Jedro

Tožnica, ki je obdelovala kmetijo in se v pretežni meri sama ukvarjala z obdelovanjem kmetijskih površin ter rejo živine, poleg tega pa je vodila gospodinjstvo in skrbela za otroka, je sicer pripomogla k ohranjanju njihove realne vrednosti, ni pa mogoče govoriti o kakih trajnejših vlaganjih ali dolgotrajnem ohranjanju njihove vrednosti skozi celo življenje. Zato ni mogoče upoštevati njenega deleža kot nastanka lastninske pravice pri kmetijskih parcelah, ki so bile vseskozi toženčeva last, je pa treba rezultate njenega dela upoštevati pri določanju deleža na tistem premoženju, ki je zaradi bistvene spremembe vrednosti postalo skupno premoženje: to je pri hiši in funkcionalnem zemljišču.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka trpi svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica do 26/125 solastnica stanovanjske hiše, ki stoji na parc. št..., vpisane pri vl.št..., k.o..., in funkcionalnega zemljišča, ki pripada k tej hiši v skupni izmeri 600 m2, ki leži na parceli ... iste k.o. Zato je tožencu naložilo, da mora dovoliti odmero funkcionalnega zemljišča k navedeni zgradbi, s parcelacijo parcele št... k.o..., sicer bo njegovo naročilo in dovoljenje nadomestila pravnomočna sodba. V roku 15 dni po pravnomočnosti parcelacije mora izdati ustrezno listino, na podlagi katere se bo parcelacija izvedla v katastrskem operatu in se bo tožnica vpisala v zemljiški knjigi kot solastnica do 26/125 v prvem stavku navedenega premoženja. Sodišče je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki presega priznani delež tožnice na solastnini stanovanjske hiše in funkcionalnega zemljišča do zahtevane tretjine, ter tisti del tožbenega zahtevka, ki zahteva ugotovitev tožničine solastninske pravice na ostalih nepremičninah pri zemljiškoknjižnem vložku št... k.o... O pravdnih stroških je odločilo, da mora toženec povrniti tožnici 52.711 tolarjev z obrestmi.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in razveljavilo tisti del zavrnitve tožbenega zahtevka, ki se nanaša na solastnino hiše in funkcionalnega zemjišča ter na stroške pravdnega postopka. Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo tisti del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev solastnine do 1/5 na ostalih nepremičninah, ki so vpisane pri vl. št... k.o... Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je bila potrjena odločitev prvega sodišča in je bil zavrnjen tožničin zahtevek na ugotovitev solastnine do 1/5 na vseh parcelah, ki so vpisane pri vložku št... k.o... je pravočasno vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da mora sodišče v sporu o deležih zakoncev na skupnem premoženju upoštevati dohodek zakoncev in druge okoliščine, kakor sodelovanje pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Čeprav priznava, da je toženec podedoval kmetijska zemljišča, poudarja, da je bil toženec tedaj še zelo mlad in da so bila zemljišča zanemarjena, tožnica pa je od svoje mladosti obdelovala vsa ta zemljišča in pridobivala dohodek s kmetovanjem. Če pri delu ne bi bila tako pridna, se podedovana zemljišča ne bi mogla ohraniti, saj bi jih moral toženec odprodati za preživljanje družine. Zaradi vlaganja v adaptacijo stanovanjske hiše, v gospodinjstvo in v vzgojo otrok tožnica ni mogla plačevati prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje in sedaj nima priznane delovne dobe. Zato meni, da mora toženec, ki je zavestno prevzel obveznost, da jo bo preživljal, priznati njeno solastninsko pravico do ene petine tudi na kmetijskih zemljiščih. Tožnica še poudarja, da je skrbela za ohranitev kmetije, da so bila polja vzorno očiščena in pregnojena in da je na vrtni parceli danes najkvalitetnejša zemlja. Na koncu predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 33/91-I) je bila revizija vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in poudarja ugotovitev sodišč, da se vrednost kmetijskih zemljišč med trajanjem zakonske zveze ni povečala in ni nastala nobena nova vrednost, ki bi lahko predstavljala skupno premoženje. Normalno je, da toženec tedaj teh zemljišč ni dajal v najem in da jih je obdelovala tožnica, ki je bila prav tako dolžna prispevati k preživljanju družine in pridobivanju skupnega premoženja. Če bi bila želela, bi bila lahko plačevala prispevke za zavarovanje, se izšolala in tudi zaposlila, a te volje ni imela in je še sedaj nima.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba opozoriti, da je revizija izredno, omejeno pravno sredstvo, ki je namenjeno le preizkusu pravilne uporabe procesnega in materialnega prava, medtem ko se domneva pravilna in popolna ugotovitev dejanskega stanja pred sodiščema prve in druge stopnje in revidentka po določilu tretjega odstavka 385. člena ne more zahtevati revizije v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja.

