Jedro

Tožeča stranka je vtoževala odškodnino zoper državo, ker zaradi napak izvršilnega sodišča ni pridobila zastavne pravice na nepremičnini in v izvršbi ni bila poplačana. Kot odškodnino lahko zahteva tisto, kar bi v primeru uspešne izvršbe tam dobila poplačano. Sporno obdobje zapade v čas, ko je glede teka zakonskih zamudnih obresti veljalo načelo ne ultra alterum tantum. Ker tožeča stranka v izvršbi ne bi mogla doseči plačila zakonskih zamudnih obresti nad višino glavnice, ne more uspeti niti z odškodninskim zahtevkom iz tega naslova.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se: - izpodbijana sodba v 10. alineji II. točke izreka spremeni tako, da je tožena stranka v 15. dneh dolžna plačati tožeči stranki še 11,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2019 dalje do plačila; - sklep o stroških (IV. točka izreka) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15. dneh plačati 1.010,81 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. V preostalem, nespremenjenem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v 1., 2., 4., 5., 6., 7., 8. in 9. alineji II. točke izreka ter v preostanku 10. alineje II. točke izreka, ki se nanaša na plačilo 2.071,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.4. 2019 dalje do plačila, potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je tožila Republiko Slovenijo na plačilo odškodnine v znesku 24.355,58 EUR. Z delno sodbo na podlagi pripoznave z dne 21. 9. 2019 je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 11.512,37 EUR. Z izpodbijano sodbo in sklepom je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo še 1.488,05 EUR (v osmih različnih zneskih s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 228,47 EUR od 11. 12. 2018 dalje do plačila in od zneska 92,02 EUR od 1. 12. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo 11.309,93 EUR (v devetih različnih zneskih z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 500,00 EUR od 11. 12. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo 45,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in zaradi delnega umika tožbe s sklepom ustavilo postopek za plačilo 500,00 EUR. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka). Po pritožbi tožeče stranke je sodišče izdalo še dopolnilno sodbo z dne 15. 2. 2021, s katero je toženi stranki naložilo še plačilo zakonskih zamudnih obresti od 11.283,90 EUR od 9. 4. 2019 do 2. 10. 2019. 2. Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo v II. točki (razen v 3. alineji in delu 9. ter 10. alineje II. točke izreka) in IV. točki izreka (sklep o stroških) ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku še v izpodbijanem delu oz. podredno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnjo v ponovno sojenje, z ustrezno stroškovno posledico. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da je del pritožbe, ki se nanaša na plačilo procesnih obresti od zneska 11.283,90 EUR, obravnavalo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe ter posledično sodišču prve stopnje vrnilo spis, da glede tega dela izda dopolnilno sodbo. Sodišče prve stopnje je izdalo dopolnilno sodbo 15. 2. 2021, s katero je toženi stranki naložilo še plačilo zakonskih zamudnih obresti od 11.283,90 EUR od 9. 4. 2019 do 2. 10. 2019. Dopolnilna sodba je pravnomočna.

6. Temelj odškodninske odgovornosti med strankama ni bil sporen. Tožeča stranka je pri Okrajnem sodišču v Brežicah vložila večje število predlogov za izvršbo1 zoper dolžnico A. A., v katerih je med drugim kot sredstvo izvršbe predlagala tudi rubež njenega stanovanja, ki takrat še ni bilo vpisano v zemljiško knjigo. Po smrti dolžnice v letu 2001 je sodišče izdalo sklep In 52/1999 z dne 25. 11. 2015, s katerim so se postopki2 nadaljevali zoper Republiko Slovenijo kot hipotekarno upnico. Višje sodišče je dne 15. 10. 2018 navedeni sklep razveljavilo, ker je presodilo, da je izvršitelj sicer opravil rubež stanovanja, kar izhaja iz rubežnega in cenilnega zapisnika, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, vendar pa ta ni bil razglašen na sodni deski sodišča. Posledično pa upnik (tožeča stranka) ni pridobila zastavne pravice na stanovanju v skladu z 211. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Nadalje pa je v zadevi In 80/2004 rubežni zapisnik bil objavljen na oglasni deski sodišča, vendar pa ne v Uradnem listu RS. Zaradi opustitve določenih ravnanj Okrajnega sodišča v Brežicah tožeča stranka kot upnica ni pridobila zastavne pravice na nepremičnini dolžnice, zaradi česar ni prišlo do prodaje v izvršilnem postopku in poplačila tožeče stranke.

