. Zatrjuje, da je sodišče druge stopnje z opisanim postopanjem kršilo načelo neposrednosti ter njeni pravici do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in pravnega sredstva (25. člen URS).

Odgovor na revizijo

8.Sodišče je revizijo vročilo tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila. Predlagata, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne in toženki naloži plačilo njunih stroškov odgovora na revizijo.

9.Nasprotujeta stališčem toženke glede možnosti ugotovitve delne ničnosti kreditnih pogodb. Poudarjata, da bi navedeno terjalo spremembo številnih pogodbenih določil (o vrsti kredita, obrestih in o hipoteki), banka pa bi morala opraviti obračun spremenjenega kredita od črpanega zneska v domači valuti za nazaj po nekem določenem tečaju, kar bi vse bilo v nasprotju s stališči SEU v zadevah C-618/10, C-488/11, C-482/13, C-484/13, C-485/13 in C-487/13 ter C-118/17. Sklicujeta se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 54/2023. Opozarjata, da toženka protispisno povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o prikazu valutnega tveganja s hipotetičnimi izračuni. Navajata, da je tudi Vrhovno sodišče v zadevah II Ips 54/2023 in II Ips 49/2023 ugodilo revizijama in spremenilo odločitvi o zahtevku za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb, ne da bi se pravdne stranke posebej izjavljale o spremenjeni razlagi materialnega prava. Izpostavljata, da sta se v postopku pred sodiščem prve stopnje ter v pritožbi obsežno sklicevala na sodno prakso SEU, ki sta jo upoštevali tako Ustavno sodišče v odločbi Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022 kot tudi Vrhovno sodišče v svojih odločbah iz časa pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje v tej zadevi, zato toženka glede materialnopravnih izhodišč za sojenje ni bila v položaju presenečenja.

Presoja utemeljenosti revizije

10.Revizija je utemeljena.

11.Toženka v reviziji sodišču druge stopnje med drugim očita kršitev pravice do izjave (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena URS), ker je svojo presojo oprlo na spremenjeno sodno prakso, v zvezi s katero se ni imela možnosti izjaviti ter dopolniti svoje trditvene in dokazne podlage. Zaradi narave očitane kršitve in pomena pravice do izjave pri ugotavljanju spodnje premise sodniškega silogizma (tj. konkretnega dejanskega stanu) je tako predmet revizijskega preizkusa najprej drugo dopuščeno vprašanje o pravilnosti procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju spremenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njuno korist.

12.V zvezi z zadevami potrošniških kreditov v CHF je Vrhovno sodišče s sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, ki jo je v spletni bazi Sodna praksa objavilo 25. 5. 2023, upoštevaje sodno prakso Ustavnega sodišča in SEU, ki se nanaša na spore v zvezi z deviznimi krediti, pomembno nadgradilo dotedanjo sodno prakso. V njej je začrtalo izhodišča tudi za nadaljnjo sodno prakso, katere bistvo je v: 1.) zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti glede na konkretna pogodbena bremena v potrošnikovem življenju, 2.) stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno, 3.) razlikovanju med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para, na drugi strani, ter 4.) vzpostavljeni povezavi med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč njegov bistveni del.

13.V konkretnem primeru je bila sodba sodišče prve stopnje, s katero so bili tožbeni zahtevki tožnikov zavrnjeni, sprejeta pred opisano bistveno spremembo sodne prakse (31. 1. 2022) in je temeljila na drugačnih stališčih starejše sodne prakse. Pred objavo prelomne zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 (25. 5. 2023) sta bila vložena tudi pritožba tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje (4. 3. 2022) in toženkin odgovor na njuno pritožbo (6. 5. 2022). Odločba sodišča druge stopnje, s katero je pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njuno korist, pa je bila sprejeta že v času novejše, bistveno spremenjene sodne prakse (21. 9. 2023) in se nanjo tudi izčrpno opira. Toženka tako v odgovoru na pritožbo svojih navedb ni mogla uskladiti z novimi stališči Vrhovnega sodišča, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje.

14.Primerljiv procesni položaj z istega vsebinskega področja je Vrhovno sodišče že večkrat obravnavalo, in sicer v zadevah II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024, II Ips 54/2024 z dne 18. 12. 2024, II Ips 71/2024 z dne 15. 1. 2025, II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2025, II Ips 57/2024 z dne 7. 2. 2024, II Ips 6/2025 z dne 12. 3. 2025, II Ips 61/2024 z dne 2. 4. 2025 in II Ips 67/2024 z dne 2. 4. 2025. Tako tudi za konkretni primer velja, da je bila v trenutku odločanja o pritožbi podana procesna situacija iz drugega odstavka 351. člena ZPP, ki od sodišča druge stopnje zahteva, da "s pisno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15-ih dneh po vročitvi pisne vloge; pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena tega zakona lahko ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze. Namesto pisnega poziva k pisni izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo."

15.Ker sodišče druge stopnje ni storilo nič od navedenega, je odločitev sodišča druge stopnje obremenjena s procesno kršitvijo. Ta je bistvena, saj toženki ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove (tj., da se opredeli do novih pravnih stališč ter ob zakonskih omejitvah iz prvega odstavka 337. člena ZPP poda nove trditve o dejstvih in predlaga nove dokaze), kar pomeni, da je bila prikrajšana za pravico do izjave v postopku (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena URS).

16.Zaradi ugotovljene procesne kršitve je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, odločbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

17.Odgovor Vrhovnega sodišča na prvo dopuščeno vprašanje v tem trenutku ni mogoč. Presojo, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, je mogoče opraviti šele, ko je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Ta pogoj pa v konkretnem primeru glede na naravo ugotovljene procesne kršitve in možnost dopolnitve dokaznega postopka v novem sojenju ni izpolnjen.

Napotki za nadaljnje delo

18.V novem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje strankama omogočiti izjavo o spremenjenih materialnopravnih izhodiščih Vrhovnega sodišča ter ob pogojih iz prvega odstavka 337. člena ZPP dovoliti tudi navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov.

19.Če bo sodišče druge stopnje po dopolnitvi postopka presodilo, da je podan kateri od položajev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, se bo moralo opredeliti tudi do argumentov toženke v odgovoru na tožbo in reviziji o možnosti delne ničnosti spornih kreditnih pogodb. Pri tem bo moralo upoštevati izhodišča iz sodne prakse SEU za presojo vprašanja nadaljnjega obstoja pogodbe brez neveljavnega pogodbenega pogoja.

O stroških revizijskega postopka

20.Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, v skladu s katerim sodišče, ki razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Sestava senata in glasovanje

21.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Podobno npr. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024.

2Na primer sodbe SEU v zadevah C-630/23, C-260/18, C-26/13 in C-118/17.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2, 379, 379/1

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24, 24/1

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 6, 86

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 4, 5, 6, 7, 8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.