V tej pravdi sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da sta se pravdni stranki poročili v letu 1980 in da je bil tedaj toženec lastnik vseh spornih parcel. V času do razveze zakonske zveze sta zakonca skrbela za preživljanje družine in pridobila nekaj skupnega premoženja, saj sta obnovila stanovanjsko hišo in deloma gospodarsko poslopje. Ker je pri tem tožnica enakopravno sodelovala s tožencem, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta po določilu drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS 14/89 - prečiščeno besedilo, do Ur.l. RS, št. 82/94) šteli, da je tožnica zaradi vlaganj v premoženje pridobila solastninsko pravico na hiši s funkcionalnim zemljiščem, saj se je vrednost te nepremičnine bistveno spremenila. Ob tem je še štelo, da sta deleža zakoncev na pridobljenem skupnem premoženju enaka.

V zvezi z zavrnjenim delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ostale nepremičnine, to je kmetijske površine, ki so vpisane pri vl. št... k.o... pa je moralo sodišče upoštevati, da je toženec pred poroko in pred začetkom skupnega življenja podedoval nepremičnine, ki so ostale po določilu prvega odstavka 51. člena ZZZDR tudi po sklenitvi zakonske zveze njegova last in je z njimi lahko samostojno razpolagal, čeprav jih tedaj ni dajal v najem, ker jih je obdelovala predvsem tožnica.

Glede na to je treba razmejiti obe vrsti lastninske pravice, kar bo pri hiši in funkcionalnem zemljišču predmet ponovljenega postopka. Za preostale kmetijske parcele, ki so vpisane pri vl. št... k.o..., pa sta sodišči s pomočjo izvedenca kmetijske stroke V. G., dipl. inž. ugotovili, da se njihova rodnost ni povečala. Tožnica, ki je obdelovala kmetijo in se v pretežni meri sama ukvarjala z obdelovanjem kmetijskih površin ter rejo živine, poleg tega pa je vodila gospodinjstvo in skrbela za otroka, je sicer pripomogla k ohranjanju njihove realne vrednosti, ni pa mogoče govoriti o kakih trajnejših vlaganjih ali dolgotrajnem ohranjanju njihove vrednosti skozi celo življenje. Zato ni mogoče upoštevati njenega deleža kot nastanka lastninske pravice pri kmetijskih parcelah, ki so bile vseskozi toženčeva last, je pa treba rezultate njenega dela upoštevati pri določanju deleža na tistem premoženju, ki je zaradi bistvene spremembe vrednosti postalo skupno premoženje: to je pri hiši in funkcionalnem zemljišču. Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena in ker ni podan nobeden od razlogov, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo. Ker revizija ni utemeljena, tožnica po določilu prvega in drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov in je sodišče predlog za njihovo povrnitev zavrnilo. V zvezi s predlogom tožene stranke za povrnitev stroškov za odgovor na revizijo pa je po določilu 155. člena ZPP odločilo, da jih mora trpeti sama, saj v vlogi ni navedenega nič takega, kar ne bi bilo zapisano že v obrazložitvah sodb, opisovanje dejanskega stanja pa ni pomembno, ker to ni predmet revizijskega postopka.