7. Tožeča stranka je vtoževala škodo, ki po izvršilnih naslovih predstavlja glavnico, zakonske zamudne obresti, stroške izvršilnega postopka ter stroške cenilca.

8. V postopku na prvi stopnji je bilo sporno vprašanje, ali lahko tožeča stranka zahteva zakonske zamudne obresti od posameznih glavnic le do višine zneska glavnice (načelo _ne ultra altera tantum_) ali brez upoštevanja navedenega pravila. Sporno obdobje v izvršilnih postopkih namreč zapade v čas, ko je s 1. 1. 2002 pričela veljati določba 376. člena Obligacijskega zakonika – OZ, ki je določala, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti, doseže glavnico. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 se je navedeno pravilo uporabljalo tudi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Obligacijskega zakonika – OZ-A3 je bila navedena določba črtana. Vendar pa to ne pomeni, da so zakonske zamudne obresti, ki so ob uveljavitvi OZ prenehale teči, z uveljavitvijo OZ-A pričele teči znova. To izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-227/05. 9. Ob teh izhodiščih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, kolikor se nanaša na zakonske zamudne obresti v višini, ki presegajo glavnico v posameznih izvršilnih postopkih.

10. Pritožba nasprotuje navedenemu stališču sodišča prve stopnje. Navaja, da je zakonske zamudne obresti zahtevala na odškodninski podlagi. Zakonske zamudne obresti v obravnavnem primeru se zato naj ne bi upoštevale kot tipične zakonske zamudne obresti, ampak kot odškodnina, sodišče pa je neupravičeno poseglo tudi v pravnomočne izvršilne naslove – sklepe o izvršbi – in tam določen tek zakonskih zamudnih obresti.

11. Takšne pritožbene navedbe so neutemeljene. Ni sporno, da je tožeča stranka zakonske zamudne obresti iz posameznih izvršilnih postopkov zahtevala kot odškodnino in kot take jih je obravnavalo tudi sodišče prve stopnje. Do odškodnine pa je upravičena le, kolikor so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda. Glede tega vprašanja velja izpostaviti, da je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem okrajnega sodišča le tista škoda oz. denarni zneski, katerih plačilo v izvršilnem postopku bi dosegla tožeča stranka, v kolikor ne bi bilo opustitve sodišča. Glede na citirano materialno pravo in odločbi Ustavnega sodišča bi lahko tožeča stranka v izvršilnih postopkih dosegla poplačilo zakonskih zamudnih obresti le do višine glavnice. Pri tem ne gre za poseganje v pravnomočne izvršilne naslove, kot navaja pritožba, ampak zgolj za pravilno uporabo materialnega prava. Zakonske zamudne obresti v presežku glavnice v obravnavnem primeru niso pravno priznana oblika škode, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo. S tem je višje sodišče odgovorilo pritožbi v delu, kjer ta iz istih razlogov oporeka odločitvi sodišča prve stopnje glede odškodnine v zadevah In 52/1999, In 2000/81, In 19/2004 In 85/2002. 12. Pritožba se sklicuje tudi na podlago neupravičene pridobitve, češ da je tožena stranka kot hipotekarna dolžnica obogatena, ker se stanovanje ni prodalo, tožeča stranka pa je prikrajšana. Takšno navedbo je tožeča stranka podala tudi v postopku prve stopnje, vendar je povsem neutemeljena po materialnem pravu, saj ni mogoče govoriti o kakšni obogatitvi hipotekarne dolžnice na račun tožeče stranke, če ni prišlo do prodaje v izvršilnem postopku.

13. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče napačno izračunalo poplačila oz. dolgovani znesek glavnice v zadevi In 19/2004 (46. - 49. točka obrazložitve).

14. S sklepom v tej zadevi je sodišče dovolilo nadaljevanje izvršbe na podlagi sklepa I 1129/96. Izvršba je bila delno utesnjena za dne 16. 5. 1997 plačanih 45.526,80 SIT, izvršba pa se je nadaljevala za preostanek terjatve. Izvršba je bila dovoljena za izterjavo glavnice 43.016,40 SIT (179,50 EUR), že natečenih zakonskih zamudnih obresti v znesku 2.510,40 SIT (10,48 EUR) in zakonskih zamudnih obresti od zneska 45.526,80 SIT (189,98 EUR) od 1. 10. 1996 dalje do plačila. Odmerjeni so bili izvršilni stroški 7.100,00 SIT (29,63 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila.

