Jedro

Sodišče prve stopnje je predmetno pravilo ustrezno uporabilo. Da bi razdelitev stroškov ne bila v sorazmerju z dolžino meja ali da bi pri določanju posameznih delov meje nastali nesorazmerni stroški, pritožba ne zatrjuje. Okoliščine, zaradi katerih sodišče o stroških lahko odloči drugače (krivda katerega od udeležencev, drugi tehtni razlogi), pa v konkretnem niso niso narekovale uporabe drugačnega kriterija. Tudi če je končno določena meja v sodnem postopku blizu katastrski meji (oz. z minimalnimi odstopanji od le-te), ta ni bila urejena, kar pomeni, da jo je bilo treba urediti in da je bil postopek (tudi) v interesu pritožnice, saj je v interesu vsakega lastnika, da je katastrska meja njegovih parcel formalno dokončno urejena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženci sami krijejo vsak svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da udeleženci nosijo vsak svoje stroške postopka (I.), skupne stroške, ki znašajo 2.595,55 EUR, pa krijejo v razmerju 50 % nasprotna udeleženka, 24 % prva predlagateljica in 26 % drugi predlagatelj in tretja predlagateljica oz. sedaj njeni dediči (II.). Glede na to je nasprotni udeleženki naložilo, da povrne prvi predlagateljici 622,93 EUR, drugemu in tretji pa 674,85 EUR stroškov (III.).

2. Zoper II. in III. točko sklepa se pritožuje nasprotna udeleženka, s predlogom za spremembo tega dela odločitve, in sicer predlaga, naj nosijo skupne stroške predlagatelji, prva 48 %, drugi in tretja pa 52 %. Zaznamuje tudi svoje pritožbene stroške. Nasprotuje temu, da je o skupnih stroških odločeno v sorazmerju z dolžino meje, kot to „praviloma“ določa 173. čl. ZNP-1. Sklicuje se na del tega določila, ki pravi, da lahko sodišče o stroških odloči tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški ali krivda posameznega udeleženca za nastanek spora ali drugi tehtni razlogi. Pritožnica trdi, da so stroški nastali v pretežni meri zaradi predlagateljev, saj je sama v postopku uspela dokazati, da gre sporna meja po katastrski, kot je tudi ves čas trdila. Nadalje navaja, da je bilo določeno delo, ki ga je opravil izvedenec geodet, nepotrebno; in sicer sodelovanje na naroku 21. 9. 2022 in izdelava elaborata za evidentiranje sodno določene meje. Meni, da je bilo ugotavljanje vrednosti spornega prostora z izvedencem in s cenilcem glede na status nepremičnine kot javnega dobra nepotrebno in so bili ti dokazi izvajani na zalogo, ves čas se je sledilo neutemeljenim dokaznim predlogom predlagateljev, čeprav so bila ključna dejstva neodvisna od ugotovitev angažiranih izvedencev (da gre za komunalne površine). Krivdo za spor nosijo torej predlagatelji, zato naj nosijo tudi skupne stroške.

3. Na pritožbo so predlagatelji odgovorili, se zavzeli za njeno zavrnitev in opredelili svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Splošno pravilo nepravdnega postopka je, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka, če zakon ne določa drugače (1. odst. 40. čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1). Vendar pa za postopek ureditve meje velja specialno pravilo iz 173. čl. ZNP-1: Skupne stroške postopka trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. Sodišče pa lahko odloči o stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi.

6. Izjemo od pravila, da stroške postopka ureditve meje trpijo udeleženci sorazmerno z dolžino svojih meja, je treba razlagati ozko. V sodni praksi se kot taka izjema šteje npr. okoliščina, da se eden od mejašev dotika sporne meje le v eni točki1 ali da predlagatelj ni niti delno »uspel« z zatrjevanjem drugačnega poteka meje.2 Če takih izjemnih okoliščin ni, velja „splošno“ posebno pravilo, da se stroški, povezani z ureditvijo meje, delijo med mejaše sorazmerno z dolžino meja.3

7. Sodišče prve stopnje je predmetno pravilo ustrezno uporabilo. Da bi razdelitev stroškov ne bila v sorazmerju z dolžino meja ali da bi pri določanju posameznih delov meje nastali nesorazmerni stroški, pritožba ne zatrjuje. Okoliščine, zaradi katerih sodišče o stroških lahko odloči drugače (krivda katerega od udeležencev, drugi tehtni razlogi), pa v konkretnem niso niso narekovale uporabe drugačnega kriterija. Tudi če je končno določena meja v sodnem postopku blizu katastrski meji (oz. z minimalnimi odstopanji od le-te), ta ni bila urejena, kar pomeni, da jo je bilo treba urediti in da je bil postopek (tudi) v interesu pritožnice, saj je v interesu vsakega lastnika, da je katastrska meja njegovih parcel formalno dokončno urejena.4

8. Tudi sam potek meje ni bil nesporen; meja v sodnem postopku ni bila določena niti tam, kjer so jo pokazali predlagatelji, niti tam, kjer jo je pokazala pritožnica. Kdo je bil bolj uspešen, pa ni vodilo za kriterij odločitve o skupnih stroških.

9. Potrebnosti posameznih skupnih stroškov oz. o njihove višine pritožnica ne more več uspešno izpodbijati; proti sklepom o odmeri stroškov izvedencem se pritožnica ni pritožila in so ti sklepi pravnomočni, višina skupnih stroški pa s tem posredno dokončno opredeljena. Pritožbeni očitki v tej smeri so zato brezpredmetni oz. neutemeljeni.

10. Ker torej niso podani niti izrecno uveljavljani niti uradoma upoštevni (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 42. čl. ZNP-1) pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 42. čl. ZNP-1). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 40. čl. ZNP-1. 1 Tako sklepi VSL II Cp 415/2010, I Cp 1501/2020 in I Cp 1075/2019. 2 Primerjaj sklepe VSK I Cp 6/2017 in Cp 715/2007 ter VSL II Cp 2735/2014, II Cp 632/2011, I Cp 4153/2009 in II Cp 1907/2000. 3 VSL sklep I Cp 490/2022 in številni drugi. 4 Tako npr. sklepi VSL II Cp 2149/2019, II Cp 2139/2019, I Cp 1789/2019, II Cp 1366/2019, in I Cp 414/2016, sklep VSM I Cp 323/2011 in številni drugi.