15. Sodišče prve stopnje je poravnani znesek 45.526,80 SIT vračunalo tako, da so bili poravnani najprej izvršilni stroški (skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi 7.896,64 SIT), s preostankom 37.629,96 SIT pa glavnica (45.526,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 1996 do 16. 5. 1997, kar skupaj znaša 50.636,33 SIT), tako da ostane 13.006,37 SIT. Pritožba na tem mestu utemeljeno opozarja, da je sodišče napravilo napačen izračun, saj znesek 45.526,80 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 1996 do 16. 5. 1997 nanese 52.267,05 SIT.4 Tako je ostanek glavnice na dan 16. 5. 1997 znašal 14.637,09 SIT in ne 13.006,37 SIT, kot je izračunalo sodišče prve stopnje. Pritožba ima nadalje tudi prav, da ji od tega zneska pripadajo zakonske zamudne obresti od 16. 5. 1997 do 31. 12. 2001, kar skupaj z glavnico znese 41.528,54 SIT oz. 173,29 EUR. Uveljavitev OZ namreč ni pomenila, da se zakonske zamudne obresti, ki so do tedaj že presegle znesek glavnice, "znižajo" nazaj na njeno višino, ampak je zgolj ustavil nadaljnji tek zamudnih obresti. Glede na to, da je tožena stranka iz tega naslova že plačala tožeči stranki 162,27 EUR, kar je nesporno, ji dolguje še 11,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2019 dalje do plačila. Višje sodišče je zato ustrezno spremenilo 10. alinejo II. točke izreka prvostopenjske sodbe, tako da je tožena stranka dolžna plačati še 11,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2019 dalje do plačila.

16. Pritožba nadalje izpodbija odločitev sodišča, ki se nanaša na škodo v zvezi s stroški cenilca, ki jih je tožeča stranka imela v izvršilnih postopkih in znašajo 361,48 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je zahtevek po tej postavki zavrnilo, ker je ugotovilo, da tega stroška tožeča stranka ni priglasila v izvršilnem postopku In 52/1999. Pri tem se je sklicevalo na osmi odstavek 38. člena ZIZ, ki določa, da če zakon ne določa drugače, se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo. Ker tožeča stranka tega stroška ne bi dobila povrnjenega v izvršbi, ga zdaj ne more zahtevati kot odškodnino. Navedena določba je pričela veljati z ZIZ-A,5 takrat sicer v identičnem besedilu v sedmem odstavku istega člena. Pritožba navaja, da v letu 2004 ni veljala praksa, da bi bilo potrebno stroške izvedenca priglasiti takoj in bi se še vedno lahko priglasili v vlogi vezani na razdelitveni narok. Takšne pritožbene navedbe so neutemeljene. V letu 2004 je ZIZ glede dolžnosti priglasitve stroškov določal enako kot zdaj. Pritožbene navedbe glede drugačne prakse v letu 2004 pa so pavšalne in neizkazane. Zato je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna in jo sprejema tudi višje sodišče. 17. Pritožba izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je to zavrnilo zahtevek na povračilo škode v obliki stroškov zastopanja v izvršilnih postopkih in se nanaša na 9 različnih vlog med letoma 2011 in 2016. Od v tem delu vtoževanih 2.692,33 EUR je bilo z delno sodbo na podlagi pripoznave že odločeno o 228,47 EUR, v višini 500,00 EUR je prišlo do delnega umika tožbe, v višini 1.963,86 EUR pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Razlog za zavrnitev zahtevka v tem delu je bil, da je o teh stroških že bilo pravnomočno odločeno na način, da jih mora nositi tožeča stranka sama in jih ne bi dobila povrnjenih niti v primeru uspešne izvršbe in prodaje stanovanja. Glede stroškov vloge z dne 13. 1. 2016 pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se nanaša na drugega upnika (B. B.) in ne na tožečo stranko.

18. Pritožba navaja, da je stališče sodišča prve stopnje glede pravnomočno razsojene stvari napačno in da se ti stroški vtožujejo kot odškodnina. Sodišče bi to postavko moralo obravnavati v luči protipravnega ravnanja izvršilnega sodišča, ki je zavračalo vloge tožeče stranke ravno iz razlogov predhodnega protipravnega ravnanja sodišč. S takšnimi navedbami pa pritožba ne more uspeti. Tožeča stranka lahko v obravnavnem sporu zahteva kot odškodnino tisto, kar bi prejela v primeru, da bi prišlo do prodaje stanovanja v izvršbi in posledičnega poplačila. Povračila vseh stroškov, ki jih zahteva tu, tožeča stranka ne bi prejela niti ob uspešni izvršbi. Višje sodišče tudi sprejema stališče sodišča prve stopnje, da so se izvršilni postopki vse do sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15. 10. 2018 vodili tako, kot da so dopustni in bo prišlo do prodaje stanovanje, kar pritožba ne izpodbija. Ob prodaji stanovanja in razdelitvi kupnine pa tožeča stranka ne bi mogla zahtevati povračila teh stroškov, ker je že bilo pravnomočno odločeno, da jih mora nositi sama.

19. Nazadnje pritožba izpodbija tudi sklep o pravdnih stroških (IV. točka izreka). Navaja, da je uspela z več kot 50 %, imela je višje stroške kot tožena stranka, saj je morala plačati še sodno takso in predpravdni postopek, ki je nujen v tožbah zoper državo. Zato se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

20. Pritožba ima v tem delu prav. Drugi odstavek 154. člena ZPP določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Okoliščina, da je tožeča stranka tožila državo ter morala začeti tudi predhoden postopek poskusa mirne rešitve spora (27. člen ZDOdv), s čimer je imela dodatne stroške, po stališču višjega sodišča upravičujejo tožečo stranko do sorazmernega povračila stroškov, zato je višje sodišče sklep o stroških spremenilo (tretja točka 365. člena ZPP).

21. Uspeh tožeče stranke znaša 53,42 % (ob upoštevanju še dodatno prisojenih 11,02 EUR), tožene stranke pa 46,58 %. Ob upoštevanju Odvetniške tarife (vrednost točke je 0,60 EUR) in Zakona o sodnih taksah – ZST-1, je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov za predpravdni zahtevek z dne 10. 12. 2018 (tar. št. 38) - 600 točk, tožbo (tar. št. 18) – 600 točk, prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1) – 600 točk, drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/2) – 450 točk, zastopanje na naroku (tar. št. 20/1) – 600 točk, čas odsotnosti iz pisarne (6. člen OT) – 40 točk, materialne stroške (11. člen OT) – 38,9 točk, kar skupno nanese 2.928,90 točk oz. 1.757,34 EUR, z 22 % DDV pa 2.143,95 EUR. K temu se prišteje še kilometrina K. – N. – K. (80km x 0,37 EUR) – 29,60 EUR in sodna taksa 675,00 EUR. Skupno stroški tožeče stranke znašajo 2.848,55 EUR. Glede na uspeh je upravičena do povračila 1.521,70 EUR.

Stroški tožene stranke se ob upoštevanju 8. člena ZDOdv prav tako odmerijo po Odvetniški tarifi, in sicer za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1) – 600 točk, prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1) – 600 točk, zastopanje na naroku (tar. št. 20/1) – 600 točk ter materialni stroški (11. člen OT) - 28 točk, kar skupaj znese 1.828 točk oz. 1.096,80 EUR. Glede na uspeh je upravičena do povračila 510,89 EUR. Po opravljenem pobotu je tožena stranka dolžna tožeči plačati še 1.010,81 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

22. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega pravo sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka odločbe (peta alineja 358. člena ZPP). Drugih kršitev, na katere višje sodišče v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo. Zato je v nespremenjenem delu pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe, potrdilo (353. člen ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (11,02 EUR) in deloma za stroške pravdnega postopka na prvi stopnji, ki se ne upoštevajo pri vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 35. člena ZPP). Zaradi tega sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Izvršilni postopki In 52/1999, In 81/2000, In 90/2001, In 35/2002, In 85/2002, In 53/2003, In 96/2003, In 19/2004 in In 80/2004. 2 Gre za izvršilne postopke In 52/1999, In 80/2004 in In 170/2010. 3 Uradni list RS, št. 40/07, začetek veljave 22. 5. 2007. 4 Razvidno iz obračuna zamudnih obresti na spletni strani Vrhovnega sodišča RS (priloga A42). 5 Uradni list RS, št. 75/02, uporaba od 21. 9. 2002.